Kako Slovenci delamo

Same sebe označujemo za najbolj garaški in deloven narod na svetu, naša pridnost je legendarna, po drugi strani pa večina ljudi pravi, da se od trenutka, ko bodo upokojeni, dela ne dotaknejo več.

In ko vprašam, ali bodo torej s tem postali nedelovni (ne upam uporabiti besede len), me debelo pogledajo, češ, pridnost imamo v genih, tega ni mogoče izgubiti: še najprej bomo izjemno delavni, le delali ne bomo več.

Hm? Mar ni tule nekaj čudnega? Nekakšen preskok v logiki ali pa se mi tako le dozdeva?

O našem pojmovanju dela sem začel razmišljati pred leti, ob prizoru, ki sem ga natanko opisal v kolumni Zgaranost:

"Nato pred prvomajskimi prazniki stopim v enega od tistih velikih bau-centrov po skromen vijak in obtičim v vrsti. Vozički so prekipevali od robe, a nakupovalci niso bili zoprni ali slabe volje. Vzdušje je bilo svetlo, žovijalno, bi rekli v predprejšnjem stoletju. Ljudje so klepetali drug z drugim kot stari znanci.

'Čez praznike prenavljamo vikend!', 'Zasteklili bomo balkon!', 'Renoviramo podstrešje!' 'Mi pa,' je začel moški, ki je stal ob WC-školjki in bideju, a so ga prekinili in drveli dalje. Grenko se mu je storilo in presenečen je gledal, zakaj ga ne pustijo do besede. Kmalu so glasovi prešerno vzklikali drug čez drugega, pa jih je brkač preglasil s: 'Končno smo deset dni prosti, da lahko delamo!' 'Ja, ja, ja, res je,' je šlo po množici."

Nisem le razmišljal in opazoval, tudi pri branju zgodovinskih knjig sem postal pozoren na naš odnos do dela.

En izraz, dvoje procedur Obstajajo izrazi, ki pokrivajo več različnih pomenov. "Imam mačka," lahko pomeni dvoje in iz konteksta je razvidno, kaj je govorec mislil. Glede na okoliščine naši možgani pač predvidevajo, kaj lahko oseba izreče, in pripravijo vnaprejšnje scenarije, po katerih se bomo odzvali.

Trdim, da imamo v slovenstvu dva popolnoma različna scenarija za besedo "delo", med njima preklapljamo v nezavednem, torej preklopa sploh ne opazimo. Ogromno težav, ki jih imamo sami s sabo, in večina tistih, ki jih imamo s tujci, izhaja iz tega.

Delo v fevdalizmu Tole bo precej bralk in bralcev grenko prizadelo, a moram zapisati: fevdalizem je propadel, ker je kapitalizem preprosto ponudil boljši model za vse vpletene. Tlačan je moral delati na fevdalčevi zemlji in od tega je dobil svoj delež, zase pa je delal na svojem kosu zemlje, od katerega je dobil delež fevdalec.

Torej je bila najboljša strategija povsem enostavna: svoj kos zemlje čim bolj potihoma, čim bolje obdelati, o rezultatih pa lagati, da so fevdalcu dali čim manj. Na fevdalčevi zemlji pa tako ali tako zraste kar samo, zakaj bi se pretegnili, saj delamo za tujca in od tega ničesar nimamo. Le oddelati moramo toliko in toliko ur, rezultati niso pomembni. Samo da smo prisotni zahtevano število ur.

Tlačan torej delo razdeli na dva scenarija: pri fevdalcu, na tuji zemlji, vpelje kult dela. Vidno mora biti, kako garamo, učinkovitost pa je zlo – če naredimo vse, nam bodo naložili še več dela.

Na lastni zemlji velja ravno obratno: čim manj dela in čim več učinkovitosti.

Tlaka in hobi Uradno se je fevdalizem v teh krajih končal 1848. leta, vendar se je neuradno potegnil tudi v naslednje stoletje (kraljevina Jugoslavija je bila pač nerazvita, agrarna, kraljeva diktatura). Sledil je vsiljeni val socialistične industrializacije po sovjetskem vzoru, torej siljenje od zunaj, mentaliteta pa se spreminja zelo počasi.

Trdim, da imamo tudi glede dela v glavi fevdalne scenarije.

Delo v službi torej enačimo s tlako, delo doma pa s svojim lastnim vrtičkom, ki ga imenujemo hobi. Izraz "delo" pokriva oboje in vodi do silne zmede.

Če upoštevate to razliko, je uvodni prizor povsem pojasnjen. Ljudje so nad prazniki navdušeni, ker ne bo dela za drugega (tlake), temveč domače delo (hobi).

Zato tudi tako različno družbeno nagrajujemo učinkovitost – če si je nekdo sam, z lastnimi rokami zgradil hišo, se pred njim klanjamo. Če se z istim elanom loti dela v službi, ga bomo izločili in ozmerjali, saj nam dviguje normo – preklet naj bo!

S tem so pojasnjene tudi izjave vseh garačev, ki komaj čakajo upokojitev: rečejo, da se ne lotijo več tlake, in komaj čakajo, da bodo lahko ves dan posvetili hobiju. Zato je Slovenija dežela čakajočih na upokojitev (berite: na lastno, smiselno delo).

Slišal sem mnogo študentov, ki so zavpili, da se po diplomi knjige ne dotaknejo več – razumljivo, tudi učenje je tlaka, če se učiš za status in potrdilo.

Ker svoje delo pojmujemo kot hobi, lahko zanj uporabimo nižje kriterije in si s tem višamo narcisizem. Svoje poklicno delo pa pojmujemo kot tlako in ga moramo slabo opravljati, saj s tem sabotiramo Gospodarja, kar je cenjena dejavnost. Skratka, v obeh primerih smo na dobičku.

Podoben odnos do dela imajo verjetno v vseh katoliških državah (Sredozemlje, verjetno Irska), saj so v jedru še vedno zelo fevdalne miselnosti.

Pomembno pravilo Če se tlaka in hobi pokrijeta ter torej delamo tisto, kar radi delamo, in smo za to celo dobro plačani, ne nastopi raj na zemlji, marveč krivdna nevroza.

Počutimo se, kot da je nekaj narobe, in tako dolgo mučimo samega sebe, dokler se ne spravimo spet v mentalitetno normalen položaj, razdeljen med tlako in hobijem.

Kdor pridno dela, je idiot Kako globoko gre naše razlikovanje med tlako in hobijem in kako brezšivno med njima preklaplja nezavedno, naj ponazorim z naslednjim odlomkom iz Dedijerjeve knjige Sarajevo 1914. Oče Gavrila Principa je opisan v enem odstavku:

"Peter se je v mnogočem ločil od drugih kmetov. Ni popival, ni zmerjal, v prostem času je sadil drevje ob cesti, ki drži od Obljaja do Grahovega. Kot poštar je bil vesten v opravljanju službe. Pozimi, ko je sneg zametel poti, je puščal voz doma in je na hrbtu raznašal pošto, težko tudi do trideset kilogramov. […] Ob neki priliki, ko so se mu na nekem ovinku na Dinari planini splašili konji, je Peter skočil z voza, da je zaustavil konje ter rešil pošto in potnike. Ob tej priložnosti je padel in si zlomil nogo."

Skratka, heroj, zgled, mar ne? Hm, ne.

V istem odstavku: "... ga ljudje v Grahovski dolini niso posebno cenili; včasih so celo norce brili iz njega."

Hej, ste opazili? V Nemčiji, recimo, bi človek, ki tako zagnano in kakovostno opravlja svojo poštarsko službo, postal heroj. V fevdalnih krajih je navaden bebček. Kaj, s 30 kilogrami pošte na rami v sneg? Čemu? Saj to je tlaka! Pisma lahko mirno počakajo na pomlad. Delo za drugega? Idiot! Skakal z voza in reševal ljudi, zlomil lastno nogo namesto tuje? Bebec! In tako dalje. Ta odlomek je kakšnemu Angležu in Nemcu popolnoma nerazumljiv in prav zanima me, kaj so počeli prevajalci, saj je knjiga izšla v več jezikih.

(Spotoma, verjetno največji greh: v prostem času je sadil drevje, torej opravljal družbenokoristno delo, delo za skupnost. Ta pa je idiot, ker ne skrbi samo za svojo rit.)

In zdajle del bralstva še odmahuje z roko, to je Balkan, mi smo plemeniti severnjaki. Malo so nas pokvarili, ampak včasih smo bili svetovni zgled delavnosti. Seveda sem preveril in – glej, glej, Hacquet, ki je v teh krajih preživel precej let, je konec XVIII. stoletja zapisal: "Čim pridejo do kruha, omaga njih vnema in ne trudijo se več po svojih zmožnostih; dokler se pa morejo še boriti za svoj obstanek, pokažejo, kaj vse zmore njihov razum." In zanimivo: "… se tega tudi sami zavedajo in svoje nemške sosede kot nespametne zmerjajo." Natanko ta miselni scenarij: služba je tlaka, zato roke ob bok in pavza. Nemci pa v službi garajo in mi jih imamo za bebce.

Slovenski videz Zato je v Sloveniji od vseh podob, ki si jih poskušamo zgraditi, najbolj cenjen videz tistega, ki nima tlake. Tak človek lahko sedi ob enajstih dopoldne v kafiču in ponočuje brez omejitev.

Pred par leti sem mesec dni preživel v Londonu in z žalostjo v srcu sem že prvi teden opazil napoved koncerta ljube mi alter rock skupine. Točno sem vedel, kaj to pomeni – v Sloveniji je koncert napovedan ob 21h, začne se ob polnoči, če se, še raje ob enih ali dveh, in zjutraj potem mačkasto kinkam za pisalno mizo. Zato sem koncerte pri nas pač črtal z repertoarja.

V Angliji pa nisem zdržal in sem šel – o, presenečenje. Anglija je kalvinistična dežela, kjer predvidevajo, da imajo ljudje zjutraj službe. Zato se koncerti po klubih začnejo ob 21h, končajo ob 23h, hvala, adijo. Naslednji dan sem zjutraj normalno začel delo. In potem preostanek meseca skoraj vsak večer šel poslušat drugo skupino.

Takole nas je oni dan opisal tujec, ki pri nas živi nekaj let:

"Kolikor mi je uspelo spoznati, je Slovenija dobra za upokojence, študente in turiste, sploh tiste bolj umirjene, ki si želijo sprostitve."

Skratka, dobro je zadel: za ljudi, ki lahko dajejo vtis svobodnjakov, torej frei herrov, frajerjev. Kdor mora zjutraj delati, naj se j**e, ta je tlačan.

Privatizacija Porečete: privatizacija bo vse to rešila! Edino, kar bo privatizacija, torej prodaja slovenskih podjetij tujcem, naredila, je to, da nam bo mentalitetno še bolj ustregla in nas še bolj umestila v srednji vek. Delodajalci bodo po novem govorili tujščino in stari refleksi bodo še bolj aktualni. Stoletja so nas priganjali h garanju in vedno smo se jim uprli, tudi zdaj se bomo. Pokazali bomo, da smo dostojni svojih prednikov, ki so garali zase, niso pa hoteli delati Hacquetu.

Naša težava je, da nismo razvili svojih scenarijev, temveč smo se v socializmu zgledovali po Sovjetski zvezi, zdaj pa gledamo Američane in malo manj Nemce. A to so povsem druge mentalitete.

Zadruge Pojdimo nazaj, v združbe, ki jih je poznal fevdalizem povsod po Balkanu: zadruga je temelj bivanja, skupna lastnina, egalitarnost, slišal sem celo izraz "družinski komunizem". Janez Evangelist Krek je to s svojimi zadrugami v predprejšnjem stoletju dobro razumel.

Ime komune in zadruge je dobilo slabšalni prizvok in vsebino v socializmu, a mentalitetno smo narejeni za egalitarne organizacije. Poglejte Italijo, koliko je tam raznih kooperativ in podobnih enakopravnih povezav.

Najbolj poučna zgodba na to temo je o tovarni oblazinjenega pohištva M-Tom, naslednici podjetja Tom, ki je zaposlovalo v najboljših časih štiristo delavcev, potem pa v ekspanziji posojil in ambicij potonilo. Ameriški način se jim torej ni najbolje izšel. Deset nekdanjih zaposlenih je ustanovilo M-Tom in nadaljevalo delo, a po slovenski mentaliteti. Ponosno povedo: "Prav vsi so direktorji in vsi delavci."

Egalitarno, skratka z lastnim vložkom za motivacijo. Prva težava bo nastala, ko bodo morali iz svojih vrst izločiti prvega zabušanta, naslednja pa, ko bodo koga zaposlili, saj jih bo ta imel za Gospodarje, svoje delo pa za tlako. A želim jim veliko sreče!

Čas je, da nehamo gledati v Ameriko in Nemčijo, temveč se ozremo po najboljših modelih iz nam mentalitetno bližnje Italije ali Španije.