Kako je Ljubljana postala ena od svetovnih prestolnic

Res je, nedavno se je zgodilo tudi to. Ljubljana je postala ena od svetovnih prestolnic. Ne, v to kategorijo je ni razglasil kak od najbolj znanih svetovnih časopisov, ki pozorno spremlja dogajanja na področju globalnih trendov. Tudi kake velike in nove znamenitosti nismo bili deležni v slovenskem glavnem mestu. Ne. A vendar se je zgodil velik premik na najbolj ekskluzivni lokaciji, v najbolj strogem delu središča, v epicentru Ljubljane, kjer po Čopovi pridete do Slovenske ceste in imate na levi Pošto, čez cesto pa Namo, narodni magazin, v katerem je na prodaj tudi veliko tekstilnih izdelkov vseh vrst. Še ne veste? Ne veste, kaj bi to bilo?

No, odrešil vas bom muk razmišljanja in ugibanja. Rešitev je preprosta: na prestižni lokaciji, kjer je bila do nedavnega v hotelu Slon tradicionalna slaščičarna in kavarna, se je zdaj odprla trgovina globalne tekstilne znamke, ki stoji nasproti še ene, povsem podobne trgovine z drugo globalno tekstilno znamko.

Krog je sklenjen. Najbolj centralno križišče v mestu so (do)končno zavzela oblačila. No, ostaja še četrti krak, še Pošta, ki bi se tudi najbrž že davno prelevila v kako cenjeno (vele)blagovnico, če ne bi šlo za častivredno javno institucijo, kjer maksimizacija vrednosti nepremičnine skozi njen najem ali prodajo pač (še) ne igra glavne vloge.

Pošta bo zato zagotovo zdržala še nekaj časa.

Na prestižni lokaciji, kjer je bila do nedavnega v hotelu Slon tradicionalna slaščičarna in kavarna, se je zdaj odprla trgovina globalne tekstilne znamke, ki stoji nasproti še ene, povsem podobne trgovine z drugo globalno tekstilno znamko. Foto: Vid Ponikvar

Žalostna zgodba iz Hrvaške 

Če ne bo drugega tira, nam dajte tretji avtocestni pas!

Digitalnih oblačil še ne poznamo

No, seveda Ljubljana še zdaleč ni edina prestolnica s tako strukturo in ponudbo na najbolj izpostavljenih lokacijah svojega mesta. Ta trend se je začel že pred nekaj časa in najbolj od blizu sem ga opazoval v Londonu, kjer sem se v zadnjega četrt stoletja kar nekajkrat sprehodil po glavnih trgovskih žilah, ki jih tvorijo ulice Oxford, Regent in Tottenham Court Road. Počasi so druga za drugo z njih izginile restavracije, knjigarne, prodajalne glasbe in filmov, večinoma pa so ostale kafeterije s hitro ponudbo sendvičev, ki jih nakupimo mimogrede in jih imamo za takojšnjo konzumacijo, ter seveda raznovrstne tekstilne trgovine – kdo bi jih sploh znal našteti.

Najbolj me je prizadelo, ko je svoja vrata že pred kar nekaj leti dokončno zaprl nekdaj Bransonov Virgin Megastore, kar je bila multimedijska trgovina s ploščami, zgoščenkami in ploščki, ob kateri se je moral navdušenec nad tem blagom trdno prijeti za denarnico. Na njegovem mestu se je znašel nizkocenovni ponudnik tekstila, ki mu kmalu ni bila dovolj zgolj nekdanja Virginova zgradba, temveč se je razširil še levo in desno ter zasedel skoraj ves kvart. Živela oblačila!

Logika za spreminjanjem te ponudbe je seveda jasna. Popkultura in tudi kultura sta se v zadnjem desetletju vse bolj digitalizirali, prodaja fizičnih izdelkov na zidanih lokacijah pa je tako upadla, da trgovci s temi izdelki z zaslužkom od prodaje niso več mogli vzdrž(ev)ati najboljših lokacij. Zato so jih bili primorani prepustiti tistim, ki so lahko plačevali tako visoke najemnine; na primer ponudniki oblačil. Digitalnih oblačil namreč še ne poznamo.

Digitalne hrane pa tudi ne.

Amazon v trgovini z zdravo hrano

Nujnosti selitve oziroma pomikanja iz spletnega univerzuma proti realnemu, fizičnemu vesolju pa se vse bolj zavedajo tudi največje globalne spletne trgovine. Tako je na primer Amazon že pred časom začel odpirati zidane knjigarne, take prave, s stenami, policami in knjigami, po katerih lahko listate. Za zdaj jih je po Ameriki osem, napoveduje pa jih vsaj še pet, pri tem pa poskuša za čim boljše informiranje svojih strank uporabiti tudi vsa spletna orodja priporočanja, ki jih ima v spletni trgovini. Čeprav so kritiki njegovo fizično odpiranje knjigarn pospremili ne samo s presenečenimi, temveč tudi s ciničnimi komentarji, češ zidane knjigarne zdaj odpira nekdo, ki je storil vse, da bi jih uničil, je nekaj novih Amazonovih zidanih knjigarn pravcati drobiž v primerjavi s tem, kar so pri Amazonu skuhali prejšnji teden.

Pred nekaj dnevi je ta spletni velikan z ogromnim korakom stopil v svet fizične maloprodaje in za skoraj nepredstavljivih 14 milijard dolarjev kupil verigo trgovin z zdravo hrano Whole Foods. Veriga ima za zdaj nekaj več kot 420 trgovin v Združenih državah, Kanadi in Veliki Britaniji.

Vsekakor gre za korporacijsko združitev leta.

Čista hrana (Whole Foods)

Če morda ne veste, kaj je in kaj ponuja Whole Foods, vam o tem lahko poročam celo iz prve roke, saj je to moja najbolj priljubljena trgovina s prehrano, kadar potujem službeno ali pa zasebno po Ameriki. Seveda se ne slepim, da s kupovanjem v tej trgovini resnično kupujem najbolj zdravo in najbolj ekološko pridelano hrano, ki obstaja. Gre namreč za izjemno inteligentno korporacijo z mojstrskim načrtovanjem svoje vsebine, ki pripadnikom ameriškega višjega srednjega sloja daje iluzijo, da z nakupom pri njih resnično delajo nekaj dobrega zase in za svoje zdravje.

Premišljen nabor ponujenih "bio in eko" izdelkov, sveža hrana, ki jo skuhajo na lokaciji, priročni stoli in mize, ki omogočajo uživanje pravkar pripravljene hrane kar sredi trgovine ali pa ob njenem robu, seveda po cenah, precej nižjih od tistih v restavracijah, nenehno izmišljanje novih proizvodov, na primer kozarcev, polnih sveže sadne vode, ki se je svojega sadnega ekstrakta napila iz sadja, ki plava v njej in podobno, dajejo potrošniku občutek ekonebes, do katerih je treba samo priti, potem pa tam zgolj lepo zaplavati – seveda s kreditno kartico, na kateri je stanje v ustrezni višini.

Čakaj, boste pomislili; le kaj v tej zgodbi počne Amazon?

Marsikaj.

Whole Foods ima nekaj več kot 420 trgovin v Združenih državah, Kanadi in v Veliki Britaniji. Foto: Reuters

Monopolizacija višjega srednjega razreda

Pri Amazonu natanko vedo, v kaj so se spustili. Že tako in tako je med njihovimi kupci in stalnimi potrošniki ogromno takih z nekaj višjimi prihodki – kdo drug pa je pripravljen plačevati mesečne naročnine za gledanje televizijskih serij in filmov, se sem ter tja posladkati s kakšno tiskano ali pa e-knjigo ali pa si celo omisliti zgoščenko, zraven katere ti Amazon ponudi tudi njeno digitalno verzijo. To so večinoma tisti, ki imajo nekaj prostih denarnih sredstev.

Seveda sem se v prejšnjem odstavku omejil zgolj na popkulturo, kar je nekaj, kar v zdajšnjih ameriških časih za večino populacije velja za vse večje razkošje. Utrujenih in vsega naveličanih pripadnikov nižjega sloja, ki so v kakšnem od številnih industrijskih mest ali mestec že pred leti izgubili službe in svojo uteho lani našli vsaj v tem, da so svoj predsedniški glas dali Trumpu, je med Amazonovimi uporabniki multimedijskih storitev seveda veliko manj.

Kar pa seveda ne velja za obiskovalce trgovin Whole Foods. To so večinoma ameriški prebivalci v dobrem finančnem položaju, ki dajo veliko na to, kar s hrano nosijo vase, njihov socialni status pa jim omogoča, da si to lahko tudi privoščijo, pa naj bo to eko ali bio, vegansko ali brezglutensko in kar je še takih aktualnih oznak, na katere se lovi sodobne kupce zdrave hrane. In ravno tu vskoči Amazon, ki s svojo storitvijo Amazon Fresh, s katero ponuja svežo hrano od zelenjave naprej, že nekaj časa pokriva nekatere urbane ameriške regije (ko pridete na njihovo spletno podstran Amazon Fresh, te vprašajo za tvojo poštno številko in ti takoj povedo, ali tja že dostavljajo sveže blago).

Med kupci Whole Foods so torej skoncentrirani premožni Američani z visoko kupno močjo, tisti, v teh časih najbolj zanesljivi potrošniki sloj, ki se pri nakupu hrane ne ozira na vsak cent in verjame, da je zdrava hrana tisto, v kar se splača vlagati tako kar zadeva njih same kot njihovo potomstvo. To pa so ravno tisti potrošniki, ki jih že zdaj "napada" Amazon, z nakupom Whole Foods pa zdaj pravzaprav izvaja monopolizacijo ponudbe nad potrebami višjega srednjega razreda.

Manjka jim samo še kakšna veriga tekstilnih izdelkov.

Kaj pa bi lahko iz tega potegnili mi, Slovenci?

Morda to, da bi moral Mercator kupiti kak spletni trgovec? Ali pa kdo drug? Prihodnji teden, ko bo končno razglašen arbitražni sporazum in bo na trg prišla približno petina Mercatorja, bo morda spet pravi čas za to. 

Seveda pa to ne bo spremenilo tekstilnih izložb ob najbolj središčnem križišču v Ljubljani.