Žalostna zgodba iz Hrvaške

"Kje pa imate DVD-je?" sem vprašal prodajalca.

Zagreb Foto: Matej Leskovšek

Bilo je pred nekaj dnevi v veliki tehnični trgovini, v enem od največjih nakupovalnih središč, med predpoletnim obiskom Zagreba, v kateri je bilo na voljo vse od raznih vrst predvajalnikov, prek televizij do najsodobnejših prenosnih telefonov.

Začudeno me je pogledal.
"Mislite prazne DVD-je?" je vprašal nazaj.
"Ne, mislim polne DVD-je," sem ustrelil nazaj in bil zadovoljen nad svojo hipno domislico.
"Kakšne to?" še zmeraj ni razumel.
"Govorim o posnetih DVD-jih, s filmi, originale!" sem mu odgovoril malce bolj zavzeto.
Zmajeval je z glavo. "Tega pa nimamo," je rekel.
"Sploh ne?"
"Ne. Že kar nekaj časa ne."
"Hecno je to," sem rekel, "prodajate vse naprave za predvajanje raznih vsebin, vsebin pa ne prodajate nobenih.
"Zamišljeno je prikimal. "To se zdaj vse jemlje z interneta. Ne vem, kje še lahko dobite posnete filme."    

Tudi sam sem bil v dilemi. Pred dobrim mesecem so namreč "zaradi začasne inventure" zaprli na desetine knjigarn verige Algoritam-Profil-Mozaik knjiga. Te so bile ene redkih, ki so poleg knjig in drugega prodajale tudi filme.

Hrvaška se je začenjala spreminjati v (pop)kulturno pustinjo.


Če ne bo drugega tira, nam dajte tretji avtocestni pas!

Ali res želimo uničiti turizem v Trenti in Bovcu?

So kolesarji ogrožena človeška vrsta? So!


Hrvaška, na začetku tretjega tisočletja

Kot filmski in knjižni navdušenec popkulturno dogajanje in ponudbo pri naših južnih sosedih precej natančno spremljam že kakih petnajst let. Začelo se je z običajnim kupovanjem knjig za poletno branje v splitskih knjigarnah, preden smo se vkrcali na trajekt za kakega od dalmatinskih otokov. Nadaljevalo se je s kupovanjem redkih filmov v "zlati dobi" DVD-tek v kaki od zagrebških multimedijskih trgovin ob občasnih obiskih hrvaške prestolnice.    

V prvem desetletju tretjega tisočletja se je v polni meri pokazala tudi velikost hrvaškega knjižnega trga v primerjavi s slovenskim. Prevodi najaktualnejših tujih knjig so izhajali precej hitreje kot pri nas, ob tem pa so bile knjige tudi cenejše. Ponudba filmov na digitalnih nosilcih je bila precej bolj pestra in raznolika. Tudi število knjigarn se je v tem času precej povečalo in zgodilo se je tudi to, da je Zagreb, za razliko od Ljubljane, v svojem središču dobil tudi prvo veleknjigarno – večnadstropno knjigarno, v kateri je človek lahko preživel ure in ure.    

Nove založbe, ki so nastale v hrvaškem poosamosvojitvenem podjetniškem valu v devetdesetih letih, so pogumno širile svoje vsebinske programe, pri tem pa jim je šlo na roko tudi dejstvo, da v tistem času knjiga ni bila obdavčena z davkom na dodano vrednost. Nekaj je k tej že tako raznoliki ponudbi dodajal tudi uvoz knjig iz Bosne iz Srbije, ki so se ponašale še z nižjimi cenami. Zdelo se je, da je Slovenija daleč zadaj in da bo tako tudi ostalo.


Ali starši vedo, kaj je dobro za njihove otroke?

Zakaj so v zdravstvu vrste – malo drugače

Med Pirati s Karibov, Čudežno žensko in novo Mumijo


Ko udari kriza …

Po letu 2010 pa so se stvari začele hitro spreminjati. Najprej je bil knjigam vrnjen davek na dodano vrednost (in sicer petodstotni, kar je še zmeraj zgolj polovico našega), ki je v prvi fazi vplival na cene, v drugi na nakup in v tretji na finančno stanje založb. Zmanjšani prihodki prebivalstva in posledično nižja sredstva, ki so jih lahko namenjali za nakupovanje knjig, so začeli pomembno vplivati na količino prodanih knjig ter vse bolj zoževati izdani knjižni program. Pri tem je imel negativno vlogo tudi precej slabše razvit javni sistem podpiranja produkcije in promocije domačih in prevedenih knjig.    

V zadnjih letih se je prednost hrvaškega knjižnega založništva pred slovenskim tako povsem stopila. Raznolikost izdanih naslovov se je zmanjšala, kakor tudi njihovo število, večinski del ponudbe je postal majhen segment najbolj izpostavljenih mednarodnih knjižnih uspešnic s področja leposlovja in stvarne literature ter nekaj domačih pisateljskih zvezdnikov. Zunaj tega pa je ponudba v hrvaščini izdanih knjig – predvsem pri stvarni literaturi – postala precej ožja od naše. Zdelo se je, da bo hrvaško založništvo nekaj časa pač na nižji ravnovesni točki, potem pa se bo od nje slej ko prej spet začelo odrivati navzgor.    

Na to slabo situacijo je bilo kar nekaj odziva tudi v hrvaških medijih in med hrvaškimi pisatelji – recimo Miljenko Jergović –, ki so po lanskem zagrebškem knjižnem sejmu Interliber – bledi senci tistim iz prejšnjih letih – bilí plat zvona, da je na Hrvaškem samo še nekaj založb, ki so sposobne izdajati dobre knjige. A najhujše je Hrvate šele čakalo.    

Pred nekaj tedni je v medije prišla vest, da je Algoritam, ena največjih hrvaških knjižnih založb, tik pred stečajem. Močna založba, ki je upravljala kar nekaj knjigarn na ključnih mestih po vsej Hrvaški – pred leti sta v skupno knjigotrško verigo vstopili še založbi Profil in Mozaik knjiga –, je praktično čez noč zaprla vse svoje knjigarne, na vhodna vrata pa nalepila izveske "začasna inventura". Dolgovi so precejšnji, nekaterim založnikom je v tem sistemu ostalo več kot sto tisoč evrov neplačanih računov, kar zanje seveda predstavlja velik poslovni udarec. Publicist in pisatelj Boris Dežulović je temu nedavno posvetil svoje besedilo, ko je ugotavljal, da je morala (upajmo, da zgolj začasno) zapreti vrata tudi znamenita splitska knjigarna Morpurgo, ki so jo odprli že daljnega leta 1860 in ki je ključno vplivala na razvoj bralne kulture po vsej Dalmaciji. Knjigarna, o kateri je nedavno izšla tudi knjiga (z naslovom Knjižara Morpurgo), je preživela vse diktature, režime in obe svetovni vojni, pokleknila pa je ravno v postglobalnem kapitalizmu, ki naj bi ga odlikovala neskončna ponudba.    

Seveda sem moral novice preveriti z obiskom v živo.

branje knjige knjigarna Foto: Thinkstock

Zagreb, danes

Sprehod po hrvaški prestolnici v teh dneh kaže precej žalostno sliko. Seveda, v središču vse vrvi od zgodnjepoletne lahkotnosti, lokali so odprti, ulice polne, spomladanske razprodaje tekstila in obutve so v polnem pogonu in od povsod vas vabijo izjemne ponudbe v zvezi z mobilnimi telefoni in drugimi modernimi pripomočki. Obenem pa Zagreb, mesto, ki je nekajkrat večje od Ljubljane, kaže tudi drugo, manj veselo plat. Velika multimedijska prodajalna (knjige, DVD-ji, računalniške igre itn.) v okviru hotela Dubrovnik, kar je ekvivalent ljubljanske Čopove ulice in ki je imela v kleti tudi ogromno knjigarno, je zaprta in še vedno "v inventuri". Tudi naprej po ulici, kjer je bila veleknjigarna, je vse samotno in temno. Ujel sem gospoda, ki je prihajal iz te hiše, in ga povprašal, kdaj se bo spet kaj odprlo, pa je zmignil z rameni in rekel, da je to veliko vprašanje. Tudi v obeh velikih nakupovalnih središčih na poti nazaj v Ljubljano je stanje podobno – postala so nakupovališča, kjer ni več klasičnih knjigarn.    

Seveda to še ni konec te zgodbe. Slabe stvari stojijo v vrsti ena za drugo. Veriga kioskov Tisak, ki je ob dolgi hrvaški obali na mnogo koncih ves čas ponujala tudi lepe kolekcije knjig, je lastniško v okviru Agrokorja, kar za hrvaške založnike tudi v prihodnje predstavlja negotovo situacijo in tvegano plačilo dobavljenih knjig. Podobno je s Konzumom, verigo hipermarketov, ki so imeli v ponudbi tudi knjige.    

Če si v današnjih časih na Hrvaškem založnik, se vse bolj intenzivno srečuješ z naslednjim vprašanjem: kje sploh prodajati knjige? Trenuten odgovor so hrvaški založniki v tem tednu našli v velikem šotoru na trgu Bana Jelačiča, kjer ponujajo knjige za predpoletno branje. Gre za enotedensko akcijo, dolgoročno bodo seveda morali najti še kake druge rešitve. Seveda sem takoj pomislil, da bi kaj takega lahko organizirali tudi pri nas.

Nauki Hrvaške za Slovenijo

Hrvaška je s petimi milijoni prebivalcev v smislu bralcev že v osnovi več kot dvakrat večja od Slovenije. Poleg tega lahko hrvaške knjige proti jugu do neke mere prehajajo državne meje, saj jih zaradi podobnosti in/ali znanja jezika lahko berejo vse do Makedonije. Kljub dobrim predispozicijam pa se je hrvaško knjižno založništvo znašlo pred velikimi izzivi, ki bodo v prihodnjem obdobju gotovo še bolj izčistili in konsolidirali panogo.    

Kako pa je pri nas?    

Slovenija je v smislu jezikovne velikosti trga gotovo še bolj na prepihu. Vsak dan nove slovenske knjige še zdaleč niso samoumevne. Trenutno slovenskemu knjižnemu založništvu sicer še uspeva zadrževati solidno poslovno in vsebinsko strukturo knjižne ponudbe, a uradni podatki že kažejo, da je obseg panoge v zadnjih osmih letih padel skoraj za polovico.    

A vendar: koliko časa bo še tako? Koliko časa bo še uspelo vztrajati približno 150 slovenskim knjigarnam, ki se, vsaka po svoje, trudijo prodajati knjige? V zvezi s tem odgovorom glasujemo vsi mi, vsak dan, tudi s svojo denarnico – s tem, seveda, koliko sredstev namenimo nakupu knjig v slovenščini.    

Morda je predpočitniški čas kot nalašč, da po kako knjigo ali dve za poletno branje odidemo tudi v knjigarno.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

3
  • MrSunny / 23.06.2017. ob 00:41

    Nekaj mesecev nazaj je tudi v Ljubljani dokončno zaprla vrata trgovina z video igrami, ki je vztrajala še dolga leta po tem, ko je vsa konkurenca propadla. Treba se je sprijazniti z digitalizacijo, ki za popkulturo sploh ni tako slaba, in se zavedati, da nič ni večno. Tudi knjige ne. P.S. Hvala, ker moram svoje mnenje razdeliti v dva komentarja zaradi predolge vsebine.

  • MrSunny / 23.06.2017. ob 00:39

    Uvodna zgodbica je bolj žalostna zaradi dejstva, da še obstajajo ljudje, ki leta 2017 v trgovinah iščejo DVD-je. Mogoče bi celo pri nas, če bi stopili v korak s časom, vse ključne stvaritve bile izdane na BD (ki bo s 4K najverjetneje zadnji fizični medij) in bi se tako že končno znebili zastarelih DVD-jev. Tako pa v slovenskih trgovinah leta 2017 večino najnovejših filmov lahko kupiš le na DVD-ju. In pol se čudijo, ker prodaja ne gre. Resno?

  • Zgodovinar_69 / 17.06.2017. ob 20:29

    Kot starš osnovnošolcev bi rekel takole - mlade je treba navdušiti za branje. A slovenska šola gre v drugo smer. V smer, ki šolo in vse kar je povezano z njo zasovraži. In s tem tudi branje. Slovensko šolstvo vodijo birokrati in zato bo slej kot prej tudi slovensko založništvo kolapsiralo.

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano