Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Četrtek,
14. 11. 2013,
14.17

Osveženo pred

8 let, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Miha Mazzini

Četrtek, 14. 11. 2013, 14.17

8 let, 10 mesecev

Kaj bo storil Odrešenik?

Miha Mazzini (primerno za TOP 2)

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Upanje na prihod Odrešenika se širi po Sloveniji in ljudstvo ve, kako bo govoril: število vpisanih v tečaje nemščine se skokovito povečuje.

Ne gre le za preprosto prodajo državne lastnine, če pazljivo berete medije in komentarje, hitro ugotovite, da gre za upanje na moralno odrešitev: tujci ne bodo le kupovali, marveč bodo presodili, kdo dobro dela in kdo ne, odstranili bodo zabušante, parazite, skratka, ocenili bodo, da Lojze dela dobro, Janez pa ne, recimo. Ljudstvo torej tako rekoč pričakuje poslednjo sodbo, ko bodo dejanja postavljena na tehtnico in se bo končno videlo, kdo je priden in kdo len, kdo sposoben in kdo ne. Mislim, da se pripravlja veliko razočaranje. Preden začnem utemeljevati, naj povem, da sem zaposlen v državnem podjetju in da to ni kolumna o privatizaciji, marveč o naših pričakovanjih. Srednji vek Slovenstvo je v veliki meri predmoderna, predmeščanska in predindividualizirana družba, zato se je lahko komunizem tako dobro prijel. V glavah smo ohranili utvaro o srednjem veku, kjer smo bili vsi enaki, dobri Gospodar pa je vsakega posebej ocenjeval. Žal, ni bilo tako: študije o srednjeveški ureditvi kažejo, da so se graščaki bore malo vtikali v mikromenedžerstvo, kot temu pravijo (to je tisto: Lojze dela, Janez ne), marveč so določili, koliko denarja in dobrin hočejo, podaniki pa naj se znajdejo. In so se. Socializem Socializem je omogočal polno zaposlenost. Kako je to tako čudežno naredil, da tega danes ne morejo nikjer več ponoviti? Podjetja so bila državna, zato jim je lahko podtaknil nezaposlene. Namesto od Zavoda so dobivali denar od podjetja, itak je v obeh primerih prihajal od države. Tako je po hotelih v Sovjetski zvezi v vsakem nadstropju sedela gospa in podajala WC-papir in brisače; čisto nepotrebna služba, ki pa je tisti gospe dajala utvaro koristnosti in širše koristnosti, nujnih pogojev za samospoštovanje. Postsocializem Padec železne zaveso so torej podjetja po vseh državah bivšega socialističnega bloka začela tudi kot nadomestni zavodi za zaposlovanje. Tuji lastniki so to plemenito funkcijo hitro ukinili in nezaposlenost je povsod zrasla. Sprotna opomba: Največji amaterski oboževalci kapitalizma po naših krajih si predstavljajo, da so tuje korporacije do kosti ogoleli mehanizmi stoodstotne učinkovitosti, kar samo kaže, da ljudi zamenjujejo s stroji. Osemurni delovnik je bil vzpostavljen zaradi izkušenj, hkrati pa tudi v tujini ocenjujejo, da je vedno nekaj preveč zaposlenih; ljudje pač nismo stroji. Bral sem angleški članek o tem, da bi podjetje moralo ukrepati, ko ta meja doseže 20 odstotkov; toliko za ilustracijo. Kot smo videli na primerih sosednjih držav, pa tuji lastniki hitro odpustijo okoli 40 odstotkov zaposlenih, kar kaže na tisto socialistično razliko, ki so jo bivše socialistične države pridelale v preteklosti. To naj bi bili tisti ljudje, ki jih po spletnih forumih imenujejo paraziti in jih obtožujejo potopa slovenskega gospodarstva. Poglejmo jih pobliže. Preveč zaposleni Poglejmo glavne tipe, ki so zacveteli v vseh socialističnih državah: 1. Določen del preveč zaposlenih pač čaka upokojitev; načeloma jim manjka še nekaj let in pogosteje gledajo na koledar kot na uro. Vedo, da so v današnjem svetu nezaposljivi, in največja mora so jim novice in ugibanja o spremembi pokojninskega zakona. Imenujmo jih sirote Jerice. Kake posebne škode zaradi njih podjetje ne trpi, dobiček je nekaj nižji, a ne veliko, saj ti ljudje ponavadi niso na vodilnih delovnih mestih. 2. Drugi preveč zaposleni so kralji Matjaži – ponavadi mlajši od sirot Jeric, čisto sposobni bi bili dobiti drugo službo ali začeti svoj posel, ampak zaradi lagodnosti čakajo, da jim brada zraste okoli mize. Te vrste so že precej razredčile ponudbe odpravnin. 3. Zdaj pa prihajamo do politično zaposlenih – zaposlili so ga politični prijatelji in seveda ga niso dali na najnižje delovno mesto. Če je znan politik, je zagotovo direktor, če pa je samo sorodnik ali prijatelj od političnih zvez, pa pade v srednji nivo upravljanja. Delimo jih lahko na dve vrsti: a. Tisti, ki hodijo v službo samo po plačo ali celo to ne, so kar fiktivno zaposleni. Od njih ni ne škode ne koristi, funkcijsko so enaki kot sirote Jerice, le plače imajo nekajkrat višje. b. Tisti, ki svoje delo resno vzamejo, četudi zanj niso sposobni, postanejo kralji in kraljice na Betajnovi. Ker se ne znajdejo v procesih podjetja in nekoristno plavajo v tokovih poslovanja, se kmalu oprimejo edinih trdnih smernic: vneto pregledujejo ure prisotnosti, postanejo glavni kontrolorji štemplanja, od podrejenih zahtevajo neznanske količine poročil, ki jih potem kopirajo v svoje lastno poročilo, da ga pošljejo navzgor, kjer konča kot neodprta priponka. Kradejo čas sebi in drugim. S tem smo prišli v kategorijo resnih škodljivcev; tak človek lahko zaduši delo vseh podrejenih in je cokla podjetju. Če so vsi do sedaj našteti tipi pač le večje ali manjše finančno breme, smo s kraljem in kraljico Betajnove prišli do stebrov neumnega, zbirokratiziranega dela, glavnih zaviralcev ustvarjalnosti, ki jim je tuja in se je nagonsko bojijo. 4. Okoli podjetja pa se sprede mreža svetovalcev, zunanjih izvajalcev in podizvajalcev, kar je normalno, podjetje ne more plavati v vakuumu. Tu pa smo prišli v območje velikih denarjev in politiki po vsem svetu poskušajo prek sebi ljubih podjetij v ta zunanji obroč poriniti svoje grofe Drakule. Socialistična posebnost je le v tem, da je bil politični blagoslov dostikrat edini kriterij za sprejem v to elitno družbo, v slogu, četudi ne zna ničesar, za svetovalca bo dober. Potem pa pride tuj gospodar Tako smo se sprehodili prek dodatnih oblog socialističnega podjetja, od sirote Jerice, ki pač potegne tistega svojega jurja na mesec, do grofe Drakule, ki potegne milijon. Nato pa socialistično podjetje postane tuje, kapitalistično. Lastnik seveda namesti svojo upravo, ti pa niso od včeraj in vedo, da podjetje resnično ne plava v praznini in da potrebuje pomoč politike. Ko torej lastniki začnejo pregledovati gornji seznam, hitro ugotovijo, da imajo Drakule preveliko podporo, kralji in kraljice na Betajnovi tudi, ostanejo samo še kralji Matjaži in sirote Jerice – in ti so edini, ki se znajdejo na cesti. Kdo pa bo sestavljal sezname za odstrel? Ja, ravno kralji in kraljice na Betajnovi, saj je birokracija vse, kar znajo. Skratka, kake moralne presoje in odrešitve ne bo. Le podjetja ne bodo več opravljala funkcije Zavoda, kar pomeni, da bo na zavodih toliko več nezaposlenih. Kar pomeni, da jih bo toliko več na davkoplačevalskih ramenih. Kar pomeni, da bodo tuja podjetja poskušala prikazati čim manj dobička, da bi plačali čim manj davka. Kar pomeni nove državne kredite in tako dalje. A v sedanjem stanju Slovenije je to vse, kar preostane. "Beggars can't be choosers" pravi angleški pregovor in za nas velja dobesedno. Edino, kar bomo psihološko gledano pridobili, bo tuji krivec za naše stanje. Sedaj nimamo koga obtoževati, razen sebe in svojih.

Ne spreglejte