Jezik se brani na njegovih mejah!

Zdel se mi je povsem logičen in resničen in ko sem pred meseci pisal o tem, kako je slovenščina po mojem mnenju vse bolj ogrožena, se nisem spomnil, da še bolj kot za Slovenijo, kjer ima slovenščina nesporno domovinsko pravico, to velja za tiste kraje, kjer si mora svojo eksistenco zagotavljati iz dneva v dan.

Brez straž in brez knjigarne Pred dnevi sva se s kompanjonom odpravila na tekaški pohod po sklepnem delu Slovenske planinske poti. Avto sva pustila v Matavunu, streljaj od Škocjanskih jam, potem pa jo prek Slavnika, Socerba in Tinjana ubrala proti Ankaranu. Bil je sončen dan. Na levi strani se je razprostirala slovenska obala in slovensko morje, na desni se je odpiral Tržaški zaliv. Nekajkrat sva bila samo streljaj od državne meje, ki je zdaj ne straži nihče več. Vse se je zdelo odprto, prehodno in svobodno.

Pozneje pa sem v časopisu prebral, da bo po vsej verjetnosti s koncem tega meseca svoja vrata zaprla edina slovenska knjigarna v Trstu. Slovenskih knjig v Trstu torej morda ne bo več v prodaji! Takoj sem začel razmišljati, kaj vse to pomeni in kaj vleče za seboj. Najprej me je odneslo v Skandinavijo, kjer jeziki vsaj na prvi pogled veliko bolje koeksistirajo.

Tuje knjige v tujih knjigarnah Ko smo se pred leti potepali po Danskem, sem bil ob pregledu njihovih največjih knjigarn namreč prav zares presenečen, koliko nedanskih knjig imajo tam v prodaji. Pri tem seveda ne govorim o angleških knjigah, ki so si v knjigarnah našle dom skoraj po vsem svetu, temveč predvsem o okoliških, skandinavskih jezikih, od švedščine do norveščine, ki so zasedale cele knjižne omare. Če si tako denimo bival v Kopenhagnu, po rodu pa si bil iz kake druge skandinavske dežele, si kakovosten stik s svojim jezikom prav lahko ohranjal že s tem, da si zahajal v tamkajšnjo knjigarno. Drugod ponudba tujih knjig seveda ni tako pestra. To lahko vidimo že v naši okolici, denimo pri obisku bližnjega Zagreba. Ne glede na to, da smo s Hrvati neločljivo povezani tako zgodovinsko kot kulturno, v njihovih knjigarnah le s težavo odkrijete kake slovenske knjige. Dobite angleške, nemške in tudi francoske, slovenskih pa skoraj ne. Do kakega prepoznavnega slovenskega avtorja lahko tam tako pridete le prek morebitnega hrvaškega prevoda njegovih del.

Tuje knjige v domačih knjigarnah Tudi v Sloveniji je situacija podobna. Do naše osamosvojitve ste lahko v večini (ljubljanskih) knjigarn dobili spodobno ponudbo knjig iz drugih jugoslovanskih republik, poleg tega pa so bili v večjih knjigarnah tudi posebni oddelki za druge jezike, od italijanščine, nemščine in francoščine naprej. Po letu 1991 se je jezikovni nabor ponudbe knjig v naših knjigarnah začel ožiti.

Hrvaške in srbske knjige so skoraj povsem izginile iz knjigarniške ponudbe (nekaj res malega je na voljo zgolj v največjih knjigarnah) in tudi vstop Hrvaške v Evropsko unijo prejšnje leto, ki je precej olajšal uvoz knjig, ni pokazal kakih znamenj otoplitve na tem področju. To v principu nepovratno pomeni, da se bodo mlajše generacije Slovencev in Hrvatov na poletnih počitnicah ob jadranski obali sporazumevale v angleščini.

Tudi ponudba knjig v drugih jezikih v Sloveniji peša. V ospredju je seveda angleščina, ki zaseda vse večji del površine knjigarn, preostalo je vse bolj stisnjeno v kot in omejeno na nekaj osnovnih knjižnih naslovov.

Slovenske knjigarne na tujem Na podlagi zgornjih navedb najbrž ni treba poudarjati, da je vsaka slovenska knjigarna na tujem, denimo pri naših manjšinah, mali čudež. Še posebej, če ti čudeži vztrajajo že desetletja. Ko sem bil pred časom v Avstriji na obisku pri založbi Mohorjeva družba Celovec, sem lahko na lastne oči videl, na kakšen gospodarsko preudaren način je organizirana tamkajšnja slovenska knjižna založba. Unikatna mešanica gospodarske dejavnosti in kulturnega poslanstva ji zagotavlja dolgoročno preživetje, čvrsta vpetost v pedagoške procese pa tamkajšnjim Slovencem omogoča, da stik s slovenščino ohranjajo in gojijo tudi za naslednje generacije.

V Trstu to žal ni tako. Tamkajšnja slovenska knjigarna s polstoletno tradicijo se, kot spremljam prek medijev, s finančnimi težavami ubada že nekaj let, njeno povezovanje z vse bolj upehano založbo pa tudi ni prineslo želene stabilnosti. Umiranje na obroke se zdaj, kot kaže, bliža svojemu koncu. Rešitve ni na obzorju.

Storiti kaj ali ne? Na to temo, ali je v dani situaciji treba nujno kaj storiti, obstajata dva pogleda. Eden od njiju stavi na digitalno, drugi pa na realno. Prvi (denimo članek, ki se je navezoval na mojo kolumno o slovenščini) trdi, da se jezik v teh časih lahko ohranja (in celo razvija) tudi zgolj prek spletnega vesolja. V praksi to pomeni, da imajo tržaški (pa tudi drugi) Slovenci že dolgo časa možnost spremljati slovenske medije prek spleta, zato tudi prisotnost ali odsotnost zidane knjigarne za njihov nadaljnji stik s slovenščino ni usodnega pomena. Pred časom so se spletnim medijem pridružile še slovenske knjigarne, ki ponujajo digitalne različice slovenskih knjig, tako da lahko do njih pridejo tudi na ta način. Sam zastopam drugačen pogled. Moje prepričanje je, da je izguba zidane slovenske knjigarne v Trstu, in to samo dobrega pol leta po tem, ko smo z vsemi častmi in medijskim pompom praznovali stoletnico zavednega tržaškega Slovenca Borisa Pahorja, kulturna katastrofa, ki je Slovenci, vsaj tisti, ki živimo znotraj naših nacionalnih mej, v ustrezni meri niti ne moremo dojeti. Z izgubo tržaške slovenske knjigarne vsi Slovenci, in ne samo tisti, ki živijo v Trstu, pač izgubljamo prostor, kjer slovenščina ne potrebuje potnega lista, kar bo nedvomno negativno vplivalo na nadaljnjo zasidranost slovenščine v Trstu pri naslednjih generacijah. Če je pri tistih, ki so zrasli z njo prek branja tiskanih slovenskih medijev in knjig, še nekako logično, da bodo kaj od tega spremljali tudi prek spleta, knjižnice in drugod, je iluzorno pričakovati, da bodo enako ravnali tudi mladi, ki s slovenščino ne bodo imeli večjega stika prek tiskanih vsebin v domačem okolju. Splet gor ali dol, v pristen odnos s svetom še vedno stopamo prek fizične interakcije z njim. Do konca marca je še nekaj časa. Morda še ni povsem prepozno. Če pade tržaška knjigarna, na nek način pademo tudi mi. Vse je samo vprašanje časa.