Je vsakodnevno izhajanje novih knjig tako samoumevno kot vzhajanje sonca?

Je povsem normalno, da vsak dan izhajajo nove slovenske knjige? Foto: Thinkstock

Zakaj ne? Je povsem normalno, da vsak dan izhajajo nove slovenske knjige? Je to nekaj tako običajnega kot vsakodnevno vzhajanje sonca, vsakodnevna jutranja kava ali večerna poročila?

Marsikdo misli, da je to tako. Nove knjige pač pritekajo vsak dan kot voda kakšne neusahljive reke, kak dan malce več, kak drug dan malce manj, in če slučajno kakšno potrebuješ, se ponjo pač odpraviš v knjigarno ali pa kam drugam.

V resnici pa to ni tako. Zelo hitro se lahko namreč zgodi, da dotok novih knjig začne močno usihati.

To se je v zadnjih letih zgodilo pri naših najbližjih južnih sosedih, nekaj cestnih ovinkov stran.

Hrvaška, na začetku tretjega tisočletja

Tisti, ki so pred dobrimi desetimi leti poleti hodili na hrvaško morje ali po drugih opravkih čez mejo in so jih ob tem zanimale še knjige, so vsakič znova prihajali tudi v knjižni paradiž, ki je imel vsaj tri značilnosti. Prva je bila ta, da so se kioski šibili od knjig, ki so jih prodajali ob časopisih. To je imelo na hrvaškem trgu precejšnje posledice za založništvo tudi zaradi tega, ker je tam v navadi t. i. mediteranski način kupovanja časopisov, po katerem približno štiri petine časopisnih kupcev časnike kupi v kiosku, potem pa si njihovo branje privošči med srebanjem kave v najbližjem lokalu (za razliko od Slovenije, kjer se večino časopisov proda naročnikom). Tudi zaradi tega so bile naklade časopisnih knjig ves čas več deset tisoč prodanih izvodov.

Drugi element je bil davek na dodano vrednost (DDV) pri knjigah. V tistem času so se na Hrvaškem odločili, da bodo tudi z davčnim olajševanjem spodbudili knjižno produkcijo domačih knjig, zato so, kot eni redkih v Evropi, pri knjigah povsem ukinili davek na dodano vrednost. S tem so se pridružili denimo Angležem, ki kljub zahtevam Evropske unije, da morajo biti obdavčene tudi knjige, pri tem ves čas niso popustili in so vse do danes ohranili njihovo neobdavčenost ter tudi zato zadržali primat močne in globalno pomembne gospodarsko-kulturne panoge.

Tretji element je bil seveda konjunktura, ki je dala poleta novoustanovljenim knjižnim založbam. Te so v nekaj letih zelo dvignile število izdanih knjig, poleg tega pa so nekatere od teh založb začele odpirati tudi lastne manjše ali večje knjigarne po vsej Hrvaški.

Okoli leta 2008 in tudi še nekaj let pozneje je bil tako hrvaški knjižni trg, ki je že po definiciji, zaradi skoraj trikrat večjega števila prebivalcev, precej večji od našega, nekaj, kar s(m)o slovenski založniki opazovali predvsem z zavidanjem.

Tisti, ki so pred dobrimi desetimi leti poleti hodili na hrvaško morje ali po drugih opravkih čez mejo in so jih ob tem zanimale še knjige, so vsakič znova prihajali tudi v knjižni paradiž. Foto: Thinkstock

Hrvaška, kriza in vstop v Evropsko unijo

Žal pa je na Hrvaškem v zadnjih letih prišlo do kar nekaj sprememb, ki so pomembno vplivale tudi na hrvaški knjižni trg.

Najprej je prišlo do krize, ki je v nekaj letih zdesetkala kupce knjig in posledično vplivala na izdajanje knjig. Manj kupcev je pomenilo manjše število izdanih knjig, kar je pripeljalo do še manj kupcev. To je bila klasična negativna povratna zanka, ki se kar ni nehala vrteti.

Potem je Hrvaška pred nekaj leti vstopila v Evropsko unijo, s čimer je, tudi na zahtevo evropske komisije, ponovno uvedla davek na dodano vrednost pri knjigah. S tem je še dodatno vplivala na negativne trende izdajanja in nakupovanja knjig.

Zaradi teh negativnih trendov se je nekaj poprej močnih založb, ki so imele v lasti tudi knjigarne, na področju prodajanja knjig začelo povezovati v skupno knjigarniško mrežo, s čimer so skušali optimizirati svoje poslovanje. Žal pa je imelo to še dodatne negativne učinke na splošno prodajo knjig. Te velike založbe so se pri prodaji namreč vse bolj zanašale druga na drugo in zaradi tega izdajale premalo novih knjig, po drugi strani pa so iz knjigotrštva izrinjale manjše založbe, saj niso tekoče poravnale svojih plačilnih obveznosti.

Hrvaški knjižni trg je tako v zadnjih nekaj letih doživel občuten upad. To je bilo najbolj očitno na letošnjem zagrebškem knjižnem sejmu Interliber, ki se je odvil pred nekaj tedni.

Poročilo Miljenka Jergovića

Kot jasno artikuliran in senzibiliziran avtor, ki je obenem tudi družbeno angažiran državljan, je bosansko-hrvaški pisatelj Miljenko Jergović (s kar nekaj prevodi in obiski dobro znan tudi pri nas) nedavno napisal sejemsko poročilo za Jutranji list. Njegov članek se bere skoraj kot postapokaliptični kolaps nekdaj živahnega in dokaj velikega knjižnega trga, ki je zdaj povsem zastal. Jergović opisuje prodajne stojnice nekdaj pomembnih založb, ki se šibijo pod prastarimi knjižnimi naslovi – navaja celo tako ekstremne primere, ko založniki prodajajo knjige, ki so izšle še v prejšnjem tisočletju – in v svojem stilu, ki niha med zajedljivostjo in zaskrbljenostjo, ugotavlja, da v tem trenutku na njihovem ozemlju obstaja le še nekaj knjižnih založb, ki ustrezno opravljajo svojo dejavnost (in poslanstvo), pri čemer nobena od njih ni tipičen primerek hrvaškega založništva, ampak tak ali drugačen odmik, ki izhaja iz osebnosti ali pa izjemnih prizadevanj njihovega lastnika.

Te trende sem med obiski knjigarn v sosednji Hrvaški sam občasno čutil že zadnji dve leti, seveda pa je poročilo hrvaškega knjižnega poznavalca nekaj drugega.

Kaj se bo torej na Hrvaškem v tem pogledu zgodilo v prihodnosti? Ni jasno, a obeti niso ravno dobri.

Dvignjenih obrvi pa sem pomislil na Slovenijo.

Morda vas zanima še:

Harry Potter, petnajst let pozneje

Pr' Hostar: po treh letih nov slovenski filmski hit

Michael Moore v deželi Donalda Trumpa

Prigode iz Amerike ali kdo je v resnici volil Donalda Trumpa

Slovenske knjige danes in jutri

Kljub temu, da je manjši, je slovenski knjižni trg najbrž vseeno nekaj robustnejši od hrvaškega. Zakaj?

Najbolj zato, ker je pri nas nekaj močnih knjižnih sistemov, ki so se v stanju učinkovito odzivati in prilagajati na tržne situacije, hkrati pa lahko delujejo relativno samostojno in neodvisno od preostalih subjektov. Taka je recimo Mladinska knjiga s Cankarjevo založbo, ki ima poleg lastne mreže knjigarn zelo razvite tudi druge prodajne poti, taka je založba Učila, ki letno na neknjigarniških lokacijah proda prek pol milijona knjig, take so že tudi tradicionalne založbe, kot so Celjska Mohorjeva, Mohorjeva Celovec in Družina. Takšne pa so tudi sodobnejše knjižne založbe, kot so denimo Modrijan, Beletrina, Miš in Sanje, pa morda še kake druge založbe, ki imajo pomemben knjižni program ter jasno osnovno ciljno skupino bralcev in kupcev, saj jih lahko dovolj samostojno naslavljajo s svojimi knjigami.

Poleg tega ima Slovenija za razliko od Hrvaške relativno dobro urejen sistem javne podpore knjigi ter zgledno urejen knjižnični sistem, ki kljub upadanju v zadnjih letih še vedno zagotavlja določen odkup izdanih knjižnih naslovov. Vendar: ali je vse to dovolj, da knjižni sejem (največji tovrstni dogodek na naših tleh) in izid novih slovenskih knjig ni novica in razlog za vašo pozornost? Po moje ne.

Nenehno upadanje bralne pismenosti mladih Slovencev, ki kaže na zmanjševanje branja knjig pri mladih generacijah, 40-odstotni upad založniške panoge v zadnjih osmih letih, ki je precej preobrazil založniško pokrajino, vse bolj intenzivno vdiranje tujih knjig v slovenski kulturni in tržni prostor, velik upad prodaje zahtevnejših leposlovnih in neleposlovnih knjig, upadanje javnih sredstev, namenjenih za podporo produkciji in knjižničnemu odkupu izdanega gradiva v zadnjih letih, težave pri odločanju o prihodnosti učbenikov itn., so samo nekateri strah vzbujajoči trendi, pri katerih ni jasno, kdaj bodo na slovensko knjigo vplivali v usodnejšem obsegu.

Celo v Ameriki, kot največjem svetovnem knjižnem trgu, so razni negativni knjižni trendi v zadnjih letih pripeljali do tega, da so brez knjigarn (za nekaj časa) ostala tudi kakšna ameriška mesta, ki so dvakrat večja od Ljubljane. Poročila o tem so bila žalostna. Žalostno se je namreč zbuditi v mestu brez knjigarne.

Žalostno pa se je zbuditi tudi v deželi, v kateri tisti dan ne izide nobena nova knjiga.

Obisk slovenskega knjižnega sejma in nakup kake nove slovenske knjige je najbolj zanesljivo zdravilo proti temu.