Javni sektor včeraj, danes in jutri

Ta se je moral, kakor je vedel in znal, prilagoditi novim družbenim pogojem. Je bilo to kritiziranje upravičeno? Težko je reči kar takole na pamet. Vsekakor pa je nova volilna kampanja, ki se je pred nekaj dnevi neuradno že začela, več kot primeren trenutek za utrinek s tega področja. Javni sektor nekoč Oče mi je včasih pravil, da so bile v času njegove mladosti v mestecu nedaleč od vasi, kjer je živel, samo tri javne službe: učitelj, policist in postajenačelnik. Vse drugo, od poštarja do zdravnika, so bili občasni obiskovalci, ki so prihajali od drugod, vsi drugi prebivalci tega mesteca, da o kmetih iz okoliških vasi niti ne govorimo, pa so morali skrbeti sami zase. Moj ded, recimo, je tako moral dvakrat za dve leti v Cleveland na težaška dela, z zaslužkom pa si je postavil skromno pritlično bajto, v kateri se je potem rodil moj oče in v njej preživel mladost. To so bili stari časi. Mestece, o katerem je govoril oče, je v zadnjih letih skupaj z okolico postalo samostojna občina, kar je za seboj potegnilo celo verigo dodatnih javnih služb. Že občinskih uradnikov te majhne občine je kar nekaj, veliko preveč, če vprašate mene, da o vsem drugem ne izgubljam besed. Javni sektor danes Uradni podatki Ajpesa o številu zaposlenih v slovenskem javnem sektorju na podlagi števila opravljenih ur kažejo, da je bilo konec lanskega leta v javnem sektorju zaposlenih okoli 158 tisoč ljudi. Število opravljenih delovnih ur ni nujno enako dejanskemu številu zaposlenih, saj ti podatki ne vključujejo porodniških dopustov in daljših bolniških odsotnosti. V vsakem primeru te številke pomenijo, da se je število javnih uslužbencev v kriznih letih povečalo (pred krizo je bilo v javnem sektorju zaposlenih nekako 155 tisoč ljudi). Evolucija po letu 1991 Da je javni sektor v Sloveniji po letu 1991 doživel evolucijsko ekspanzijo, je smiselno in tudi primerno. Obseg javne službe je pogosto neposredno povezan z rastjo standarda v družbi, zato je logično, da ima bogatejša družba tudi več skupnih, javnih služb. Najbrž ni nikogar, ki si ne bi želel čim boljšega zdravstva, dobro organizirane javne uprave, kakovostnega šolstva, raznolikih kulturnih institucij, konkurenčne znanosti, učinkovite policije, vestne komunale ter vsega drugega, kar dela naše skupno življenje lepše in prijetnejše. Te trende zviševanja javnega sektorja smo potem zasledovali praktično ves čas do leta 2008. Vsi vemo, da se je takrat zgodila sprememba in velik globalni gospodarski zastoj. Ta se je povezal še z raznimi drugimi notranjimi slovenskimi krizami in ta trend nas spremlja še v današnjih dneh. Evolucijska napaka po letu 2008 Revnejša družba pa si ne more privoščiti enako kot bogatejša. Če družbi pade bruto domači proizvod, se v blagajno steče manj davkov, iz katerih se financira javni blagor, in temu se morata prilagoditi tako zasebni kot javni sektor. To še posebej velja, če je jasno, da bo gospodarski zastoj trajal dalj časa. Glede na to, da imajo javni uslužbenci takšne pogodbe o zaposlitvi, ki jih je le težko prekiniti, so se v zadnjih letih pogosto vnemale debate, ali je treba število zaposlenih v javnem sektorju zmanjšati z odpuščanjem.

Odpuščati v javnem sektorju ali ne? Vse vlade, ki smo jih imeli v času krize, so na to vprašanje odgovorile negativno in tudi v času krize v javnem sektorju števila zaposlenih skorajda niso zmanjševali z odpuščanjem. Ta strategija se mi, kot zaposlenemu v zasebnem sektorju, niti ne zdi napačna, saj neupravičeno prekinjanje pogodb za nedoločen čas v javnem sektorju vodi neposredno v tožbe, odpravnine, morebitne ponovne zaposlitve itn., kar v praksi pogosto pripelje do tega, da so ti ukrepi neučinkoviti tudi iz ekonomskega vidika. Poleg tega ta ravnanja v javni sektor vnašajo nemir, ki se vsakodnevno odraža v kakovosti dela.

Naravni upad javnega sektorja V javnem sektorju pa bi se število zaposlenih lahko zmanjšalo že povsem naravno. Vsako leto se upokoji nekaj manj kot tri odstotke aktivnega prebivalstva (ob povprečni delovni dobi nekako 35 let), kar pomeni, da bi se, če se v javnem sektorju ne bi zaposlovalo na novo, že po tej, naravni poti število zaposlenih v njem občutno zmanjšalo. Če ne bi zaposlili nobenega na novo, bi se število zaposlenih v javnem sektorju v zadnjih petih letih in pol, odkar smo v krizi, s 155 tisoč zaposlenih leta 2008 zmanjšalo na nekje 132 tisoč, morda celo še bolj.

Če bi v tem času tretjino upokojenih nadomestili z novimi kadri (s čimer bi se dalo nedvomno pokriti vse nujne potrebe), bi javni sektor naravno upadel za desetino na pod 140 tisoč zaposlenih, kar je skoraj za 20 tisoč zaposlenih manj, kot jih imamo zdaj.

Prihranki iz tega naslova bi presegli marsikaterega od vladnih ukrepov zadnjih let.

Zakaj se to ni zgodilo? Razlog za to je preprost: javni sektor boleha za pomanjkanjem t. i. zmožnosti samoomejevanja. Če je v zasebnem sektorju z angažiranim lastnikom in/ali vodstvenim kadrom povsem jasno, da je treba upad prihodkov, če nočeš propasti, nekako nevtralizirati, bodisi z razvojem novih dejavnosti bodisi z znižanjem stroškov, kar običajno pomeni tudi zmanjšanje števila zaposlenih, javni sektor kot celota te zmožnosti ni demonstriral (priznati pa je treba tudi, da jim je ponekod uspelo: v dveh paradržavnih institucijah, ki jih podrobneje poznam, se je število zaposlenih v zadnjih letih precej znižalo).

V praksi to pomeni, da so vodstveni kadri javnih institucij v povprečju ob vsaki upokojitvi svojih sodelavcev vedno znova ocenili, da kljub krizi nujno potrebujejo nove zaposlene.

Posledica in izziv za novo vlado V zadnjih petih letih in pol je v pokoj, računano statistično, torej odšlo več kot 20 tisoč javnih uslužbencev (ob tem ne računamo še vseh tistih, ki so iz javnega sektorja odšli iz kakšnega drugačnega razloga). Glede na to, da smo imeli leta 2013 v javnem sektorju zaposlenih 158 tisoč ljudi, pa to pomeni, da se je v času od leta 2008 naprej v javnem sektorju na novo zaposlilo približno 25 tisoč ljudi, kar znese več kot pol milijarde evrov letno samo za njihove plače.

Če izhajamo iz tega, da v povprečju dnevno delamo osem ur, lahko približno izračunamo, da so od začetka krize v slovenskem javnem sektorju pogodbe o zaposlitvah sklepali s hitrostjo tri pogodbe/delovno uro. To je lepa, a v času krize tudi precej nespodobna hitrost.

Nova vlada bi kar nekaj naredila že s tem, če bi to hitrost prepolovila.