Izpoved strahotnih grehov

Začelo se je povsem nedolžno. Pet tednov sem preživel zunaj Slovenije, torej sem se odvadil običajnosti domačih dogodkov. Po vrnitvi sem domovino gledal s svežimi očmi in opazil precej zanimivosti, tudi na sestankih, ki sem jih moral nadoknaditi. Po enem mi je sogovornica rekla: "Gospod Mazzini, veste, sem se vas prav bala. Eden redkih ste, o katerem še nikoli nisem slišala ničesar dobrega!" Zasmejal sem se in jo prosil, naj pove kak primer. Malce je razmišljala (jasno mi je, da je izločila vse osebne trače, kar jih je slišala o meni), nato pa rekla: "Saj veste, recimo tisto ..." in opisala primer, ko sem se javno zavzemal za avtorske pravice pisateljev. Na enem naslednjih sestankov je možakar povedal, da so mu odsvetovali sodelovanje z menoj, ker baje nočem le "pokasirati" državnega denarja za projekt, marveč hočem narediti najboljše, kar se da. Za konec tedna še tretja gospa, ki se na sestanku sploh ni pojavila. Ko sem jo poklical, je le zavzdihnila, češ, opozorili so jo, da sem težak, saj si zapomnim obveznosti in nerad zamujam. (O tem sem že pisal): zamujanje na sestanke za cele ure in dneve je zaščitni znak slovenskega kulturnika, kar je zame tudi znak prezaščitenosti področja.) Plonkanje Osebne anekdote bi take tudi ostale, če ne bi naključno prisostvoval pogovoru srednješolcev o plonkanju in zaznal zanimivo razliko. Tudi v časih mojega šolanja smo prepisovali, seveda, a z občutkom, da delamo nekaj narobe. Danes je obratno: goljufanje je naravno stanje, tisti, ki se uči, je vsaj pol idiot. Diplome in seminarske lahko za majhne denarje kupite na spletnih forumih. Na tej točki pa osebne anekdote postanejo simptom širšega stanja v družbi. Poglejmo zgolj izobrazbeno življenje naših poslancev: eden je ponarejal, drugi goljufal, tretji prepisoval in tako dalje. Nihče ni odstopil in nikomur ni škodovalo pri karieri (Milan Cvikl je napredoval v Evropo, obsojeni Marinič je član parlamentarne komisije za izobraževanje (!) ...). Nikomur se ne zdi čudno. Zveni celo malenkostno ob vsem, kar so si slovenski politiki nagrmadili na pleča: od prekupčevanja z orožjem prek mahinacij z zemljišči v nedogled. Vrednote Vsaka družba ima svoj vrednostni sistem. Spomnim se zapisa nekega terenskega antropologa, ki je obiskal izolirano pleme v savani. Zaradi okoliščin je njihov sistem vrednot razpadel in socialne povezave so se razpustile; vsak je gledal samo nase in užival v nesreči drugega. Ne bom pozabil opisa večera, ko so sedeli ob ognju in se je nenadoma proti plamenu začel plaziti otrok. Vsi so s pričakovanjem gledali vanj, kako je stegoval roko proti ognju (tudi starši!), in ko mu je zacvrčala koža, so se začeli krohotati. Balon Slovenija Skratka, vrnil sem se v državo, kjer so mi očitali stvari, ki bi jih v Nemčiji, recimo, pojmovali kot nekaj pozitivnega. Nemški predsednik je odstopil, ker so mu poslovneži plačali štiri dni dopusta v lastni državi. Pri nas bi se takemu politiku vsi smejali, češ: idiot, a preostale dni si pa sam plačuješ in za povrh še ne najdeš eksotične lokacije? Vrednostni sistemi raznih narodov se vsaj malce razlikujejo, a očitno je razlika med nemškim in slovenskim že hudo velika. Je mar pri nas v nekaj desetletjih postalo dobro tisto, kar je drugje slabo, in obratno? Ker so se vrednote spreminjale počasi, z vsako novico dnevno, je nastal fenomen, ki ga imenujemo kuhanje žabe. Temperatura se spreminja tako počasi, da uboga žival crkne, ne da bi ukrepala. In tako smo se skuhali vsi po vrsti. Opazili nismo predvsem zato, ker našemu pogledu ni ostala niti ena trdna oporna točka. Politika je klonila prva, a Cerkev ji je v hitrem tempu sledila v posvetni greh in sramoto. Umetniki so postali zgolj kruhoborci, Društvo pisateljev je potonilo v nepomembnost in deljenje denarja po "socialnem čutu", prav osebno boleče pa sem občutil moralni polom edinega pisatelja, ki je hotel postati svetilnik naroda, Draga Jančarja. V Sloveniji nimamo volivcev, marveč le vernike. Kar njihov prerok stori, je prav, vse preostalo je narobe. Razpadli smo na naše in vaše, na torej dva sistema vrednot. Enega za naše, drugega za njihove. Nobenega pa ne smemo zares upoštevati, ker bi hitro zmanjkalo obeh, naših in vaših. Tisti, ki bi radi vztrajali pri še do pred kratkim običajnem vrednostnem sistemu, pa so obstranci in idioti, ki se pač ne znajdejo v življenju. Problem ni v tem, da bo nekdo danes prepisoval, jutri kradel in nazadnje tajkuniziral, kot si predstavljajo prehod od majhnega proti velikemu – tako pot prehodijo le redki. Problem je v tem, da smo začeli z velikimi slabimi deli, ob katerih lahko vsak opraviči svoje male podlosti. Zdrsnili smo v moralni relativizem, kjer je vse dovoljeno, ker so si drugi že vse dovolili. Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.