Duhovna rast naših voditeljev

Državna ikonografija, kozarec vode, za njim napis "Vlada Republike Slovenije" in glava gospoda Cerarja postavljena točno tako, da zakrije "like", kar je v času družbenih omrežij verjetno najbolj važna besedica od vseh.

Zraven pa postavljen natisnjen napis "Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.", za katerega sem najprej mislil, da so ga podtaknili, saj se mi je zdelo nemogoče, da bi ga dodal kdorkoli priseben.

Ta dodatek bo seveda ponarodel in postal vir mnogih šal, saj ima vse, kar ljubimo: 1. odmik od resnice: po raziskavi na avtobusih mestnega prometa se 90 odstotkov naših pogovorov začenja s pritoževanjem in tarnanjem, 2. dvopomen: res neprestano iščemo rešitve, a so povečini osredotočene na to, kako nategniti državo. To je storil Mramor in zdaj še Cerar, ker ni sprejel njegovega odstopa. Dobro sta nas, 3. dokaz nemoči vladarja: kralj se je odločil postati klovn in mi vemo, da smo varni, lahko "rihtamo" in "mutimo" dalje.

Ta listek ima torej tudi simbolni pomen – prešinilo me je, da se je Miro Cerar premaknil na novo raven bivanja, tako kot se ponavadi zgodi našim voditeljem.

Kar pa zahteva daljšo razlago. Vodovodar Pred leti se mi je zamašil odtok in po oglasih sem na slepo izbral mojstra. Vse je razstavil in ko je bilo treba sestaviti, je dolgo razmišljal, premikal roki levo, desno in nazaj, se poglabljal v sleherni kos plastike in gume, kot bi čakal dobro dušo, da ga seznani z njimi. Nazadnje je globoko vzdihnil in razširil roke. "Veste," je rekel, "v resnici tole delam le zato, da preživim.

Važnejša pa mi je poezija, ta je bistvena." In mi je začel deklamirati svojo pesem, v kateri je šel pri vsakem ločilu z glasom gor in kjer so si sledile predvidljive rime, da sem ga napodil in sam sestavil odtok.

Priznam, takrat sem bil besen na tega "šušmarja", danes pa bi se mu rad opravičil. Kaj se je torej zgodilo? 1. dobil je čisto konkretno, praktično nalogo, 2. ni je opravil, 3. pomaknil se je na drugo raven, poetično, in se čudil, kaj ga nadlegujem s praktikalijami iz prve točke tega seznama. Skratka, ravnal je točno tako kot naši voditelji. Državne težave Ti kraji so v resnih težavah že zelo dolgo. Pravzaprav imamo že od samega začetka ideje o narodih in nacionalnih državah, torej vključno 19. stoletja, čisto praktičen problem: kako spremeniti mentaliteto, z njo družbo in z njo gospodarstvo (seveda gre za povratne zveze), da edini izvozni model, ki ga zares obvladamo, ne bo več izseljevanje najbolj sposobnih in edino stanje zavistno grizenje povprečja s spodnje strani?

Kaj so naši voditelji drugega kot mojstri, ki jih pokličemo/izvolimo/se namestijo sami, da bi nam pomagali rešiti ta, čisto praktičen problem? Edvard Kardelj Naj vam navedem odstavek iz Pirjevčeve knjige o Titu, stran 608: "Kardelj se je zavedal, kako nevarne so razmere, v katerih brodi država [...] Na srečanju zveznih funkcionarjev februarja 1977, ko je že vedel, da je smrtno bolan, je rekel: '/.../ Ne čakajte več name. /.../ Čez leto ali dve bomo prišli v inflacijo, ki bo galopirala v situacijo kot v Čilu [...]'.

Še bridkejša je ugotovitev, ki jo je zaupal Bogdanu Magliću, jugoslovanskemu fiziku v ZDA, da je 'naš sistem strašen in napačen'. 'Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče.' Najbolj izrazito pa je priznal poraz v enem svojih najbolj iskrenih in najlepših stavkov: 'Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija. Srečo si lahko človek ustvari samo sam."

Že ko sem bil mulec in so nam ta izrek neprestano servirali, se mi je zdel cinično opravičevanje. Kako lahko Kardelj, kot eden najmočnejših politikov v državi in zagotovo najmočnejši v Sloveniji, razpravlja o tem, da je "zasral" vse po vrsti, ampak tisto, kar je zašuštral, ni važno, pomembna je sreča, ki pa ni v njegovi domeni.

Kot bi rekli Srbi: "E, sad, jebiga ..."

Kardelj je na praktični ravni zašuštral, kar se je dalo, a odgovornost z njim ni imela nič opraviti, ker se je že pomaknil na filozofsko raven. Janez Drnovšek Dobili smo samostojno državo in pravila igre, njihove posledice čutimo danes. Verjetno najmočnejši politik in premier je bil Janez Drnovšek. Kakorkoli ga bo zgodovina presojala, ne bo mogla spregledati njegove odločitve, ki je imela usodne posledice: ne kaznujmo in ne razčiščujmo, dajmo vse potisniti pod preprogo in okostnjake zlagati v omare, saj je dovolj prostora.

Res je Drnovšek zbolel, a tudi prostora za okostnjake tranzicije je začelo zmanjkovati, in predsednik je odkril duhovnost, ki se mu je zazdela najvažnejša, četudi je obenem opravljal predsedniško funkcijo. "Na vprašanje, ali se počuti kot duhovni voditelj, je leta 2006 odgovoril: 'Ja, se.'" (vir) Janez Janša Na prvi pogled ne sodi v teorijo premikov v drugo raven bivanja in delovanja, a če se spomnimo njegovega mandata, zapazimo premik iz reševanja realnega problema v vzporedno delovanje: ni spremenil obstoječega sistema, marveč je začel graditi paralelnega, od šolstva do medijev. In pravkar smo lahko prebrali tudi pobudo o vzporedni vojski – prva ima premalo denarja in kadrov, dajmo torej narediti še eno.

Namesto da bi rešil konkretni problem, dobimo še dodatnega, zgrajenega po vzoru prvega, le z drugimi ljudmi. Borut Pahor Kot premier je Borut Pahor začel resno, kmalu krepko zašuštral, a se je že kot ljudski zabavljač premaknil na predsedniški položaj.

Preberite pa govor, ki ga je imel julija lani v Srebrenici. Takole je ocenil stanje v Sloveniji: "Končno eden z drugim, eden za drugega. To je tako neopisljivo lep občutek." In dodal: "Osebno menim, da je ta duhovna renesansa Slovencev še veliko bolj pomembna od našega gospodarskega okrevanja." (tule).

Pahor torej pokriva premik na obe drugačni ravni bivanja: duhovni vodja za tujino in zabavljač za domačijo.

Miro Cerar Našega zdajšnjega premierja odlikuje hitrost – za kar je Pahor potreboval desetletje, je Cerar opravil v dveh letih. Duhovno je že začel in takega smo ga izvolili: etika, etika, etika ... Sredi mandata pa se je z listki na govorniškem pultu pomaknil na raven vaškega posebneža.

Očitno življenje teče hitreje. In voda v potapljajočo ladjo dere. Naši voditelji Kardelja smo dobili, preostale volili. A naj so bili vsiljeni ali izvoljeni, zlomiti nas niso mogli. Ta naš rokovnjaški narod noče nad seboj moči in še manj hoče sprememb. Naj pridejo, naj si polomijo zobe, tuji in domači, že stoletja je tako. Narod torej ostaja, kot je bil, in ni čudno, da je pod Kardeljem zacvetela krilatica, da moramo zamenjati narod.

Voditeljem ne preostane drugega, kot da osebnostno rastejo in/ali se premikajo na vzporedne plati bivanja, zato jim ne moremo očitati polomije, ki so jo pustili za seboj. Ko se razve, da najhitrejša pot do razsvetljenja vodi prek naših hrbtov, bodo politiki vsega sveta hoteli biti naši voditelji. Če jim bomo učna leta do nirvane ustrezno zaračunavali, utegne to postati naša največja izvozna dejavnost.