Dolg in rast

Z nastopom finančne in splošne ekonomske krize se je postavilo vprašanje pravilnosti razvoja ekonomije kot znanosti, ki je prva poklicana, da poda odgovore, kako preprečevati in blažiti posledice kriz. Popolnoma upravičeno. Silovita kritika glavnega toka (mainstream) ekonomije je nekaj najbolj logičnega. Pa tudi nič novega, kar ekonomski zgodovinarji dobro vedo. Tisto, kar je novega, je, da je z razvojem socialnih omrežij in blogosfere ta kritika popularizirana kot še nikoli do zdaj. Med študijem sem večino časa preživel z ljudmi, ki so bili do glavnega toka ekonomije zelo kritični že pred krizo, zato se s tem, v primerjavi s številnimi danes, niso ukvarjali, ker bi bilo to moderno. Da ne bo pomote, to ne vključuje študija v Sloveniji, kjer se nisem o ekonomiji naučil praktično nič. Imel sem tudi malo sreče, da so mi kritičen pogled na mainstream podajali predvsem ekonometriki in šele potem (ali sploh ne) ekonomisti. Tako najprej, preden se sploh vprašam o implikacijah, ki jih neki ekonomski model ima za ekonomsko politiko, preverim, ali "štimata" statistika in matematika v ozadju. Pri tem pa je bistveno manj prostora za navijaštvo in politično nabijanje čez kolege. Tako tudi mainstream ekonomijo cenim bistveno bolj, kot bi jo sicer. V prihodnjih kolumnah bom poskušal opisati nekaj vidikov tega. Danes pa bi začel s primerom spora okrog nekaterih izračunov, ki so (verjetno) imeli velik vpliv na ekonomsko politiko. Ti izračuni so se izkazali za napačne, sledila pa je kritika mainstream ekonomske teorije. Dolg in rast a la Reihart in Rogoff Verjetno vas je veliko slišalo za neprijetnost, ki se je pripetila znanima profesorjema ekonomije Carmen Reinhart in Kennethu Rogoffu z univerze Harvard. Leta 2010 sta v Ameriški ekonomski reviji objavila članek z naslovom Rast v času zadolženosti, v katerem sta pokazala, da rast bruto domačega proizvoda dramatično upade, če dolg določene države preseže 90 odstotkov bruto domačega proizvoda. Reinhartova in Rogoff v analizi v bistvu nista naredila nič posebnega. Zbrala sta podatke za 46 držav za obdobje od začetka 19. stoletja dalje in primerjala povprečne stopnje rasti nizko in visoko zadolženih držav. Zraven sta napletla lepo zgodbo, ki je številnim šla v uho. Sama po sebi njuna analiza ni nič revolucionarnega. Težko je reči, da bi čezmerna zadolženost koristila gospodarski rasti. Kvečjemu obratno. Je pa njuna analiza dobila velik odmev pri nosilcih ekonomske politike. Za to je verjetno več razlogov. Prvi je vsekakor ta, da sta Reinhartova in Rogoff imela težo. Njuna knjiga s samega začetka krize This time is different, v kateri sta na edinstveni bazi podatkov proučevala sistematiko več kot 800 epizod finančnih kriz v zadnjih 400 letih, je razgalila sistematične napake v ekonomski politike, ki se redno ponavljajo ravno zaradi tega, ker ljudem v dobrih časih zmanjka treznosti pri razmišljanju. Posledično se kopičijo dolgovi, ki prej ali slej pripeljejo do kriz. Potem je tu bil še začetek javnofinančne krize v Evropi (grška je izbruhnila spomladi 2010). Trenutek je bil torej pravi, da je njun članek dobil velik odmev v ekonomski politiki. Tako so njun članek mnogokrat citirali kot utemeljitev politike varčevanja v današnji krizi. Napake pri izračunih, ki so na glavo obrnile ekonomsko politiko Tri leta pozneje, spomladi 2013, se je zgodil majhen akademski škandal. Ekonomisti Thomas Herndon, Michael Ash in Robert Pollin z univerze Massachusets-Amherst so prečesali njune izračune in ugotovili, da so napačni. Najpomembnejša napaka je bila ta, da sta v Excelovi tabeli s podatki, pri izračunu povprečnih rasti, izpustila nekaj celic, kar je močno vplivalo na rezultate. Šlo je za navadno nerodnost (po vsej verjetnosti njunega asistenta; ne bi bil rad v njegovi/njeni koži), ki je vrgla velik madež na njuno delo predvsem zaradi tega, ker stvar ni bila omejena na akademijo, temveč je imela velik vpliv na ekonomsko politiko. Jože Damijan je na svojem blogu to celo označil kot napake v izračunih, ki so na glavo postavile ekonomsko politiko. Za več podrobnosti predlagam, da kar preberete njegov članek ter povezave v njem. Ko bi le bilo tako preprosto Logičen sklep v "popularnem tisku" in blogosferi je naslednji. Izračuni mainstream ekonomistov so se izkazali za napačne. Trije ekonomisti, ki so odkrili napake Reinhartove in Rogoffa, na njunih podatkih namreč pokažejo, da ni mogoče trditi, da visoko zadolžene države rastejo počasneje. Napačni izračuni so utemeljevali politiko varčevanja. Ker so napačni, je napačna tudi politika varčevanja. Zato jo ustavimo in nehajmo povzročati bedo ljudi. Dolg je bistveno manjša težava, kot smo še nedavno mislili, zato nas lahko skrbi manj, kaj bo z odplačilom dolga v prihodnosti. Sam si resnično želim, da bi bilo tako preprosto. Vrnimo se k temeljnemu problemu. Ni namreč bistveno to, da se je nekaj ekonomistov med sabo sprlo glede napak v izračunih. Bolj pomembno je vprašanje, ali je bilo upravičeno, da je imela analiza Reinhartove in Rogoffa tak vpliv na ekonomsko politiko na sploh. Kot sem že napisal, je izjemno simplistična. Primerjava povprečnih rasti. Nobene ekonometrične analize, nobenega vprašanja vzročnosti, nobene strukturne analize. In če je težava, da je takšna analiza imela vpliv na ekonomsko politiko, potem je ista težava, da ima odkritje napak v takšni preprosti analizi vpliv na ekonomsko politiko. V obeh primerih gre namreč za prevelike poenostavitve. Če si pogledate izmenjavo mnenj med Hernonom, Ashem in Pollinom ter Reinhartovo in Rogoffom, boste videli, da se prerekajo o tem, kako se izračunavajo tehtane sredine, ter ali je pravilno v izračune vzeti podatke iz obdobja po drugi svetovni vojni. Oboje pa je precej irelevantno za težave, ki jim imamo v letu 2014. Za vse tiste, ki nam osebni ugled ekonomistov s Harvarda ni prva skrb v življenju, prerekanje okrog oslove sence. Tako da tudi odkritje napak Reinhartove in Rogoffa na žalost ne pomeni, da razviti svet nima več težav s čezmerno zadolženostjo. Vprašanje čezmernega dolga ostaja Pred nekaj meseci sem bil na večerji pri dveh prijateljih v Washingtonu, Aleksandri Zdzienicki in Davideju Furceriju. Beseda je nanesla tudi na današnjo temo in na njuno delo na tem področju. S pravo ekonometrično analizo na vzorcu 154 držav za obdobje od leta 1970 pokažeta, da imajo dolžniške krize močne negativne učinke na gospodarsko rast, povečanje brezposelnosti in s tem blaginjo ljudi. Verjetno ni dvoma, da se dolžniške krize pojavijo v čezmerno zadolženih državah. Zastavita si tudi podobno vprašanje kot Reinhartova in Rogoff: ali visoko zadolžene države rastejo počasneje. Odgovor je pritrdilen. In to ne šele pri dolgu, ki presega 90 odstotkov bruto domačega proizvoda, temveč že pri 70 odstotkih BDP. Za ponazoritev: to je že območje, v katerem je Slovenija. Kaj pa zdaj? Osebno bolj zaupam resni analizi kot prepiranju okrog oslove sence, kaj šele "občutku", ki ga tako ekonomisti kot neekonomisti uporabljajo za dajanje nasvetov ekonomski politiki. Na podlagi teh izračunov sam vsekakor ne bi delal sklepov, da je treba znova začeti politiko varčevanja ali jo ustaviti. Tako kot to ni bilo mogoče reči na podlagi izračunov Reinhartove in Rogoffa. Danes imamo resno težavo stabilizacije in nobena zgoraj omenjena analiza se ne ukvarja s tem. Ne glede na to, ali na podlagi empiričnih analiz mislimo, da visok dolg zmanjšuje rast ali ne, ostaja dejstvo, da previsok dolg v najboljšem primeru rasti nikakor ne koristi. Mogoči pa so le slabši rezultati. Zato vsemu navdušenju nad napakami Reinhartove in Rogoffa navkljub ostaja zelo pomembno vprašanje, kakšna bo bodoča rast ob javnem dolgu, ki smo ga nakopičili. Težava, kako se bo dolg odplačal, ostaja. Zabava še kar traja. Mogoče se bomo naslednji dan zbudili srečni, mogoče pa z glavobolom.