"Cuzanje" Slovenk in Slovencev

Kolikokrat doslej smo državljani že sanirali NLB, enkrat, dvakrat … Samo od leta 2007 smo jo že trikrat dokapitalizirali v skupni višini 650 milijonov evrov. Vprašanje, ki je bilo v preteklih tednih, mesecih, ne prvič, že prevečkrat javno izrečeno, pa bi bilo zdaj veliko primerneje, če bi ga zastavili: do kdaj jo še bomo? Do kdaj bomo torej še reševali zablode vse prej kot uspešnih uprav NLB? Ko opazujem dogajanje v naši največji večinski državni banki NLB, me zato vedno krepko stisne pri srcu. Velikanska množica birokratov, ki v glavnem skrbijo, da so zadovoljni … številne uprave banke, katere člani prihajajo in odhajajo, potem običajno pobašejo še dobre odpravnine, v vmesnem času pa "uspešno" servisirajo vsestransko uspešne slovenske menedžerje podjetij, ti so na lestvici konkurenčnosti na dnu – na 57. mestu od 59 ocenjevanih držav, po plačah pa seveda med najbolje plačanimi … Kristalno jasno, kakopak!

Četrtmilijardna in, kot vse kaže, ne prva letošnja dokapitalizacija naše največje banke je samo posledica vsega tega. Še preden je belgijski KBC preprosto zaloputnil vrata dokapitalizaciji – torej ne namerava več metati denarja v vrečo brez dna, ampak vztrajno nadaljuje postopek izstopanja iz neposrečene enelbejevske farse, za svoj zdaj le še četrtinski delež še ni našel kupca – je bilo že kristalno jasno, da 250 milijončkov dokapitalizacijskega državnega denarja ne bo rešilo vseh križev in težav največje domače banke.

Razumni in zlasti realistični slovenski ekonomisti so že takrat napovedovali vsaj še eno letošnjo dokapitalizacijo banke, saj je četrt milijarde evrov le kaplja v morje neuspešnega in neposrečenega vodenja skupine NLB, ki se vleče že leta, lanska čista izguba skupine pa je že presegla magičnih 200 milijončkov evrov. Prva letošnja dokapitalizacija je bila torej dovolj le za pokrivanje minusa, kaj šele da bi banka s svežim denarjem lahko povečala svojo kapitalsko ustreznost, ki je krepko opešala …

Edino logično je torej, da se je guverner Banke Slovenije Marko Kranjec kratko malo moral zdramiti in v zadnjem času večkrat javno sporočiti, da je kapitalska ustreznost NLB preprosto tako slaba, da jo bo zato treba bistveno popraviti, saj bo le tako zagotovljena finančna stabilnost največje naše banke. Svež denar je torej nujnost! In dokapitalizacija, na katero očitno zdaj še-neuradno- računajo vrli bankirji NLB, pa menda edina realna možnost. Vse bo kristalno jasno še ta mesec.

Ampak zakaj mora NLB sploh ostati v večinski državni lasti? Zakaj bo torej država, država smo namreč državljani skratka slovenski davkoplačevalci, spet morala dokapitalizirati našo državno banko? Zakaj je preprosto ne bi raje prodali? Verjamem, da bi kupca zagotovo našli! KBC si je od vstopa v NLB leta 2002 neuspešno prizadeval postati večinski lastnik naše banke. Še zdaj mi ni čisto jasno, zakaj mu je slovenska politika to najprej obljubila, potem pa postavila nogo.

Verjamem, da nacionalni interes nekaj stane, ampak cena za NLB je zares presegla vse normalne meje. Če bi jo prodali in bi država poleg »kupnine« zadržala le še nadzorni delež v banki, bi se njen novi večinski lastnik moral sam "pozabavati" s krvavo potrebnim prestrukturiranjem banke, ki ga zahteva tudi Bruselj, konec koncev tudi z odprodajo njenih nasedlih naložb in sploh krčenjem stroškov tudi zaposlenih. Zakaj torej vztrajati pri večinsko slovenskem lastništvu NLB? In zakaj vztrajati pri tem, da je tudi NKBM v največji lasti prav slovenske države? Kaj imam od tega jaz, komitent ene ali druge banke? Ali so nekateri res še vedno prepričani, da smo preprosto tako bogati, da si to lahko privoščimo? Ali smo res? Zakaj potem zapitek na koncu vedno plačujemo le davkoplačevalci …