Čira čara partija

Sinji galeb je bil le mali mozaični drobec v ofenzivi bojevitega ateizma. Nova komunistična vera naj bi uničila vse vere in cerkve.

Tako kot so bili nestrpni in nasilni do pravne države, demokracije, kapitalizma, omike, so bili komunisti skrajno napadalni tudi do duhovnih izročil, v slovenskem primeru posebej do katoliške cerkve. In čeprav titoizem ni tako obsežno razvijal znanstvenega ateizma kot nove vere, pa napad na vere in cerkve ni bil nič manj ambiciozen kot v Sovjetski zvezi. In povsod je tem pogromom sledil komunistični zlom.

Iz krščanstva v stalinizem

Večina slovenskih komunistov se je spreobrnila v diamat (dialektični materializem kot borbeni ateizem) iz tedaj vladajoče katoliške vere. Svoje sovraštvo do krščanstva so opravičevali predvsem z družinsko bedo in slabimi izkušnjami, zlasti z duhovščino. O svojih spreobračanjih so pisali v življenjepisih.

Novice Puritančki pijančki

Pavla Žaucerja je mati "dala študirati z namenom, da bi postal duhovnik". Preživljal se je delno sam, "deloma pa sem dobil podpore od raznih klerikalnih oseb in ustanov v denarju in hrani. V nižji gimnaziji sem bil dve leti v dijaškem semenišču – internatu ter sem bil član Orla, član Marijine kongregacije pa sem bil še do 7. razreda gimnazije". Potem se je pridružil krščanskim socialistom: "Po prelomu s klerikalci, po neuspeli dijaški akademiji marca 1933, ko smo pripravili program, ki je žigosal klerikalno vodstvo, so klerikalci takoj reagirali z izvajanjem sankcij napram organizatorjem – odvzem podpor in hrane ter šikaniranje s strani klerikalnih profesorjev. Ker je o tej akademiji pisal tudi ilegalni tisk, so nam grozili z izključitvijo. Znašel sem se pred dejstvom, da sem si moral sam ustvarjati pogoje za nadaljnji študij. Zavestno in kljubovalno sem se vrgel na študij marksistične literature ter uspešno preboleval religiozne dvome. Od 8. razreda gimnazije sem se zavestno smatral za ateista."

Vladimir Krivic je "prej globoko religiozen v 14. letu postal ateist, najbolj zaradi brezsramnega bogatenja in izkoriščanja katoliške cerkve in samostanov (največ nemških)".

Milan Venišnik je bil gimnaziji v dijaškem zavodu "za znižano oskrbovalnino, ki jo je mati težko zmogla. Radi tega sem bil že zgodaj deležen ponižanj, ki so povzročila prvo zavest o krivičnosti sistema. Vendar sem iskal takrat rešitve v idealizmu. Zgodaj sem se začel baviti z literaturo. Bil sem religiozen, član Marijine kongregacije". V višji gimnaziji "sem živel v veliki bedi in stradanju, ki je pustilo trajne posledice na mojem zdravju. V tej dobi sem doživljal prelom v svojem pogledu na svet, ki je bil združen z močnimi duševnimi pretresi. Ker nisem imel nikjer opore, sem se prebijal skozi množico religioznih, filozofskih in socialnih knjig in nazorov. Vendar sem se v zadnjih letih gimnazije skoro docela osvobodil idealističnih predsodkov ter si osvojil dialektično – materialistični pogled na svet. Smatral sem se za komunista".

Ludvik Kukavica je bil svoj čas tudi član 'Krekove mladine' ter pozneje njen tajnik. "Vse do 20. leta starosti sem bil zelo versko fanatičen. Ko pa sem se začel udejstvovati marksističnih predavanj, sem kmalu nato usmeril svoje politično prepričanje. Postal sem velik nasprotnik cerkve in sploh vere." Potem je "organiziral na lastno roko razne politične pretepe. Tako sem zašel v anarhistična dejanja. Sklepom celice se nisem pokoraval, ker so se mi ostali partijci zdeli, da niso revolucionarni. Pri volitvah leta 1935 sem organiziral na predvečer volitev pretep s Katoliško Akcijo. Po našem volilnem porazu pa sem zažgal trem gospodarjem klerikalcem t j. pristašem Koroščeve stranke gospodarska poslopja. Vsled tega dela in vsled raznih anarhističnih dejanj sem bil neštetokrat aretiran. Od strani K. P. sem bil kritiziran in opominjan radi takšnih dejanj".

Novice Tovariš tovariša ovaja in mori

Alojz Stružnik je bil "rojen pred prvo svetovno vojno, živel sem v slabih socialnih razmerah, oče je bil v vojni, mati je bila sama s tremi otroki, tako smo bili večkrat lačni kot siti, moral sem takoj težko delati, če sem hoteli biti oblečeni in siti, sovražil sem premožnejše, videl sem, da manje delajo in bolje žive, najbolj sem sovražil duhovščino, to pa zato, ker nisem verjel njihovim lažnivim naukom, videl sem, da nič ne delajo in imajo vsega dovolj".

Vekoslav Perpar je že v ljudski šoli podvomil o veri in bogu. "Mati, ki je bila zelo pobožna, nas je včasih s silo tirala na izvrševanje verskih dolžnosti, kar mi je napravilo vero za nekako moro. Pozneje sem celo zamrzil cerkveno organizacijo in njene zastopnike, ker sem prav na primeru matere spoznal, kako nesramno zlorabljajo najgloblja čustva preprostih nevednih ljudi in delajo s tem v družinah politične in svetovnonazorske spore, ki prehajajo včasih v naravnost bolestne spopade med najbližjimi sorodniki. V takih okoliščinah sem se izvijal vplivu domače versko-fanatične vzgoje, kar je povzročilo mojo zagrenjenost in veliko občutljivost."

Zgrajene družine

Komunisti so bili odgovorni za ideološko čistost svojih družin.

Za Ivana Kočevarja so v karakteristiki 8. avgusta 1949 ocenili, da "tudi kar se tiče vere, je s tem popolnoma likvidiral. In o tem prepričal svojo ženo in sina".

Ivan Reberšek je 9. marca 1947 zapisal, da ima dva sinova – "starejši je rojen v Franciji leta 1939. Hodil je v francosko šolo in tako šolo, kjer se ni učil verouka in se tudi danes noče. Mlajši sin se je (rodil, op. p.) 1947 leta, katerega sploh nismo krstili. Želim, kakor tudi moja žena vzgojiti najina otroka v duhu socializma"!

V karakteristiki Branka Bokše so 27. julija 1949 poudarili, da ima "versko vprašanje razčiščeno. Je poročen in ima enega sina. Cerkveno ni poročen, otrok ni krščen ter živi v normalnih družinskih razmerah".

Novice Živčni in pozabljivi heroji

Partijska inkvizicija

Leta 1952 so na šestem kongresu Komunistične partije Jugoslavije kot vrhovna sovraga titoizma obravnavali Sovjetsko zvezo in Vatikan. V partijskem statutu so zapisali: "Prav tako je članstvo v Zvezi komunistov Jugoslavije nezdružljivo z veroizpovedjo in z opravljanjem verskih obredov."

V Partiji so sprožili divje preganjanje vernikov oz. vsakogar, ki bi se pokazal pri verskih obredih. V tisočih in tisočih čarovniških procesih so v imenu bojevitega ateizma gorele partijske knjižice izključenih članov/ic.

S kakšno ihto so gorele te grmade, nam kaže nekaj primerov, ki jih najdemo v prvi škatli arhivskih dokumentov o članih partije, ki so bili izključeni, črtani iz evidenc ali so sami izstopili (vseh teh škatel je več kot 1.800).

10. avgusta 1948 so izključiti Ignaca Aberja, ki je "javno na sestankih kritiziral glede prehrane ter se zgražal nad tem, da je več koruzne kot pa bele moke".

Drugi vzrok njegove pasivnosti je tudi ta, da se je poročil z ženo, ki je zelo klerikalno nastrojena, pred katero je tudi skrival, da je član Partije, ko pa je žena to zvedela, mu je prepovedala, da bi se še nadalje udejstvoval in se kot član partije udeleževal sestankov. Pred ženo je klonil in zato je šel rajši z njo v cerkev kot pa na celične sestanke.

22. marca 1954 je bil izključen Silvester Abraham, "ker je imenovani padel pod vpliv okolice ter niti sam nima razčiščenih pojmov klerikalizma, je dal svojega prvega otroka cerkveno krstiti. Na posvetovanju z njim je izjavil, da ni bil v stanju preprečiti cerkvene krstitve, po drugi strani pa, da od partije itak nima nič drugega kod, da mora plačevati članarino".

7. decembra 1954 so izključili člana, ki je marca 1954 "pod vplivom svoje žene in sorodnikov privolil, da je žena dala krstiti otroka v cerkvi".

Novice Revolucije zlorabljenih otrok

On, to je Abraham Aleksander, se sicer izgovarja, "da sam ni bil za to, da pa izbegne družinskemu razdoru z ozirom na pretnje žene in sorodnikov, ni mogel to preprečiti".

8. januarja 1957 je bil izključen Franc Abram, ki "je dal svojega otroka krstiti v mesecu novembru 1956 v cerkvi Škrbina. S tem je prekršil, kajti danes eden parti(j)c ne bi smel dati svojega otroka krstiti, če se zavzema parti(j)ske lin(i)je". Ni plačeval članarine, "se je izjavil pred parti(j)ci, da raje denar zapije, ko pa bi plačal članarijo ali si kupi tobak".

11. januarja 1963 je bil izključen Edvard Abram, ker "je prekršil 1. točko statuta ZKJ s tem, da je dovolil k cerkvenemu obredu, birmi, svojega otroka, kar dokazuje, da nima razčiščenih pojmov z religijo".

23. novembra 1964 je Ladislav Abraham izjavil, "da izstopa iz članstva ZK zaradi cerkvene poroke, v katero so ga prisilili ženini starši".

Dogajalo se je tudi, da so na partijski grmadi skurili tako moža kot ženo.

Franc Grbec je bil od leta 1948 pa do leta 1953 večkrat klican na okrajni komite v Tolmin na zagovor, "da žena hodi v cerkev in da moram to preprečit, ker v slučaju, ako to ne dosežem, bom izključen iz partije. To se je tudi res zgodilo leta 1953. Proti izključitvi nisem napravil nobene pritožbe. Naj omenim, da je bila žena v partiji od marca 1943 pa do leta 1948, ko je takratni sekretar tov. Martinuč poslav vsem osnovnim organizacijam okrožnico, ki pravi, da vsi člani, ki še hodijo v cerkev, naj se odločijo v 14 dneh. Ker se ni tako odločila, je bila izključena. Bila pa je aktivna že od leta 1941 in je veliko doprinesla v NOB. V družini, ki je sedem članov, se razvija po liniji partije, saj so že trije otroci komunisti, dva pa sta še mladoletna". Grbec je bil ponovno sprejet v partijo avgusta 1959.

Ateistične grmade pa so gorele tudi v partijskih vrhovih.

Anton Dolinšek - Metod je bil pomemben partizanski junak. Po vojni je bil član Centralnega komiteja KPS, zvezni in republiški poslanec, pomočnik ministra za elektroindustrijo, minister – generalni direktor za kovinsko in predelovalno industrijo, od leta 1951 direktor tovarne Rog. Leta 1954 so ga v spopadu znotraj partije z vseh teh funkcij odstavili in je bil "visoko kvalificirani delavec" v tovarni Saturnus. Potem pa ga je doletel še čarovniški proces.

Osnovna organizacija Zveze komunistov v Saturnusu ga je 5. marca 1956 izključila iz partije, "ker se je udeležil cerkvenih obredov v cerkvi pri pokopu svoje umrle matere. Pri tem ni niti skušal preprečiti tega dejanja. Še manj pa, da bi se o tem predhodno posvetoval s sekretarjem ZK oz. ga o tem obvestil". Dolinšek je tedaj povedal, "da to dejanje ni v nasprotju s statutom ZKJ ter da ga ni v FLRJ organa, kateri bi njemu mogel prepovedati, da materi izpolni zadnjo željo. Izjavil je, da tudi predsednik Tito ob raznih prilikah in obiskih vstopa v razne cerkve".

Ko so ga zaradi tega drugi napadli, "je izjavil, da ne smatra, da bi toliko zagrešil, da ne bi mogel ostati član ZK, ker po nje­govem mišljenju je bistvo v tem, ali spoštuje svojo mater ali ne.

Ona ga je med vojno celo zatajila, ko so ji Nemci kazali njegovo sliko in ga je s tem rešila gotove smrti. Zato je tudi on ustregel njeni poslednji želji".

Dolinška so skušali kasneje spet sprejeti v partijo, pa je odklonil.

Majda Kronegger - Meta, visoka funkcionarka v prosveti, je prišla pred partijsko inkvizicijo zaradi udeležbe na cerkvenem pogrebu lastnega očeta 4. aprila 1954. Iz partije so jo izključili 11. maja 1954. Kroneggerjeva se je pritožila: "Dne 2. aprila je oče umrl. Zvečer smo bili zbrani ob mrtvem očetu brat, mati, jaz očetov brat in moj mož. Načeli smo vprašanje pogreba. Ko smo mi mlajši predlagali, da bi pogreb ne bil cerkven, je mati kategorično odklonila ta predlog. Ker jo je brat skušal prepričati, da naj bi opustili cerkven pogreb, se je prepir zaostril tako, da je bil položaj že zlo mučen. Predlagala sem, naj se ne prepiramo ter naj očetu izpolnimo zadnjo željo. V nadaljnjem razglabljanju med seboj in z znanci, ali so člani ZK opravičeni udeležiti se cerkvenega pogreba, je bila velika večina mnenja, da to ne nasprotuje komunistični morali. Oče je bil dober član SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva, op. p.), ki združuje v svojih vrstah tudi člane idealističnega svetovnega nazora, torej tudi katoličane. Vsem je zagotovljena po ustavi svoboda veroizpovedi in udeležba pri verskih obredih. Ali je torej prav in moralno, da bi člani SZDL po smrti odrekali pravico do cerkvenega pogreba, če je bila to njegova želja? Smatram, da ne morejo biti dejanja nekaj drugega kot besede in da tudi komunistična morala ne zahteva, da bi član SZDL, čeprav ima otroke komuniste, ne bi smel biti cerkveno pokopan. Zato torej ne smatram, da bi bila moja dolžnost prisiliti mater, da oče ne sme imeti cerkvenega pogreba.

Drugo vprašanje je udeležba na pogrebu. Poslednje slovo od pokojnika v obliki pogrebnih svečanosti je običaj tako pri najstarejših in najprimitivnejših ljudstvih kakor tudi pri najbolj civiliziranih in kulturnih narodih.

V naši družbeni ureditvi, žal, tega vprašanja še nismo znali – vsaj za navadnega državljana – zadovoljivo rešiti. Zanjo je, da govore o civilnem pogrebu, da je to "pasji pogreb". Niti država se ne poslovi od svojega državljana niti politične organizacije od svojega pripadnika."

Kroneggerjeva je bila ponovno sprejeta v partijo 10. septembra 1955.

Revolucionarna izročila

Ta borbeni ateizem se pravzaprav zgodovinsko ni zelo izkazal. Komunistični borbeni ateizem si je v spopadu s katoliško cerkvijo v Sloveniji polomil zobe. Ne nazadnje je kapitalistična sekularizacija bolj uspešna kot komunistična.

Kako krhka reč je bila nova vera, nam najbolje pokažejo partijske statistike. Na začetku leta 1954 je bilo članov 52.363, leta 1971 pa 67.069. Torej bi lahko sklepali, da je v partijsko cerkev v letih 1954–1974 prišlo okoli 15 tisoč novovernikov in da se je okrepila za petino. Toda v letih 1954–1974 je bilo v partijo sprejetih kar 69.865 novovernikov. V istem času pa jih je bilo izključenih 29.445, iz evidence članstva jih je bilo črtanih 11.995, samovoljno jih je izstopilo 14.520, umrlo pa 5.131. Če ne upoštevamo umrlih, je v dvajsetih letih v partijo prišlo 69.865 novovernikov, takih, iz nje pa so jih nagnali oz. so sami obupali nad njo, pa je bilo kar 52.960. Na koncu je bilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Sloveniji nekako toliko komunističnih vernikov v cerkvi, kot jih je iz komunistične cerkve odšlo. Ne prav privlačna vera, mar ne?

Komunistična nova vera se je potem zgodovinsko potopila. Proti njeni praksi smo se Slovenci izrekali na več načinov, najbolj odločno pa na plebiscitu decembra 1990 in v vojni za obrambo Republike Slovenije 1991.