Branko Soban: Ni kazni za morilce novinarjev

Ko sem stal tam ob policijski ograji, so me še posebej zanimala vrata, skozi katera je Džamal Hašogdži vstopil, da bi dobil potrebne dokumente za poroko, a ga od tam ni bilo nikoli več. Petnajst agentov savdske tajne službe je posebej zaradi njega priletelo tja ob Bospor. Ko so ga umorili, so njegovo truplo ob zvokih glasbe razžagali na kose. Njegovih ostankov niso našli nikoli več.

Umori, zapori, udarci z bičem

Umor Džamala Hašogdžija, savdskega disidenta in novinarja, ki je pisal za Washington Post in kajpak vztrajno kritiziral dvor v Riadu, je močno odmeval v svetu. Kljub dejstvu, da takšna grozodejstva v savdski kraljevini pravzaprav že dolgo niso nič novega. Bloger Raif Badavi, dobitnik nagrade Saharova leta 2015, je bil na primer obsojen na deset let ječe in na tisoč udarcev z bičem zgolj zato, ker je kritiziral verske oblasti v državi. Kazen je moral kljub nagradi odsedeti do konca. Izpustili so ga lani, ko je končno lahko znova videl ženo Ensaf Haidar, ki sem jo spoznal na podelitvi nagrade Saharova v Strasbourgu. Zdaj živijo v Kanadi.

Toda smrt Džamala Hašogdžija je bila vendarle nekaj posebnega. Tudi zato, ker je za njo stal prestolonaslednik Mohamed bin Salman, zloglasni MBS, ki je de facto vladar kraljevine. Sam je seveda zanikal vpletenost v ta strašni umor, toda dvomov o tem, kdo je ukazal odstranitev tega nadležnega kritika, skorajda ni bilo.

Oblasti so potem zaprle in obsodile nekaj agentov tajne službe, a to je bilo tudi vse. Zahod je za nekaj časa zamrznil stike z Riadom. A ne za dolgo. Pet let po umoru so odnosi s to naftno velesilo spet takšni, kot so bili že vsa leta prej. Topli in prisrčni. Za umorjenega Džamala Hašogdžija ne ve nihče več. MBS je iz te bitke izšel kot zmagovalec. Nasilje v državi pa se seveda nadaljuje. Julija so na primer na smrt obsodili upokojenega učitelja, ker je tvital o korupciji in teptanju človekovih pravic v kraljevini.

Savdski prestolonaslednik in de facto vladar savdske monarhije Mohamed bin Salman, ki naj bi bil odgovoren za krut umor kritika Džamala Hašogdžija. Foto: Reuters

Fico odstopi in se vrne

Februarja letos je minilo pet let od umora slovaškega novinarja Jána Kuciaka in njegove zaročenke Martine Kušnírove. V Bratislavi sem bil nekaj mesecev po zločinu zaradi srečanja s Pavlom Dubčkom, sinom Aleksandra Dubčka, ob 50. obletnici sovjetske okupacije takratne Češkoslovaške. Novinarski kolegi so bili seveda zgroženi nad tragedijo. Ján Kuciak je moral umreti zato, ker je drezal tja, kamor novinarji naj ne bi vtikali nosu. V umazane posle ljudi, tako ali drugače povezanih z vladajočo nomenklaturo.

Zaradi umora novinarja je takrat odstopil premier Robert Fico. Toda glej ga zlomka! Pet let po krvavem zločinu je Robert Fico, skrajni nacionalist in populist, zaveznik Vladimirja Putina in Viktorja Orbána, znova na oblasti. Kako je to mogoče? Zakaj je spomin volivcev tako kratek?

Fico je namreč moral oditi zato, ker njegova vlada ni poskrbela za to, da bi novinarji, kot se za deklarirane demokracije spodobi, delali v miru. Brez groženj, nadlegovanj, žalitev in umorov. Toda ne! Robert Fico, danes star 59 let, kolikor jih je imel tudi Hašogdži, ko je moral umreti, je od tega tedna naprej spet v sedlu. Kakor da se ni nič zgodilo. Jasen namig torej, da zdaj na Slovaškem, tako rekoč sredi Evrope, lahko pade še kakšen preveč nadležen in kritičen preiskovalni novinar.

Strašna statistika

Novinarstvo je danes eden najnevarnejših poklicev v svetu. Organizacija Novinarji brez meja (RSF) je nedolgo tega objavila žalostno statistiko o pobitih novinarjih v zadnjih dvajsetih letih (2003–2022). V tem času je po njihovih podatkih pod streli plačanih morilcev ali pa v vojnah umrlo natanko 1.668 mojih kolegic in kolegov. V povprečju več kot 80 novinarjev na leto. Če bi k temu strašnemu seznamu dodali še letošnje žrtve, se število pobitih novinarjev počasi, a nezadržno približuje groteskni številki dva tisoč v zadnjih 20 letih.

Med izraelskim bombardiranjem Gaze je bilo v krvavem konfliktu na Bližnjem vzhodu do tega tedna ubitih že 24 novinarjev. Foto: Reuters Podatki za letos seveda še niso dokončni, toda samo v zdajšnji vojni Izraela proti okupirani Gazi je bilo do tega tedna ubitih že 24 novinarjev: 20 Palestincev, trije Izraelci in en Libanonec. V sredo je izraelska bomba v Gazi umorila družino Vaela Dahduha, šefa Al Džazirinega arabskega urada. V napadu so umrli žena, 15-letni sin, sedemletna hči in vnuk. Starejši sin Jahja je preživel, a tudi njegovo življenje visi na nitki. Dobil je hude poškodbe glave, toda zaradi prenatrpanih bolnišnic v Gazi so ga morali operirati kar na hodniku …

Christophe Deloire, generalni sekretar Novinarjev brez meja, pravi, da se za temi pošastnimi številkami vselej skrivajo imena, obrazi, osebnosti, nadarjenost in predanost poklicu. Ta je eden najbolj žlahtnih na svetu zaradi privrženosti resnici in strasti do svojega poslanstva, ki pa ga oblast le redkokdaj ceni. Še najmanj seveda v avtokratskih režimih in diktaturah, kjer človeško življenje tudi sicer nima nobene cene. Še najmanj življenje pogumnih novinark in novinarjev.

V Evropi je najnevarnejša Rusija

Novinarji še zdaleč ne umirajo samo v Palestini, Ukrajini, Siriji, Iraku, Afganistanu, Jemnu ali Somaliji, ampak tudi v Evropi. Na naši celini najpogosteje v Rusiji, ki je novinarjem najnevarnejša evropska država. Odkar je na oblasti Vladimir Putin, je v Rusiji umrlo najmanj 37 novinarjev.

Pravo število umorjenih bržkone ne bo znano nikoli, saj oblast takšne podatke prikriva. Odmevnih umorov je bilo nešteto. Med njimi je na prvem mestu gotovo smrt Ane Politkovske, moje dobre znanke, ki so jo ubili 7. oktobra 2006 pred vrati dvigala v hiši, kjer je stanovala. Umor se je, kako simbolično, zgodil prav na Putinov rojstni dan. Je bil gospodar zadovoljen z darilom? Stalin ob podobnih novicah ni niti trenil z očesom. Putin verjetno tudi ne.

Kaznovana Nova Gazeta

Ana Politkovska, s katero sem nazadnje govoril dva meseca pred njeno smrtjo, je delala v časopisu Nova Gazeta, enem najbolj kritičnih medijev današnje Rusije. Vendar Ana ni bila edina umorjena novinarka te časopisne hiše. Skupaj z njo so do zdaj ubili že šest njenih novinarjev.

Ruska novinarka Ana Politkovska, ki so jo umorili 7. oktobra 2006 pred vrati dvigala v hiši, kjer je stanovala. Foto: Guliverimage Urednik Dmitrij Muratov je pred dvema letoma dobil Nobelovo nagrado za mir. Toda tudi to prestižno priznanje ni moglo preprečiti koraka, ki so ga v časopisu bržkone že lep čas pričakovali vsi po vrsti. Oblast je Novo Gazeto namreč preprosto prepovedala. Toda časopis še živi. Zdaj ga sestavljajo v Rigi.

Putinov režim je kar 183 novinarjev in medijskih hiš v Rusiji razglasil za tuje agente. In ta seznam je vsak dan daljši. S tem pa se vsak dan seveda daljša tudi seznam tistih, ki ne smejo več delati na medijski sceni.

Najstrašnejše je, da za umore novinarjev ni skorajda nikoli nihče kaznovan. Zlasti ne v diktaturah. Po umoru Ane Politkovske so sicer zaprli nekaj Čečenov, ki naj bi pritisnili na petelina, toda naročnikov ni iskal nihče. Ker je na dlani, da sedijo zelo blizu predsednika države.

Toda ta nekaznovanost seveda še zdaleč ni značilna samo za Rusijo in druge podobne avtoritarne režime. To se dogaja tudi na Zahodu. Jennifer Dunham iz Odbora za zaščito novinarjev (CPJ) namreč pravi, da v zadnjih desetih letih kar 80 odstotkov morilcev novinarjev nikoli ni stopilo pred sodnike.

In tudi nikoli ne bodo. Še več. Nekdanji slovaški premier, pod katerim je padel nesrečni mladenič Kuciak, je zdaj znova premier.

Slovenski labodji spevi

In Slovenija? Tudi na sončni strani Alp novinarski poklic že dolgo nima prave cene. In tudi tu nenehno udrihajo po kritičnih piscih. Zlasti po tistih, ki svojih člankov ne sestavljajo tako, kot bi želela oblast.

V tem početju je še posebej stanoviten in vztrajen nekdanji trikratni premier, ki je že ob neodvisnosti Slovenije govoril o labodjem spevu novinarjev, ko je tretjič postal premier, pa je objavil celo pamflet o vojni z mediji. Tistimi kajpak, ki si drznejo kaj slabega sporočiti o njegovi vladni politiki in stranki, kjer imajo kljub demokraciji v imenu že 30 let istega šefa.

Nekdanji premier zelo rad uporablja besednjak politikov Trumpovega kova. Zato so nekatere slovenske novinarke zanj brez vsakega zadržka kar presstitutke.

Toda potem se zgodi paradoks. Ko ena od teh postane poslanka, jo po tem, ko se je leta tožila z nekdanjim premierjem in je tožbo tudi dobila, iz svoje stranke čez noč izpljune novi premier. Ker si je drznila razmišljati s svojo glavo. Je torej Slovenija še demokracija? Že dolgo ne več.

Kolumnist Siola Branko Soban Foto: Siol.net