Sobota, 17. 2. 2024, 22.40
2 meseca, 1 teden
Boštjan Udovič: Smo Primorsko vrnili ali priključili (k) matični domovini?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,02
V zadnjih štirinajstih dneh sta se zgodila dva dogodka, ki sta spodbudila razmišljanje o tem, kaj s poimenovanji različnih dogodkov sporočamo. Eden od teh je bilo soglasje slovenske vlade in odbora državnega zbora, da se primorski praznik preimenuje v "dan priključitve Primorske …", drugi pa italijanski dan spomina, ki je bolj kot na spomin in potrebno pieteto spominjal na kaj drugega. A pojdimo po vrsti.
Dan vrnitve Primorske …
Ta praznik je leta 2005 uvedla prva Janševa vlada in od takrat ga praznujemo v krogu državnih praznikov. Gre za spominski praznik, za 15. september, ko je začela veljati Pariška mirovna pogodba, ki je začrtala mejo med Jugoslavijo in Italijo ter ustanovila Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na dve coni – A in B. Ti sta se pozneje oddvojili in se integrirali v Italijo oz. Jugoslavijo. 15. september naj bi torej spominjal na to, da smo Slovenci dobili nazaj dele ozemlja, na katerih so pred raznarodovalno politiko italijanskega fašizma živeli Slovenci (čeprav jih nismo dobili v celoti).
Če Pariško mirovno pogodbo razumemo v duhu "odpravljanja starih krivic", potem se je Primorska vrnila domov, k matici, primorski ljudje pa k svojim – Slovencem. A kot vedno v zgodovini, zadeve niso bile črno-bele.
… ali dan priključitve Primorske
Če imajo prav tisti, ki pravijo, da se je Primorska vrnila "domov", imajo tudi prav tisti, ki trdijo, da so slovenski (in jugoslovanski) partizani Primorsko priključili kot del ozemlja, ki so ga zasedli. Na to navaja že odlok Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte iz leta 1943, ki "proglaša priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji". Ta odlok je bil pozneje potrjen tudi na Zboru odposlancev v Kočevju, pa tudi na II. zasedanju Avnoja.
Udejanjanje navedenega v praksi bi se moralo zgoditi z vkorakanjem partizanov v Trst maja 1945. A so se ti morali iz Trsta zaradi interesov velesil kmalu umakniti, kar je realnopolitično pomenilo, da je bila zahodna meja po meri Jugoslavije (in s tem Slovenije) izgubljena. Je pa v zgodovini tržaško vprašanje postalo prvo hladnovojno bojišče.
Z lanske proslave v Opatjem selu 16. septembra
Stabilizacija odnosov in izzivi sobivanja
Meja se je vzpostavila, čeprav jo je Italija do leta 1975 poimenovala linea di demarcazione (demarkacijska črta), italijanska manjšina na jugoslovanskih tleh je začela dobivati vse več pravic, slovenska na oni strani meje žal ne kaj veliko in življenje je teklo naprej.
Prelom se je zgodil z osamosvojitvijo Slovenije, ko je ta postala tarča izsiljevanja zahodne sosede, ki je za tri leta ustavila slovensko približevanje Evropski uniji. Zadnje se je začelo s španskim kompromisom leta 1996 in končalo osem let pozneje (medklic: Letos praznujemo 20-letnico članstva v Evropski uniji. Dolgo je že od vstopa, kajne?)
Slovenija si je v tem času vseskozi prizadevala za dobrososedske odnose z Italijo. Leta 2001 ji je uspelo pod drugo Amatovo vlado izposlovati tudi zaščitni zakon za Slovence na italijanski strani meje … in zdelo se je, da bosta državi skupaj, v Evropski uniji, živeli v obilju in sreči.
A vsako leto 10. februarja se nam za trenutek zazdi drugače.
Za zgodovinarje "priključitev" ni težava
V času mandata vlade Mira Cerarja je takratni poslanec SD Matjaž Nemec predlagal, da bi se praznik Primorcev preimenoval v "priključitev Primorske k matični domovini". Za svoj predlog je nanizal številna zgodovinska dejstva. Milan Brglez, ki je bil takrat predsednik državnega zbora, je po pogovoru s poslanskimi skupinami o tem predlogu – želel je namreč, da bi bil, če že, sprejet z veliko večino – za argumente povprašal strokovnjake.
Tako so se nekega dne v državnem zboru sestali zgodovinarji in razpravljali na to temo. V veliki meri so se strinjali, da je z zgodovinskega vidika beseda "priključitev" zgodovinsko točna.
Na moj (politološki) premislek o tem, kaj pa s političnega vidika pomenita besedi "priključitev" in "vrnitev", je uveljavljen slovenski zgodovinar dejal, da oni lahko podajo le strokovne argumente, politiki pa se morajo odločiti o političnih argumentacijah. In zadeva se zaradi teh ali onih razlogov ni premaknila.
Podoben poskus preimenovanja se je zgodil nekaj let pozneje, takrat ga je ustavil državni svet, pozneje tudi državni zbor, ki ni zbral potrebnih 46 glasov za spremembo.
Spravni obisk nekdanjih predsednikov Slovenije in Italije, Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle, v Bazovici leta 2020.
Vrnimo se v čas in prostor
Leta so tekla in pred časom je ta pobuda ponovno našla pot med ljudi in tudi med poslance. Vlada je temu prikimala, pred dnevi še odbor državnega zbora. Zdaj odloča državni zbori. Upam, da bo odločil smelo.
A če se vrnem k izhodišču: prazniki so simbolični in kot taki označujejo simbole, v katerih se narod ali nacija vidi, razume in udejanja. Zato je treba biti pri izbiri imen praznikov zelo previden.
Že zaradi tega ne razumem, zakaj smo Prekmurce leta 2005 "združili" z matičnim narodom, Primorce "vrnili" matični domovini, Štajercem pa samo "podarili" Rudolfa Maistra. Če že, bi bilo smiselno praznike poimenovati na podoben način, saj sporočajo podobno.
In še korak dalje: lahko bi bili ti "krajevni" prazniki vsaj dela prosti dnevi v pokrajinah, ki spadajo v določeno geografsko enoto? Morda odločevalci pred odločanjem o preimenovanju primorskega praznika razmislijo tudi o tem. Konec koncev bi s tem de facto vzpostavili vsaj zametke slovenskih pokrajin.
Bruno v našem očesu …
Pred dnevi sem srečal nekega pripadnika italijanske manjšine pri nas in sva se zapletla v pogovor o eskapadah italijanske uradne politike ob dnevu spomina, pa tudi o tem, da je bila ta resna tematika banalizirana s tem, da se je že drugo leto znašla v "minutaži Sanrema".
Spomenik ubitim bazoviškim junakom
Med mojim jadikovanjem, da je edino italijanski predsednik jasno izpostavil pomembnost odnosa med "vzrokom" in "posledico" (vzrok: fašistična raznarodovalna politika, ki je povzročila tudi svetovno vojno; posledica: odhod velikega števila Italijanov iz Istre in Dalmacije), vsi drugi pa so na vzrok "pozabljali", mi je hladno navrgel, da tudi ob naših praznikih naši politiki pogosto "pozabljajo". Žal ima še kako prav.
In prav zato, ker ima prav, se je treba vprašati, kako razumevanje praznika "vrnitve" ali "priključitve" razumemo mi ter kako ga bodo razumeli drugi. Danes se praznik v drugih jezikih imenuje "ritorno" ali pa "return", če ga bomo preimenovali, pa bo verjetno (slabo) preveden kot "annessione" ali "annexation". To pa bi bilo za zgodovinska dejstva ne samo napačno, ampak glede na aktualno dogajanje v svetu tudi nesrečno.
Vstala Primorska
Ne glede na to, kako se bodo naši politični veljaki na Šubičevi odločili, dejstvo ostaja, da je Primorska tisti del naše domovine, ki je prvi izkusil trpljenje pod fašizmom. Spomnimo se prvega in drugega tržaškega procesa, trpljenja goriškega mučenca Lojzeta Bratuža, požganih Šmarij in Koštabone, primorskih čedermacev … ti so bili prvi uporniki v Evropi. Zato je po mojem mnenju bolj kot poimenovanje praznika pomembno to, da pri Italiji dosežemo, da naše bazoviške junake rehabilitira (danes so razumljeni kot teroristi, čeprav so bili domoljubi).
Morda bi lahko v njihov spomin kakšno ulico ali trg v prestolnici poimenovali prav po njih. Ali pa po Alojzu Kocjančiču, istrskem čedermacu in poetu.
Bo pa za začetek dovolj tudi že to, da bomo ob pesmi Vstala Primorska, ki jo je Rado Simoniti spisal v 60. letih, vstali šele ob odpevu (ki je reci piši dejansko odpev iz Venturinijeve pesmi Bazovica), ne pa že na začetku, ko se zaslišijo prvi akordi. Kar se rado dogaja na teh ali onih proslavah.
Že s tem bomo zares priznali, da je bila z našimi napori in žrtvami Primorska obranjena in vrnjena domov. V naša srca.
Siolov kolumnist Boštjan Udovič
