Bodeča žica bo rešila UKC!

Odstop Andreja Baričiča od kandidature za direktorja UKC je tudi fiasko poskusov zdravstvene ministrice, da bi zdravstveni sistem spreminjala brez formalne reforme; te si očitno ne ona in ne njena stranka ne upata politično odkrito speljati skozi parlament – zaradi predvidljivih uporov koalicije, sindikalistov in od njih naščuvane javnosti.

Namesto odkrite, politično in zakonodajalsko formalizirane reforme je ministrica kot izkušena računovodkinja tiho računala na zakulisno spreminjanje zdravstva z malimi, neformalnimi izboljšavami, ki bi jih njej prijateljski zdravstveni direktorji izvajali po njenih neformalnih navodilih.

Ne bom se spuščal v pomisleke o ustavnosti tovrstnih "neformalnih" reform, vsekakor pa je ministrici pri tem najprej spodletelo že na prvi stopnici – pri nameščanju njej "prijaznih" kadrov na ZZZS. Tam Samo Fakin ostaja nepremakljiva, čeprav vedejevska trdnjava sindikalistov in upokojencev. In človek pri tem še veseljaško uživa v ministričini nemoči.

Od poraza do poraza novemu porazu naproti Potem se je zgodil še propadli načrt z drugo ključno trdnjavo – ljubljanskim UKC in direktorjem Baričičem. Stranska škoda vsega tega več kot enoletnega kadrovskega igračkanja je ogromna izguba časa za spremembe v dveh najpomembnejših stebrih slovenskega zdravstva – ZZZS in UKC Ljubljana.

Tretji, UKC Maribor, pa itak že dolgo propada zaradi preprostega razloga – ker hoče njegov dolgoletni direktor Gregor Pivec upravljati bolnišnico natančno tako, kot to narekuje zdravstvena politika. In ker je naša zdravstvena politika birokratsko zmešana in brez razvojnih ciljev (z izjemo finančnih rezov), je njeno "pravoverno" sledenje enako samomorilstvu, zato se mariborski UKC kadrovsko in materialno sesuva, njegovi zdravniki se selijo v samoplačniško privatništvo ali v Avstrijo, posegi odpadajo, čakalne vrste rastejo in kmalu bodo Mariborčani hodili v bolnišnico kot na zamegljeno avtocesto, polno udarnih jam, kjer nikoli ne veš, kdaj boš naletel na usodno luknjo. In kdo je za to odgovoren – Pivec gotovo ne, njega lahko obtožite le ortodoksnega upoštevanja norih zdravstvenih zakonov in pravil.

Žica, ki ne bo žica In ne le v Mariboru, mladi zdravniki se tudi drugod v Sloveniji namesto z razvojem stroke v svojih ustanovah povsem pretirano ukvarjajo z učenjem nemščine in s pridobivanjem potrdil za zaposlitev v tujini. Saj je tudi slepcem med njimi jasno, da želi politika iz kliničnih centrov narediti negovalne bolnišnice z močnimi paliativnimi oddelki. Ambiciozna zdravniška mladina si zato pripravlja rezervne migrantske scenarije. Kar samo pomeni, da bomo vedno bolj prisiljeni hoditi (in plačevati) po zahtevnejše zdravstvene usluge čez mejo.

To je tako zelo predvidljivo kot to, da se bo deset tisoč migrantov na Lezbosu čez en teden znašlo na naši južni meji. A pri migrantih smo že videli, da se vlada zgane šele, ko se problem pojavi na TV-poročilih, in podobno bo verjetno tudi z opustošenim zdravstvom. Šele takrat, ko bodo bolniki začeli množično migrirati iz Slovenije, bo zdravstveno ministrstvo začelo okoli bolnišnic postavljati bodečo žico, ki pa je ne bomo smeli razumeti kot bodečo žico.

Problemi pa ostajajo in se kopičijo Ob nastopu vladanja se je ministrica znašla pred velikim pritiskom pričakovanj glede spremembe zdravstvenega sistema, saj je bila to ena od ključnih obljub SMC pred volitvami. Potem so minevali meseci brez sprememb, z izjemo obljub o preučevanju in še temeljitejšem preučevanju. Dokler se ni pod pritiskom vladnih PR-služb zgodila zdravstvena resolucija 2015–2025 z veliko všečnimi gesli, kot na primer:

- pacient v središču sistema, - krepitev zdravja in preventive, - celostna obravnava pacientov, - pozornost na probleme staranja in paliativo, - dolgotrajna oskrba, - krepitev primarnega zdravstva, - informatizacija zdravstva po dolgem in po čez, - zmanjšanje vrst (ki so medtem postale le daljše in daljše), - normativi dela v zdravstvu (ki jih ni od nikjer), - dostopnost zdravstva za vse državljane, - boljše vodenje zdravstvenih ustanov, - nagrajevanje zdravstvenih delavcev po rezultatih dela, - boljše poslovanje ZZZS.

Že takrat smo mnogi pripomnili, da je resolucija samo PR-dokument za kupovanje političnega časa – z mnogimi spodbudnimi željami (vse naštete želje je sicer mnogo prej podpisala že ministrica Zofija Mazej Kukovič leta 2008 v svoji resoluciji), ki pa niso umeščene v konkreten čas, prostor, družbene, politične, finančne in organizacijske parametre slovenskega zdravstva v letu 2015.

Prazna resolucija in zamolčana kritična vsebina analize zdravstvenega Sistema WHO

Zaradi meglene resolucije brez konkretnih ukrepov se, pričakovano, od njene objave naprej na MZ spet ni dogodilo nič, kar bi obetalo pozitivne spremembe. Pač, zgodila se je neposrečena akcija z urgentnimi centri, ki je obljubljala novo, učinkovitejšo urgentno službo brez dodatnih finančnih vložkov – z izjemo 30 evropskih milijonov za nove stavbe. Tako je zadevo slišal in potrdil Zdravstveni svet. Zdaj se je pokazalo, da bo z urgenco vse bolj po starem kot po novem, razen stroškov, ki bodo po novem precej večji! Utišanje vseh nesporazumov z bolnišnicami in "lokalci" in zdravstvenimi domovi zaradi nejasnih pristojnosti, kadrovanj in plačila stroškov, bo stalo precej dodatnega denarja, izključeno pa ni niti najhujše – da bo treba vračati evropska sredstva, ki so pogojena z delovanjem nove urgentne mreže in ne z izgradnjo prizidkov brez vsebine.

Izpeljava urgentne mreže na način, kot smo mu bili priča, bi v prejšnjih časih vesele demokracije pokopala vsakega zdravstvenega ministra, v zdajšnjih časih izrednih razmer, cenzur in zavijanja v molk (če še niste opazili!) pa je vladna PR-služba spretno poskrbela, da se je dotedanje čakanje na zdravstveno resolucijo prelilo v čakanje na nov "odločilni" reformni dokument – analizo zdravstvenega sistema, ki jo je MZ za 360 tisoč evrov (360.000 €) naročilo pri WHO strokovnjakih.

Tisti, ki smo analizo prebrali in jo med sabo pokomentirali, smo si precej enotni, da analiza ni slaba, a smo vse njene ugotovitve že zdavnaj in na sto različnih mestih napisali, objavljali in rotili zdravstvene upravljavce, naj kaj spremenijo. Vprašanje je, zakaj pričakovati, da bo obelodanjenje že znanih dejstev tokrat kaj pomagalo k spremembam?

Jedro zdravstvene korupcije je minister, ki ne stori nič

Analiza ponovno jasno pove, da slovenski državljani nimamo informiranega in kompetentnega upravljavca zdravstvenega denarja, ki bi znal kupovati zdravstvene storitve glede na naše potrebe. ZZZS plačuje namreč tisto, za kar se bolnišnice dogovorijo, da bodo delale, zato je zdravstveni sistem primarno namenjen vzdrževanju državnih bolnišnic in ne zdravljenju bolnikov.

Analiza tudi jasno opozarja, da zdravstveni sistem, v katerem politično všečno vsem obljubljamo vse, bogatejše države privede v neobvladljivo rast zdravstvenih stroškov, revnejše (kamor spadamo tudi mi) pa v neobvladljivo korupcijo. Saj je logično, če vsem obljubljamo, česar objektivno ni dovolj, se najbolj iznajdljivi zrinejo naprej, drugi pa obstanejo v vrstah.

Če politiki na pamet trdijo, da korupcijo delajo zdravniki, analiza ugotavlja obratno – korupcijo dela politika, ko populistično obljublja ljudem zdravstvo, ki ga ne zna niti organizirati niti financirati niti racionalno kupovati zdravstvenih storitev.

Jedro zdravstvene korupcije je vsakokratni zdravstveni minister, ki ne zna, noče ali si ne upa na novo napisati pravil in zakonov, ki bi bolnikom pregledno opredelili, kaj od javnega zdravstva jim pripada in kar v resnici morajo dobiti!

Jedro korupcije je minister, ki noče politično in zakonsko reorganizirati kupca zdravstvenih storitev tako, da bi v imenu državljanov kupoval le tisto, kar ljudje potrebujejo in kar bi opravil po najugodnejši ceni.

In končno – jedro korupcije je minister, ki kot "lastnik" bolnišnic ne uredi zakonodaje tako, da se bo bolnišnicam bolj izplačalo (o)zdraviti več bolnikov kot manj in imeti krajše vrste kot daljše.

Dokument zaradi dokumenta Sicer pa, zanimivo, analiza zelo očitno graja tudi naše zdravstveno načrtovanje z resolucijo vred kot puhlo, nekonkretno, neumeščeno v konkreten čas, prostor, družbene, politične, finančne in organizacijske parametre slovenskega zdravstva. Je zgolj še en dokument, ki ga bo treba ponovno napisati. Tudi to mnenje seveda ni nič novega, ga je pa dobro ponovno prebrati, če smo zanj še plačali toliko denarja.

Zdravstvena kadrovanja iz želje po sistemu prijateljskega centralizma

A vprašanje je, če bo vse napisano karkoli v zdravstvu v resnici premaknilo. Današnji praktični domačijski politik bo namreč še vedno želel, da mu zdravstva ne bi bilo treba reformirati z eksplicitno napisanimi, mrzlimi in bognedaj iztožljivimi zakoni, ampak bi mimo njih tiho in diskretno (in brez odgovornosti) uredil sistem tako, da bi na ključna mesta nastavil zgolj naše in dobromisleče.

Zakaj bi formalizirali in reformirali, če se lahko vsi skupaj zmenimo kot prijatelji in skupaj kot ena družina vodimo naš ljubi centralistični sistem upravljanja zdravstva podobno kot marsikje, kjer zdravstveni centralizem povsem dobro funkcionira. In marsikje funkcionira.

A seveda ne pri nas, ker imamo namesto preprostega centralizma polno nekih vmesnih institucij z nelogičnimi kompetencami in opravili, zaradi katerih se centralistična odgovornost razprši, socializira, postaja nesledljiva in izgubljena. Zato nekateri stalno nergamo, da bi bila v zdravstvu potrebna zakonsko definirana, institucionalna reforma, ki bi na novo določila vlogo vseh institucij in njihova medsebojna pravila, odgovornosti, kompetence financiranje, upravljanje, vključno z načinom kupovanja zdravstvenih storitev. Ki naj bodo edini način financiranja bolnišnic.

Reforma je lahko tudi absolutni centralizem – a naj že nekdo prevzame odgovornost! Če vladajoča politika tako očitno hrepeni po zdravstvenem centralizmu, kjer bo minister imel v roke vse niti, naj za vraga to uzakonijo in si upajo potem prevzeti jasno odgovornost za delovanje zdravstva!

Imajo parlament, imajo večino – kaj čakajo in se sprenevedajo, da oni želijo dobro, samo zle sile okoli njih jim ne pustijo dihati. Ni zlih sil, samo oni so, ki se kalkulantsko ne upajo iti odkrite demokracije in parlamentarizma, ampak bi šli raje prek prijateljskih posrednikov in brez odgovornosti, če se kaj zalomi. Kar je točno enak način, na katerega je bil v Sloveniji nekoč izvršen ekonomski uboj države – s tovariško in tajkunsko privatizacijo. Zunaj parlamentarnih in javnih razprav, zunaj zakonov, zgolj z usklajenimi prijatelji, ki se razumejo na mig glave ali polsekunden pogled v oči.

Zato uvajanje kadrovskega namesto institucionalnega reformiranja pomeni le vedno večji odklop družbe od spoštovanja zapisanih pravil, zakonov in družbenih institucij, ki sta v urbanem svetu osnovi družbene organizacije in medsebojnega zaupanja. Kultura prijateljskega centra(lizma) namesto političnih prizadevanj za spremembo institucionalnih pravil utrjuje zakulisni kolektivizem, ki smo ga Slovenci zaradi tradicije sovražnih, antagonističnih klanov že itak polni, saj nas navdaja s kolektivistično varnostjo, odklopljeno od naših lastnih občutkov, osebne morale in vesti.

Dobronamerni kolektivizem je opoj, v katerem človek, zavit v varno mrežo brez lastne duše, volje in pravil, spregleda tudi največje moralne alarme, če se jih po neizrečeni kolektivni volji odločijo spregledati tudi njegovi bližnji.

Prijateljski kolektivizem je zato bližnjica v moralno razbito, avtoritarno družbo – morda niti ne tistih oblastnikov, ki z najboljšimi nameni tlakujejo tovrstne spremembe. A za njimi bodo na isti parket stopili naslednji in po svoje uporabili vzpostavljene poti. Od mreže v glavi do zamreženih oken pa je le korak.