Ali res potrebujemo bralno značko?

Eno od splošnih pravil za pridobivanje novih želenih navad pravi, da je treba nove dnevne rutine privzgajati približno en mesec (vsaj 21 dni), da se primejo in utrdijo. Če pa želimo denimo otrokom privzgojiti dolgoročne navade in vzorce obnašanja, je običajno treba vložiti še precej več.

Tukaj je moja osebna izkušnja.

Kako sem postal planinec?

Ne spomnim se natančno, kako sem postal planinec. Vendar pa še prav dobro vem, koliko mi je v mladih časih pomenilo, če sem na kakem vrhu ali koči dobil planinski žig. Že kot nekajletni otrok sem namreč začel – seveda s pomočjo staršev – izpolnjevati dve otrokom dostopni planinski transverzali: ena je bila Ljubljanska mladinska pot, druga pa Loška planinska pot. Prva je imela 20 žigov z vrhovi v okolici Ljubljane in nanje smo se podajali večinoma pozimi, ko so bili dnevi kratki, zunaj pa sneg. Druga je bila nekaj daljša in je obsegala 32 žigov, ponje pa se je bilo treba zapeljati nekaj dlje in stopiti nekaj višje. Zato so vzponi na tamkajšnje najvišje vrhove, kot sta Blegoš in Ratitovec, prišli v poštev spomladi in poleti.

Samo staršem se lahko zahvalim za sistematičnost, da sta me, skupaj ali posamično, odpeljala na vse vrhove in vedno imela s seboj tudi planinske dnevnike obeh poti. Ko sta bili poti povsem izpolnjeni, me je prevzel prijeten občutek, da sem izpolnil zadani cilj. Potreboval nisem niti spominske značke, ki jo lahko dobijo vsi, ki zaključijo posamezno pot. Dovolj so mi bile žigosane strani mojega planinskega dnevnika.

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Ne vem, kako to, da sem postal planinec. Seveda je najpreprosteje reči, da smo imeli to v družini. A vsi v tej isti družini nismo postali hribovci. Morda so o tem odločili prav prijetni osebni občutki, ki so ostali še dolgo po tem, ko sem v hribe začel zahajati sam in s seboj nisem več nosil izkaznic.

Te sem seveda spet začel uporabljati, ko sem postal oče.

Mnenja Samo Rugelj: Kdor ne hodi, naj ne teče

Kako sem postal bralec knjig?

Ne spomnim se niti tega, kako sem postal bralec knjig. V medlem spominu imam zvezek, ki ga je pred več kot štirimi desetletji najprej izpolnjevala mama, potem pa jaz sam, in kamor sva pisala, katere knjige sem prebral. Sprva je seveda šlo za slikanice, ki sva jih prinesla iz knjižnice, običajno jih je bilo cel kup, potem pa sem jih v nekaj popoldnevih prebral drugo za drugo. V zvezku so bili izpisani naslov, avtor in nekaj drugih podatkov o knjigi, in ko sem ga prinesel v šolo, mi je učiteljica ob vsako prebrano knjigo pritisnila žig čebelice. Nobene posebne pohvale nisem dobil ob tem, samo čebelico, ki pa je s svojim simbolom pridnosti in marljivosti budila pozitivne asociacije.

Žig čebelice je bil običajno modre barve, vsak peti pa je bil rdeč. To jasno razlikovanje vsake peterice prebranih knjig me je spodbudilo, da sem kdaj doma kako knjigo prebral tudi ''za cifro'', da sem čim prej spet prišel do rdeče čebelice.  

Foto: Thinkstock

Ne vem, kako to, da sem postal bralec knjig. Gotovo je imela velik vpliv mama, ki se je zavzeto ukvarjala z mojim branjem, morda pa so imele pri tem vlogo tudi rdeče čebelice in učiteljica, ki si je izmislila ta prijem. Z leti ugotoviš, da za marsikaj ni povsem jasno, zakaj se zgodi (ali pa se ne zgodi).

Z leti pa ugotoviš tudi to, da je vedno več vprašanj, na katera ne znaš več zanesljivo odgovoriti.

Vprašanje, na katero ne znam odgovoriti

V vseh dolgih letih ukvarjanja s knjigo in založništvom na splošno, v desetletjih branja in druženja tako z bralci kot nebralci knjig, v več kot 20 letih, kar sem tudi oče, ki poleg vsega opazuje tudi to, kako njegovi otroci ravnajo s knjigo in se odločajo o tem, ali jo bodo prebrali, na osnovno vprašanje v zvezi z branjem knjig še vedno ne znam zadovoljivo odgovoriti: kako in zakaj nekdo postane bralec knjig, nekdo drug zraven njega pa ne?

Mislim, da na to vprašanje ne zna zadovoljivo odgovoriti nihče. Seveda iz statističnih raziskav lahko potegnemo nekaj smernic, ki povečujejo možnost, da bo nekdo dolgoročno bralec knjig. Najbolj na bralno usmerjenost človeka vpliva najožji socialni krog, torej družina.

Če gre recimo za otroka, ki je rojen v družini z velikimi in polnimi knjižnimi omarami, ob tem pa knjige niso statično zložene v policah, temveč so v nenehnem kroženju, prebiranju, izposojanju, njihovem besednem presojanju in torej živijo aktivno življenje znotraj družine, potem je seveda veliko več možnosti, da bo tudi otrok zrasel v bralca knjig (in tudi dosegel za eno stopnjo višjo izobrazbo od primerljivega vrstnika, ki živi v stanovanju brez knjig).

Novice Poslanka SDS z zapisi o bralni znački razburkala javnost #video

Možnosti za spremembo tega otroka v dolgoročnega bralca knjig se torej povečajo, vendar pa tudi ta pot ne vodi do nedvoumnega rezultata. Tudi v takih družinah, obkroženih s knjigami, se dogaja, da nekateri izmed otrok postanejo bralci, drugi pa ne.

Naslednji najvplivnejši socialni krog je šola, ki učence na bralnem področju angažira po dveh poteh: prva so obvezna domača branja, ki so povezana s šolsko snovjo in učenjem slovenščine ter tujih jezikov.

Druga je bralna značka, ki je prostočasna in neobvezna bralna dejavnost, ki jo do neke mere še vedno orkestrira in strokovno vodi šola, v veliki meri pa je prepuščena tudi iniciativi posameznega pedagoškega kadra.

Na kratko o bralni znački

Bralna značka ima pri nas že skoraj 60-letno tradicijo in pred nekaj leti, ko sem pridobival podatke o njihovem delu, se je izkazalo, da v prvem triletju pogoje za pridobitev posamezne bralne značke izpolnijo skoraj vsi učenci, v nadaljevanju šolanja pa ta delež začne močno padati. Ob koncu drugega triletja, ko učenci že začnejo spoznavati, da tovrstno branje ni obvezno, število tistih, ki opravijo bralno značko, pade na okoli 60 odstotkov, do konca osnovne šole pa na približno 40 odstotkov.

Pogoji za pridobitev bralne značke niso hudi: v enem šolskem letu je treba prebrati le pet knjig (po lastnem izboru ali s priporočilnega seznama). Tudi preverjanje prebranega je zelo ohlapno: bolj gre za pogovor o prebranem, s čimer se mladi bralec uči govornega izražanja in samostojnega razmišljanja ob obnavljanju prebranega, kar je veščina, ki jo bo tako ali tako potreboval vse življenje. Sam imam na bralno značko lepe spomine, šlo je za otoček sprostitve sredi resne šole.

Poslanka SDS Jelka Godec je na družbenem omrežju Twitter postavila vprašanje, zakaj je bralna značka v osnovnih šolah obvezna. Zapisala je, da "zamorjenost z bralno značko, ki zasleduje osnovni cilj vzgojiti bralca, ki bo rad bral vse življenje, opazuje pri otrocih že uhuhu let …" Foto: STA ,

Pri tem je seveda zanimivo, da so pri bralni znački pogosto velike razlike med posameznimi šolami. Tako recimo v Ljubljani obstajajo šole, kjer bralno značko zaključi zgolj 15 odstotkov devetošolcev, na drugi strani pa obstajajo tudi šole, ki imajo skoraj 75-odstotno uspešnost.

Skupno povprečje, ki je za deveti razred ljubljanskih osnovnih šol pred nekaj leti znašalo približno 40 odstotkov, je tako v principu varljivo. Velike razlike so znamenje, da sta ''navajanje'' mladih na branje knjig in njihova dolgoročna zavezanost branju in knjigam zelo povezana s konkretnimi učitelji, knjižničarji in mentorji ter njihovim individualnim pristopom do razširjanja bralnih navad. Če tako učenci v drugem in tretjem triletju osnovne šole ne razvijejo neke pozitivne izkušnje v povezavi s knjigami, je le malo možnosti, da bodo svoje bralne sposobnosti dograjevali ter kadarkoli postali pravi bralci knjig.

Sedanja bralna značka tako seveda ni povsod idealna in ima veliko možnosti za prenovo ter izboljšanje. Vendar bi za to pač potrebovala več sredstev za nabavo novejših knjižnih naslovov, več kadrov, več raziskav in drugega, kar bi ljudem, ki delajo pri njej, omogočilo bolj natančno in sistematično odgovoriti na naslednje vprašanje: na kakšen način čim večji del mlade populacije (še posebej fantov) obdržati ob knjigi v sedanjem času, ki kipi od začaranosti z zasloni?

Kakšno pa je stanje v sedanjem času?

Sedanje stanje

Ne glede na še vedno relativno močne bralne socialne kroge v več tisoč slovenskih družinah in na dolgoletno tradicijo bralne značke, ki jo poganja in vzdržuje množica bralnih entuziastov ter mnogo drugih projektov s področja bralne kulture, smo v zadnjem obdobju postali dežela, ki jo po dostopnih raziskavah definirajo naslednji trije podatki:

- v Sloveniji dva od petih prebivalcev v preteklem letu nista prebrala niti ene knjige,

- polovica Slovencev v zadnjem letu ni kupila niti ene knjige,

- učbeniški trg v Sloveniji že predstavlja približno tretjino celotnega knjižnega trga, kar je značilnost manj razvitih držav.

Odgovor na vprašanje čivkajočega Twitterja, ali potrebujemo bralno značko, je torej zelo kratek čivk: Da! Še več: ne samo da bralno značko potrebujemo, potrebujemo jo bolj kot kadarkoli doslej, potrebujemo je več in v različnih oblikah, njihovim prizadevanjem pa je treba nameniti tudi veliko več sredstev, da se zaustavi sedanje trende pomikanja Slovencev k ''nebralnemu'' narodu.

Časi, ko so branje knjig lahko spodbudile že rdeče čebelice, so namreč že davno mimo.