SiolNET. Digisvet Vtisi
1,90

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Dijaške vozovnice - izkušnja iz New Yorka

Že v prejšnjem stoletju si nekje uredil v trenutku, danes pri nas za to potrebuješ ves dan

1,90

termometer

Foto: Reuters

Dijaki morajo za pridobitev mesečne vozovnice za ljubljanske avtobuse loviti žige in čakati v več vrstah. Kako je mogoče, da sem jo v prejšnjem stoletju drugje dobil v hipu? In kako je mogoče, da je v državi, ki pravi, da je digitalno prijazna, to še vedno celodnevni projekt?

Danes pri glavni ljubljanski avtobusni postaji, ki je že tako ali tako "mestni ponos" svojega razreda, in na Bavarskem dvoru spet lahko gledam vsakoletne vrste dijakov, ki se vijejo okrog prodajnih mest ljubljanskega mestnega prevoznika.

Dijakov, ki morajo podaljšati svoj status, da bi bili upravičeni do znižane cene mesečne vozovnice. Dijakov, ki so elektronsko vlogo natisnili, da bi jo lahko na papirju potrdili v svoji šoli in da bi se z ožigosanim papirjem lahko postavili vrsto.

Spomin na moje davne dijaške dneve

Potem pa se spomnim, ko sem pred tremi desetletji in pol kot srednješolec v New Yorku prvič postal upravičenec do subvencioniranega dijaškega prevoza. Pred tem sem bil kot osnovnošolec, deloma na stari celini, deloma pa onstran Atlantika, vedno dovolj blizu šole, da so me do nje in iz nje prinesle moje takrat še lahkotne noge.

V New Yorku pred 35 leti do dijaške vozovnice kar v šoli

Pravzaprav kot dijak s subvencioniranim prevozom in uveljavljanjem pravic do njega nisem imel prav nič dela. Vsaka newyorška srednja šola je že takrat imela zaposlenega uslužbenca, ki so mu rekli koordinator prevoza (Transportation Coordinator). On je poskrbel, da smo prvo uro prvega dneva vsakega polletja dobili blokec s petimi mesečnimi vozovnicami – septembra za obdobje do konca januarja, februarja pa za obdobje do konca junija.

Dijaška subvencionirana vozovnica je v mojem srednješolskem času veljala samo ob dnevih pouka in samo na progah med prebivališčem in šolo. Dijaška subvencionirana vozovnica je v mojem srednješolskem času veljala samo ob dnevih pouka in samo na progah med prebivališčem in šolo. Foto: Reuters

Dokazilo o prebivališču: plačan račun za elektriko

Vozovnice so bile brezplačne, po naslovu prebivališča in oddaljenosti od šole pa se je točno vedelo, ali sem upravičen do vozovnice za podzemno, avtobus ali obojega. Merilo za kombinirano vozovnico je bila oddaljenost od najbližje postaje podzemne železnice – če je bila ta oddaljena manj kot pol milje (800 metrov) od bivališča, nisem bil upravičen do kombinirane vozovnice. Mimogrede, enotna vozovnica za več prevoznih sredstev znotraj istega mesta je pri nas prav tako nekaj, na kar moramo še počakati.

Naslova prebivališča ni bilo treba dokazovati z nobenim potrdilom ali uradnim dokumentom: ob vpisu, torej več mesecev pred prvim dnevom pouka, je bilo treba predložiti dva računa prejšnjega meseca, npr. za elektriko in telefon, kjer sta bila razvidna priimek in naslov – to je bilo to.

Samo ob dnevih pouka, samo do šole in nazaj domov

Toda pozor: subvencionirana dijaška vozovnica ni veljala kar ves mesec in kar za celotno omrežje javnega mestnega prevoza. Tista za podzemno je veljala samo ob dnevih pouka, in sicer tako, da sem med 6. in 10. uro lahko brezplačno vstopil na tisti postaji podzemne, ki je bila najbližja mojemu domu (razen septembra in februarja, ko je pač bilo treba plačati redno ceno), in da sem med 13. in 17. uro lahko vsak dan pouka, tudi septembra in februarja, spet brezplačno vstopil na postaji podzemne, najbližji šoli.

Subvencionirana dijaška vozovnica za podzemno železnico je veljala samo ob dnevih pouka, in sicer tako, da sem med 6. in 10. uro lahko brezplačno vstopil na tisti postaji podzemne, ki je bila najbližja mojem domu (razen septembra in februarja, ko je pač bilo treba plačati redno ceno), in da sem med 13. in 17. uro lahko vsak dan pouka, tudi septembra in februarja, spet brezplačno vstopil na postaji podzemne, najbližji šoli. Subvencionirana dijaška vozovnica za podzemno železnico je veljala samo ob dnevih pouka, in sicer tako, da sem med 6. in 10. uro lahko brezplačno vstopil na tisti postaji podzemne, ki je bila najbližja mojem domu (razen septembra in februarja, ko je pač bilo treba plačati redno ceno), in da sem med 13. in 17. uro lahko vsak dan pouka, tudi septembra in februarja, spet brezplačno vstopil na postaji podzemne, najbližji šoli. Foto: Reuters

Tisti, ki so imeli subvencionirani prevoz z avtobusom, so spet glede na naslov prebivališča in šole morali določiti eno ali največ dve, le v zelo posebnih primerih tri proge, kjer je subvencija veljala, na drugih progah pa je dijak pač reden potnik z redno ceno. Pri avtobusih je subvencija delovala malo drugače: ob predložitvi "mesečne" je bilo vozniku za vsako upravičeno vožnjo namesto takratnih 75 centov prevoznine treba plačati samo še pet centov.

Digitalizacija – kje, za koga, do kakšne mere?

Toda že takrat je v New Yorku za vse, kar je dijak potreboval za pridobitev subvencioniranega prevoza, poskrbela šola. Nobenega dodatnega potrdila, žiga, vrste …

V Sloveniji je 35 let pozneje pridobitev dijaške vozovnice celodnevni projekt. Če imaš srečo in ti uspe. V državi, ki pravi, da je digitalno prijazna. V državi, ki sicer ima nekaj digitalnih storitev za občane, a se je nekje na pol poti očitno ustavila.

Da, dijaki gotovo še kje čakajo v vrsti, bo morda kdo pripomnil – toda ali se želimo tolažiti in primerjati s slabšimi od sebe ali si želimo napredka tako, da se primerjamo z boljšimi?

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin