Sobota, 2. 11. 2019, 14.58
2 meseca, 1 teden
Tony Belpaeme, profesor in znanstvenik kognitivne robotike in umetne inteligence
V prihodnosti bodo roboti imeli zdravo kmečko pamet #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,94
7
Tony Belpaeme, profesor in znanstvenik kognitivne robotike in umetne inteligence na Univerzi v Ghentu (Belgija) in Univerzi v Plymouthu (Združeno kraljestvo).
Zdrave kmečke pameti umetna inteligenca še ne premore, a ni razlogov, da je nekoč ne bi, je prepričan naš sogovornik, znanstvenik Tony Belpaeme, čigar eno glavnih področij dela in raziskav je interakcija med ljudmi na eni ter roboti in umetno inteligenco na drugi strani.
Vir inteligence je v družbeni interakciji – to je izhodišče raziskav, s katerimi profesor robotike in kognitivnih sistemov Tony Belpaeme z univerze v belgijskem Ghentu in britanskem Plymouthu želi poglobiti znanost in tehnologijo, ki sta ozadje umetne inteligence, medsebojnega sodelovanja in robotov.
Kar se morda na prvi pogled sliši zapleteno in oddaljeno, je Belpaema in njegove sodelavce pravzaprav pripeljalo do različnih rezultatov, od teoretičnih vpogledov do praktičnih aplikacij. Tako je med drugim raziskoval, kako roboti lahko pomagajo otrokom pri učenju tujega jezika, kakšni so učinki dolgotrajne interakcije ljudi in robotov, uporabo robotov v pediatričnih aplikacijah in robotsko terapijo za avtistične motnje.
Z njim smo se pogovorili med konferenco Kaspersky Next v Lizboni, ki se tradicionalno posveča informacijski varnosti, letos pa tudi umetni inteligenci in robotiki, zlasti z družbenega, etičnega in varnostnega vidika.
Vir inteligence je v družbeni interakciji – to je izhodišče raziskav, s katerimi profesor Tony Belpaeme želi poglobiti znanost in tehnologijo, ki sta ozadje umetne inteligence, medsebojnega sodelovanja in robotov.
Kaj je glavni poudarek vašega znanstvenega dela?
Tisto nekaj, kar nas loči od vseh ostalih živih bitij, je družbena inteligenca. Omogoča nam prenos informacij, saj smo edina vrsta živih bitij, ki uporablja jezik. Delimo lahko izkušnje in informacije iz preteklosti, razmišljamo lahko o prihodnosti, medsebojno se lahko sporazumevamo, sodelujemo, delimo ideje. Zaradi tega smo res posebni in zato želim ustvariti umetno inteligenco, ki je tudi družbena, ki se lahko uči od drugih ljudi. Zato me zanimajo tudi roboti, ki bi lahko imeli družbeno interakcijo.
Ali bodo roboti sploh lahko kdaj posnemali našo človeško družbeno inteligenco?
Menim, da bodo, ker teoretično ni razloga, zakaj ne bi mogli. Mnogo je tega, kar roboti in umetna inteligenca že zdaj delajo bolje kot mi. Ne samo ponavljajoča se preprosta opravila, tudi zahtevnejša opravila, kot je razpoznava govora, nevralna omrežja bolje razpoznajo kožnega in pljučnega raka iz slik in rentgenskih posnetkov kot živi strokovnjaki. V omejenem dosegu nas umetna inteligenca že prehiteva.
"V omejenem dosegu nas umetna inteligenca že prehiteva."
Toda marsičesa umetna inteligenca še vedno ne more in ne zna.
Česar pa za zdaj še ne moremo narediti, je združiti vse to v umetno splošno inteligenco. Tisto, ki ji pogovorno rečemo zdrava kmečka pamet in jo ima vsak človek. Tega računalniki in roboti še ne premorejo, toda ni temeljnega razloga, zakaj to v prihodnosti ne bi bilo mogoče.
Zakaj ste prepričani v to?
Močno verjamem, da so možgani pravzaprav neke vrste računalnik. Računalnik, implementiran v celice in tkiva, a vendarle računalnik. Ni nič posebnega, magičnega in ezoteričnega v človeških možganih – možgani zgolj izvajajo specifičen biološki proces, za katerega sem vsaj teoretično prepričan, da ga lahko posnemamo z računalniškimi procesorji.
Zakaj potem tega še nismo dosegli?
Ker ne vemo, kako bi to naredili in kaj za to potrebujemo. V tem trenutku se nam še sanja ne, kako bi naredili umetno inteligenco, ki bi bila podobna človeški. Ne vemo niti tega, kje bi začeli.
"Močno verjamem, da so možgani pravzaprav neke vrste računalnik. Računalnik, implementiran v celice in tkiva, a vendarle računalnik."
Kako se potem sploh lotiti tega izziva?
Opazujemo otroke, ki so zelo prožni in se predvsem zelo hitro učijo. Ni robota in ni umetne inteligence, ki bi se tako prilagodljivo in hitro učila, kot se učijo otroci. Ne vemo, kako to preslikati v stroj. Trudimo se, a ne pridemo nikamor. Ni težko reči, da bomo to naredili, zelo težko pa je reči, kako in kdaj.
Nekaj, kar umetna inteligenca že zdaj dela tako dobro kot ljudje, so tudi napake. Vemo, da so samovozeča vozila, v katerih je veliko umetne inteligence, kdaj že koga udarila in poškodovala. Kdo je v takih primerih odgovoren?
Pravzaprav v tem trenutku nimam odgovora na to vprašanje, o tem vprašanju potekajo številne razprave. Če obravnavamo samovozeča vozila kot izdelek, bi lahko glede odgovornosti uporabljali veljavno evropsko potrošniško zakonodajo. Če je samovozeče vozilo ob nezgodi pravilno izvajalo vse, za kar je programirano, je odgovornost proizvajalčeva.
"V tem trenutku se nam še sanja ne, kako bi naredili umetno inteligenco, ki bi bila podobna človeški. Ne vemo niti tega, kje bi začeli."
Kako bi v praksi oškodovanci dosegli svoje potrošniške pravice?
Proizvajalci uveljavljenih izdelkov svojo odgovornost zavarujejo. Primer je odgovornost za škodo, če električna naprava povzroči požar, ki pogoltne stvari v domu. Lahko bi podobno uredili tudi za samovozeča vozila, kar bi bila gotovo dobra rešitev, ker bi s tem proizvajalce še bolj prisilili v skrbnost.
Niso redki tisti, ki poskušajo krivdo pri nesrečah samovozečih vozil pripisati umetni inteligenci oziroma robotu.
Res je, niso redki, a takšna razmišljanja so zelo nevarna, ker to proizvajalce, ki bi morali biti zelo skrbni pri ustvarjanju svojih izdelkov, na nek način razbremenjuje njihove odgovornosti. Roboti ne morejo biti odgovorni, kajti roboti so zgolj stroji, ki jih je nekdo naredil in jih nekdo uporablja.
Tisti, ki jih je naredil, mora biti zanje odgovoren, če niso delovali tako, kot bi morali, če pa je vse delovalo tako, kot bi moralo, in je nesreča posledica napačne uporabe, pa je za to odgovoren uporabnik, ne pa robot. Kakršnakoli drugačna razmišljanja, zlasti prelaganje odgovornosti na robota, pa so popolnoma zgrešena.
"Ni robota in ni umetne inteligence, ki bi se tako prilagodljivo in hitro učila, kot se učijo otroci. Ne vemo, kako to preslikati v stroj. Trudimo se, a ne pridemo nikamor."
Umetna inteligenca ima že zdaj veliko moč in obljublja še več moči v prihodnosti. Kaj pa, če vsa ta moč pride v napačne roke?
To se že dogaja. Umetna inteligenca je tehnologija, tehnologija kot takšna pa je nedolžna. Tisto, kar s tehnologijo počnemo, pa morda ni več nedolžno – in enako je z vsako tehnologijo in celo z vsakim predmetom, tudi avtomobilom, nožem ali pištolo. Ljudje so tisti, ki nosijo odgovornost, kako se tehnologija uporablja. Lahko jo uporabljajo odgovorno, lahko pa na načine, ki ustvarjajo škodo – nadzor nad tem imajo ljudje in tako bo ostalo še zelo, zelo dolgo.
Nekateri celo grozijo, da bi umetna inteligenca lahko prevzela procese odločanja v družbi …
Ne, ne, ne. Kaj takega se še dolgo ne more zgoditi, ker so načini, kako danes uporabljamo umetno inteligenco, popolnoma pod človeškim nadzorom. Že res, da se umetna inteligenca že lahko odloča v našem imenu, vendar imamo moč, da nadziramo te odločitve in da ustvarimo mehanizme, ki bodo zagotavljali sprejem pravilnih odločitev.
"Ljudje so tisti, ki nosijo odgovornost, kako se tehnologija uporablja. Lahko jo uporabljajo odgovorno, lahko pa na načine, ki ustvarjajo škodo – nadzor nad tem imajo ljudje in tako bo ostalo še zelo, zelo dolgo."
… toda jamstev ni …
Podobno kot pri nožu, ne moremo preprečiti, da tehnologija ne bi prišla tudi v napačne roke. Lahko le upamo in si prizadevamo, da bo uporabljena v dobre in ne v slabe namene.
Različni ljudje dojemajo robote na različne načine. Kako bi šestletnem otroku pojasnili, kaj je robot?
Šestleten otrok še vedno verjame v Božička, zato bo verjel, karkoli mu boste rekli. Njemu lahko pojasnite robote točno tako, kot si želite. Tudi če mu nič ne rečete, bo otrok med igro, ko se tudi pogovarja z igračami in jim pripisuje lastnosti, sam ustvaril neko podobo o tem, kaj je robot.
Kako pa osemdesetletni babici?
Starejši imajo oblikovano stališče, kaj je robot, a se bodo kljub temu – podobno kot otrok – pogovarjali z njim že zato, ker obožujejo stik z nekom ali nečim, kar se jim odziva. Priznajmo si, to je zelo podobno kot pogovarjanje z mačkami in psi, kljub temu, da se zavedajo, da so to vendarle samo hišni ljubljenčki. Pri robotih je ta interakcija dvosmerna, če pokažejo razumevanje in sočustvovanje, če sprašujejo prava vprašanja, jih bodo vsi toliko prej vzljubili. Veliko primerov sem srečal, ko se starejši ljudje v pogovoru z robotom pravzaprav upirajo svoji osamljenosti.
"Že res, da se umetna inteligenca že lahko odloča v našem imenu, vendar imamo moč, da nadziramo te odločitve in da ustvarimo mehanizme, ki bodo zagotavljali sprejem pravilnih odločitev."
Ali si to pravzaprav želimo?
Da, res je veliko vprašanje, ali je prav, da z roboti nadomeščamo družbo drugih ljudi. Toda vedeti moramo, da se je družba močno spremenila. Veliko bolj mobilna je, vedno bolj zasedeni smo, zato smo v mnogih pogledih izgubili družbene stike. Marsikje po svetu družina sicer še ohranja svoj pomen in osrednjo vlogo, a v mnogih zahodnih družbah pomen družine bledi zaradi vse te okrepljene dinamičnosti družbe. Ni nam več prioriteta obiskati staro mamo v domu za upokojence, temveč to nadomestimo s tehnologijo – kupimo ji televizor, da bo imela družbo.
Ali je to primerna rešitev?
To vprašanje res odpira mnoga in resna dodatna etična vprašanja, ampak ne smemo izključiti možnosti, da bi roboti pri tem vendarle lahko pomagali. V mnoge domove za upokojence sem postavil robote, celo oskrbovalci in medicinsko osebje menijo, da je to dobro, in tako kot oskrbovanci celo uživajo z njimi. Zakaj jim potem odvzeti nekaj, s čimer uživajo?
"Moramo vedeti, da se je družba močno spremenila. Veliko bolj mobilna je, vedno bolj zasedeni smo, zato smo v mnogih pogledih izgubili družbene stike."
Toda ali ne obstaja tveganje, da bodo zaradi tega oskrbovanci imeli še manj pravih človeških stikov?
Seveda bi bilo grozno in zlobno, če bi zaradi družbe robotov sorodniki še manj obiskovali svoje starejše sorodnike v domovih za ostarele, toda zakaj jim ne dati tehnologije, v kateri uživajo?
Tehnologije, kot so umetna inteligenca in roboti, so namenjene izboljšanju kakovosti naših življenj, a so nam hkrati na mnoge načine nadomestili pristne človeške stike. Ali smo sploh na pravi poti?
Tehnologija spreminja družbo, a tisto, kar se ne spreminja, je, da ima dan 24 ur. V nespremenjenem časovnem obsegu moramo narediti veliko več, za tisto malo časa, kar nam ostane za nas same, pa je velika konkurenca.
"Seveda bi bilo grozno in zlobno, če bi zaradi družbe robotov sorodniki še manj obiskovali svoje starejše sorodnike v domovih za ostarele, toda zakaj jim ne dati tehnologije, v kateri uživajo?"
Kaj nam najbolj odžira dragocen osebni čas?
Pravzaprav je kar strašljivo, koliko časa porabimo za presnavljanje informacij, ki za naše življenje najbrž niti niso relevantne: televizijski programi, zabavne vsebine, oglaševanje. Vse to nam jemlje čas, ki bi ga lahko porabili za medsebojne pogovore in srečanja. Manj časa za neposredne stike ni nujno posledica umetne inteligence ali robotov, temveč je del širših sprememb in napredka.
Ali bi bili manj odtujeni, če ne bi bilo tehnologije?
Ne verjamem. Že samo, ko pogledam svoje otroke, vidim, koliko stikov iz vsega sveta vzdržujejo prek vseh teh aplikacij za komuniciranje, prek družbenih omrežij, igralnih konzol in drugih komunikacijskih orodij. Tako so v rednem stiku tudi s tistimi, ki jih osebno srečajo enkrat letno ali redkeje. Ali ni to po svoje čudovito?
"Tehnologija spreminja družbo, a tisto, kar se ne spreminja, je, da ima dan 24 ur. V nespremenjenem časovnem obsegu moramo narediti veliko več, za tisto malo časa, kar nam ostane za nas same, pa je velika konkurenca."
Tehnologija je namenjena temu, da bi nam olajšala življenje in nam tako zagotovila več osebnega časa, a ker zdaj lahko naredimo več, so zrasla tudi pričakovanja, zaradi česar imamo zdaj celo manj časa kot prej. Kaj je šlo narobe?
Fascinantno je, kako danes lahko z elektronsko pošto dobimo odgovor iz kateregakoli dela sveta že v nekaj sekundah, prej smo pa morali poslati pismo in čakati tedne in tedne, da dobimo odgovor. Umetne inteligence ne vidimo, a je tu. Pomaga nam v vsakem trenutku, vsakič, ko vzamemo pametni telefon v roke. Toda ali smo res postali produktivnejši?
Ali bi morali sami odločneje potegniti črto in si vzeti dovolj osebnega časa zase?
To bi bilo res čudovito. Odložiti pametne telefone in se pogovarjati. Usesti se skupaj in poslušati drug drugega. Nočem govoriti proti svojemu poklicu, a bi se res spodobilo, da namenimo več časa tistemu, kar delamo dobro – biti ljudje.
7