Sobota, 2. 12. 2017, 20.09
6 let, 4 mesece
Polom, kot ga še ni bilo, mafija in razbit zelo redek Ferrari: zgodba o Gizmondu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,78
1
Marsikateri ljubitelj videoiger je leta 2004 nestrpno čakal igralno konzolo Gizmondo, za katero so njeni ustvarjalci trdili, da bo pometla s Sonyjevo in Nintendovo konkurenco ter začela novo ero. Morda bi se to res lahko zgodilo, če podjetje, ki je razvijalo Gizmondo, ne bi imelo izjemno pokvarjenega menedžmenta, ki je denar dobesedno metal stran in imel stike s švedsko mafijo.
Gizmondo na promocijski predstavitvi maja 2005 na sejmu zabavne elektronike in videoiger E3 v Los Angelesu.
Videoigram namenjeni mediji so Gizmondo množično začeli omenjati po marcu 2004, ko ga je na računalniškem sejmu Cebit v nemškem Hannovru kot že praktično dokončan izdelek predstavilo takrat še razmeroma neznano švedsko podjetje Tiger Telematics.
Gizmonda je ustanovitelj podjetja Tiger Telematics, Šved Carl Freer, opisal kot najnaprednejšo prenosno igralno konzolo, ki se ji naprave drugih proizvajalcev ob izidu ne bodo mogle niti približati. Te besede so ljubiteljem videoiger, ki so si želeli nove generacije prenosnih konzol, nad Nokio N-Gage, ki je izšla nekaj mesecev prej, pa so bili razočarani, zelo ugajale.
Trg prenosnih konzol je bil v času napovedi Gizmonda razmeroma prazen, zadnja res dobra konzola, Nintendo Gameboy Advance, pa je izšla leta 2001.
"Zamislite si najnaprednejšo prenosno igralno konzolo, kar ste jih kdaj videli. In da je na steroidih. To je Gizmondo," se je o svojem projektu leta 2004 širokoustil Carl Freer (na fotografiji), ustanovitelj podjetja Tiger Telematics, ki je razvijalo Gizmondo.
Izid Gizmonda je bil napovedan za marec 2005. Marsikdo bi rekel, da je bila to tvegana poteza, saj sta na prodajne police skoraj istočasno prišli tudi konzoli z veliko bolj zvenečimi imeni in pedigrejem, Nintendo DS in Sony Playstation Portable oziroma Sony PSP. A podjetje Tiger Telematics je tako kupcem kot številnim investitorjem, ki so v Gizmondo v času razvoja črpali svež kapital, zagotavljalo, da Nintendo in Sony nimata možnosti.
Uresničil se je malce drugačen scenarij in sicer je Nintendo DS s 150 milijoni prodanih izvodov postal najuspešnejša prenosna igralna konzola vseh časov, Sony PSP je dosegel 80 milijonov prodanih enot, Gizmonda pa je kupilo manj kot 25 tisoč ljudi, kar pomeni, da je najslabše prodajana prenosna igralna konzola v zgodovini.
Ne le, da je bila prodaja katastrofalna, Gizmonda je več znanih medijev uvrstilo tudi v izbore najslabših igralnih konzol vseh časov.
Tiger Telematics je Gizmonda nehal prodajati že manj kot eno leto po izidu, in sicer februarja 2006, podjetje pa je isti mesec tudi propadlo. Kaj je šlo narobe?
Na propad je bil Gizmondo obsojen že od vsega začetka
Največji težavi konzole Gizmondo sta bili ob začetku prodaje visoka cena - Gizmondo je bil skoraj 150 evrov dražji od konkurenčnega Nintenda DS - in predvsem kritično pomanjkanje iger.
Nintendo DS je imel ob izidu Super Maria, Pokemone in desetine drugih kakovostnih naslovov, Gizmondo pa obskurno dirkaško igro Trailblazer in pozneje še peščico drugih, za katere se nihče več ne spomni, kako so se imenovale.
A opisani težavi sta bili zgolj posledica resnosti, s katero se je podjetje Tiger Telematics lotilo razvoja Gizmonda.
Carl Freer, ustanovitelj Tiger Telematics, je največjo napako naredil, ko je leta 2001 k sodelovanju pri novem projektu povabil Stefana Erikssona, zaradi pranja denarja, goljufij in nasilja že večkrat obsojenega švedskega kriminalca in nekdanjega prvega moža kriminalne združbe Uppsalamaffian (mafija iz Uppsale, to je mesto na Švedskem).
Kaj se zgodi, če na vodilni položaj v podjetju postaviš mafijca, ki je že večkrat pokazal, da ga zanima samo denar
Gizmondo je bil v očeh številnih vlagateljev projekt z dovolj ambicijami in potencialom, da so podjetje Tiger Telematics v letih 2004 in 2005 založili z blizu 200 milijoni funtov, a so zaposleni v družbi Tiger Telematics, ki je konzolo resnično razvijala, tega denarja dobili le malo.
Menedžment podjetja, ki je bil takrat že pod vplivom Stefana Erikssona, je kapital raje porabil za razkošne zabave in ekstravagantne promocijske kampanje, pri katerih so sodelovali pevci Sting, Pharrell Williams in Busta Rhymes, nekdanji dirkač formule 1 Jenson Button, televizijska hiša MTV.
Stefan Eriksson je Gizmonda promoviral tudi tako, da se je udeležil avtomobilistične dirke 24 ur Le Mansa. Na dirko se je pripeljal z avtomobilom ferrari enzo (na fotografiji v ospredju), dirkal pa je prav tako s ferrarijem, in sicer z modelom 360 Modena. Oba avtomobila je kupil z denarjem, ki so ga vlagatelji namenili razvoju konzole Gizmondo.
Carl Freer je Tiger Telematics zapustil oktobra 2005, ko so mediji delovanje podjetja prvič povezali s švedskim kriminalnim podzemljem. Februarja 2006 je podjetje Tiger Telematics propadlo, saj so na vrata začeli trkati nestrpni vlagatelji, ki pa so na koncu ostali brez vsega.
Podjetje Tiger Telematics je s prodajo Gizmonda namreč ustvarilo samo okrog dva milijona evrov prihodkov, po drugi strani pa v prvih devetih mesecih leta 2005 vsak dan ustvarilo več kot pol milijona evrov izgube.
Nase je opozoril tako, kot je znal le on
V času, ko je podjetje Tiger Telematics bankrotiralo, je bil Stefan Eriksson, mož, ki je imel največ zaslug za polom Gizmonda, v Združenih državah Amerike. Tja se je preselil avgusta 2005, da bi skrbel za nadaljnjo promocijo konzole. Po propadu podjetja se mu ni mudilo nazaj na Švedsko, saj ga je tam čakala aretacija zaradi številnih kaznivih dejanj, za katera je bil obtožen po tem, ko je preiskava razkrila nepravilnosti v poslovanju Tiger Telematics.
Erikssona na Švedskem sicer niso čakale samo obtožbe zaradi kraje denarja vlagateljem v podjetje Tiger Telematics, temveč tudi zaradi kaznivih dejanj, ki jih je zagrešil kot član kriminalnih združb. Dolgo je namreč veljal za nasilneža, med drugim je izsiljeval in ustrahoval ključne priče v sodnih postopkih proti svojim pajdašem, eno je celo polil z bencinom in ji grozil z vžigalnikom. Na fotografiji Stefan Eriksson (levo) na sodišču v ZDA.
Erikssonu se je v ZDA do februarja 2006 uspevalo izogibati oblasti, ki so jo Švedi seznanili z njegovo kriminalno preteklostjo in aktualnimi obtožbami zoper njega, nato pa je nase opozoril tako, kot je znal le on. Na avtocesti je pijan v silovitem trčenju razbil redek športni avtomobil ferrari enzo, enega od le 400 primerkov, ki so bili narejeni.
Poznejša preiskava je pokazala, da je Eriksson pred nesrečo vozil s hitrostjo okrog 320 kilometrov na uro. Trčenje je čudežno preživel brez vidnih poškodb, avtomobil pa je dobesedno raztrgalo na pol. Motor in potniški prostor ferrarija sta bila ob prihodu reševalcev več deset metrov narazen. | Foto: AP
Eriksson je od takrat v zaporu v ZDA zaradi več kaznivih dejanj, med drugim pranja denarja in kraje avtomobilov, preživel malce manj kot dve leti, nato pa so ga oblasti izročile Švedski, kjer je bil leta 2008 obsojen še na eno, tokrat 18-mesečno zaporno kazen. Težave z zakonom je imel nazadnje leta 2014, ko je vozil pod vplivom prepovedanih drog.
1