Nedelja, 7. 4. 2019, 18.00
5 let
Googlovo število propadlih projektov postaja skrb vzbujajoče
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,94
2
Gre za vprašanje zaupanja v Google kot podjetje, ki je zmožno svoje projekte realizirati in zanje skrbeti.
Googla že dolgo časa ne poznamo samo po spletnem brskalniku. Njegove aplikacije in storitve so postale del našega vsakdana. Brskalnik, YouTube, Zemljevidi, operacijski sistem Android ... Vse to je nekaj, kar slehernik uporabi vsaj enkrat na dan. A to so le tiste najbolj uspešne. Google je skozi svoj življenjski cikel pokopal gore aplikacij in storitev, število teh pa je začelo vzbujati hudo nezaupanje v podjetje.
Seveda je razumljivo, da ne uspe vsak projekt. Vsako podjetje ima ideje, katere poskuša uresničiti. Google je zelo razširjeno in izjemno ambiciozno podjetje. Še bolj kot Apple. Prilesti hoče v vsak možen kotiček našega življenja. V želji, da bi ljudje uporabljali samo in zgolj njihove storitve, z idejami eksperimentirajo. A nekoč visoko opevani projekti po nekaj letih cepajo kot muhe. Včasih zato, ker niso dovolj popularni, včasih pa zato, ker se Googlu pač ne da več.
Google+ naj bi ob otvoritvi 28. junija 2011 privabil trume uporabnikov z dominantnega Facebooka. Ideja je bila očitno preveč visokoleteča.
Vprašanje zaupanja
Tu se začne postavljati vprašanje zaupanja v Google kot podjetje, ki je zmožno svoje projekte realizirati in zanje skrbeti. No, večino projektov res uresniči, a nemalo jih kmalu konča na digitalnem pokopališču. Problem ni v tem, da se opusti projekt, ker je bil slab ali pa skozi leta ni požel dovolj zanimanja (kot recimo Google+). Problem je obsežno število projektov, kateri so "umrli" pod roko Googla. Zato se ni čuditi dejstvu, da tako uporabniki in investitorji kot tudi razvijalci izgubljajo zaupanje v megakorporacijo.
Nekatere aplikacije ali storitve sicer ne umrejo povsem, ampak se preselijo oziroma združijo z drugimi storitvami. To se bo recimo zgodilo z aplikacijo za pretakanje glasbe Glasba Play. Ta bo migrirala k YouTubu Music in kot taka prenehala delovati, k sreči pa naj bi prehod iz ene aplikacije v drugo potekal brezšivno. Torej bomo uporabniki, ki smo na Glasbi Play že kupovali glasbo, to seveda obdržali še naprej.
Glasba Play je nastala kot Androidni oziroma Googlov nadomestek za iTunes. Storitev je zelo zabavna, ima zanimive 'playliste' in širok izbor skladb in izvajalcev. Storitev sicer ne bo umrla, se bo pa preselila drugam.
Propadlo družbeno omrežje
Drugačna zgodba se je zgodila z Google+, ki je bil na začetku predstavljen kot nesporni naslednik ali pa vsaj huda konkurenca Facebooku. Tudi sami smo preizkušali, česa vsega je Google+ sposoben, in mogoče bi se na njem celo počutili domače. A Google ni pričakoval tega, kako udobno se ljudje počutijo na Facebooku in kako malo novega ima Google+ ponuditi. Brez prihoda ostalih prijateljev pa tudi mi nismo imeli kaj početi. Njegovo zaprtje je tako postalo neizbežno, uporabnikovi podatki pa za razliko od Glasbe Play niso migrirali nikamor, temveč so povsem izginili.
Najslabši pa so primeri, ko mora uporabnik za uporabo neke storitve kupiti fizični vmesnik ali komunikator. Chromecast Audio je bil recimo zelo priročen vmesnik za brezžično predvajanje glasbe na zvočnike v hiši. Storitev bo sicer delovala še vsaj nekaj časa, a izdelovanje produkta se je dokončno prenehalo. V Sloveniji ga je še mogoče kupiti, a bodo zaloge kmalu pošle. V prihodnosti pa bo, ko mu podpora preneha, ta postal le utež za papir.
Googlov Chrome OS je v osnovi operacijski sistem, ki teče povsem prek oblaka. Bil naj bi milostljiv do strojne opreme in dobro optimiziran. Ob izidu tablic pa je slednji požel slabe recenzije, predvsem zaradi zatikajočega delovanja sistema.
S tablicami in računalniki se ni izšlo
Med izdelki, ki se jim je Google odpovedal, so tudi tablični računalniki, prenosniki in navsezadnje izjemno popularni mobilniki Nexus. Slednji so od samega začetka predstavljali cenovno dostopne telefone, ki jih poganjajo močne komponente. Vse skupaj pa je zaokrožil neokrnjen Android, zaradi česar so ti telefoni delovali zelo gladko. Zadnja serija Nexus aparatov je imela kopico težav, kar je verjetno tudi razlog, da so se ji kar naenkrat odpovedali in štartali serijo Pixel, ki pa po ceni ni več tako dostopna.
Razvijalci imajo tako stalne pomisleke in navsezadnje tudi skrbi, kdaj se bo ravno njihov projekt kar na lepem končal. Preden se uporabnikom predstavi končni izdelek, za tem stoji nešteto ur dela. Razumevanje delovanja, učenja novih stvari (včasih se mora programer zavoljo projekta naučiti povsem nov programski jezik) in tako naprej. Ko ti nekdo dolgo trajajoč projekt po kakem letu ali dveh ukine, seveda razvijalec izgubi zaupanje. Isto velja za tiste, ki so zaradi zaupanja v projekt vanj vložili svoj denar.
Se bo Stadia obdržala?
Skepticizem se je pojavil tudi ob najavi projekta Stadia, kateri je v zasnovi izjemno zanimiv. Kotaku je z vodjo projekta Philom Harrisom izvedel intervju, kjer ni izpustil niti vprašanj, povezanih z zaupanjem do Googlovih projektov. Med vrsticami je na Phila letelo vprašanje v smislu "Kdaj bo vaš nov projekt naposled zamrl?". Presenetljivo je gospod Harrison prikimal, da razume bojazen ljudstva. Pri Stadii mora iti povsem vse prav, drugače se tudi njej ne piše lepa prihodnost. Je pa zatrdil, da ima Google s Stadio resne načrte in da je v razvoj zlil veliko denarja in delovne sile. Kar zna biti pozitiven indikator.
Igranje najzahtevnejših iger kar preko spleta. Brez zatikanja, brez zakasnitev, v polni ločljivosti in grafiki. Ideja je tako dobra, da zveni predobra, da bi bila resnična. Bo Googlu res uspelo narediti delujočo pretočno gaming storitev?
Tako Wikipedia kot nekatere druge strani konstantno beležijo vse projekte, katerih se je Google v več letih znebil. Kot povedano, s tem, da se stvari razvijajo in posodabljajo, ni nič narobe. Nekaj pri uporabnikih vžge, drugo pa pač ne. A kar Google počne, je to, da uporabnike mede. Zapira jim storitve, jih spreminja, izloča, dodaja. Uporabniki pa smo navajeni udobja, poznanih stvari. Vsa ta zmešnjava pa kruši zaupanje do podjetja. Google konstantno išče odgovore na rešitve svojih tekmecev in to dela preveč impulzivno. Zato je večina projektov pristalo na pokopališču. Zato bodo tudi uporabniki začeli bežati proč.
2