Obnovil sem star avtomobil: kako, zakaj, za koliko denarja?

Naj se vrnem povsem na začetek te zgodbe. V začetku julija lani je padla odločitev – uresničil si bom dolgoletno željo in kupil starodobnika. Lažje rečeno kot storjeno. Seveda za dokončan, več deset tisočakov vreden projekt ni bilo denarja, a k sreči takšnega avta niti nisem želel. Hotel sem ga restavrirati sam, počasi, z užitkom in po svojih željah.

Lancia, nekoč boš moja

Začelo se je z ogledom lancie fulvie. Prve generacije, zadnje prave lancie, preden jo je kupil Fiat. Šlo je za različico rallye S – torej bi Vedel sem, da me čaka veliko dela, a da bom imel toliko dela, si niti v sanjah nisem predstavljal. Foto: Gašper Pirman morala imeti vrata in oba pokrova iz aluminija. Dobil sem tudi zeleno luč žene, projekt restavracije bi po moji prvi oceni trajal vsaj dve leti. Z denarjem v žepu sem odšel na ogled, pripravljen, da se spustim v to noro zgodbo. Po prvem ogledu je bilo stanje pričakovano, sledili so dogovori in že skoraj stisk roke. K sreči sem s seboj vzel magnet in ga prislonil na prva vrata, magnet se je prijel. Postopek sem ponovil na drugi strani in še na obeh pokrovih. Ha, niti eden ni bil iz aluminija, kar je pravzaprav bistvo tega avtomobila. Prodajalec je ostajal neomajen, cena je ostala enaka kljub tej očitni ''pomanjkljivosti''.

Razočaran sem odšel. Ustavil sem se pri prijatelju, ki se skoraj vse življenje vrti okoli starodobnikov. Spet mi je ponudil svojega kadetta B, ki sem ga zadnja leta vztrajno zavračal. Ni trajalo veliko, le nekaj minut premisleka, hiter pregled osnovnih stvari in podala sva si roki.

Če bi imel primerno dvigalo in delavnico, bi seveda projekt obnove napredoval hitreje in predvsem lažje. Tako sta bila moja največja prijatelja dvigalka in prijateljevo dvigalo. Foto: Gašper Pirman

Po enem letu luč na koncu tunela

Avto ni imel veliko težav z rjo. Bilo je nekaj manjših težav, ki jih je klepar popravil po vzoru originala. Foto: Gašper Pirman Po enem letu dela, razstavljanja, zbiranja delov in vsega, kar je povezanega z obnovo, vidim luč na koncu tunela. A začelo se je tako, kot sem pričakoval – zmedeno. Vsak mi je svetoval drugače, vsak je imel svoje mnenje in videnje, na začetku sem zato kar preveč zaletavo skočil. Se nekaterih stvari lotil narobe oziroma bi moral zamenjati vrstni red.

Po polovici leta sem spoznal, da ne bom zadovoljen, če bom imel dolgo pričakovanega starodobnika, na katerega ne bom ponosen oziroma ga ne bom z največjim veseljem pokazal vsem. Tako je padla odločitev, da gre avto v popolno obnovo.

Zbiranje novih delov se je začelo že takoj, a do danes ni bil vgrajen niti eden. Tako v moji delovni sobi čakajo, da bo avto pripravljen na njihovo vgradnjo. Prav vesel sem bil, ko sem dobil izvirne sedeže v rdeči barvi. Ko sem jih kemično očistil do popolnosti, so resnično kot novi. Sočasno sem kupil skoraj vse nove dele za podvozje, do danes zamenjal vsako gumico na podvozju, dodal nove vzmeti, amortizerje in zamenjal še sprednjo listnato vzmet za povsem novo. Varnost na prvem mestu, pravim, zato sem kupil tudi nove pnevmatike in jih vgradil na originalna platišča ATS.

Avto je bil razstavljen in zbrušen praktično do temeljne barve. Po več kot sto urah ličarskega dela bo počasi pripravljen na novo barvno podobo. Foto: Gašper Pirman

Ko se delo v resnici šele začne

Spomladi sem sprejel novo odločitev. Motor bom popolnoma obnovil, vzel sem ga iz avta in razstavil. Kar nekaj nervoze je bilo, saj sem Na koncu šteje vsaka malenkost, tudi barva notranjosti v kombinaciji z zunanjo barvo. Foto: Gašper Pirman nekatere stvari počel prvič. S pomočjo knjig in spleta sem ga sestavil, zamenjal vsa tesnila, filtre, črpalke in vse, kar spada zraven. Zdaj že kar nestrpno čakam na njegovo vgradnjo v avto.

Med glavnimi aduti na avtu je bila njegova zdrava osnova. Čeprav je bil izdelan leta 1968, je bila karoserija zdrava, avto ima še prvotne obrobe na blatnikih, kar je za ta model prava redkost. Kleparsko smo morali popraviti dno, kjer so noge, pri sovozniku in vozniku.

Po priporočilih se za peskanje nisem odločil, zato sem ves avto zbrusil na roko. Pokazalo se je nekaj malenkosti na sprednjih blatnikih in zadnjem koloteku. Ker nisem želel blatnikov zamenjati s kopijami, je za delo poprijel klepar. Popravil je težave zaradi rje in vsak zamenjani kos oblikoval po originalni specifikaciji dela. Na to sem še posebej ponosen, saj bi lahko vse skupaj naredili hitro in ceneje, a sem želel ohraniti originalnost ter seveda narediti dobro, predvsem pa dolgoročno.

Leto in mesec dni pozneje se ukvarjam z ličarskimi deli. V pripravo za barvanje sem zdaj vložil že več kot sto svojih delovnih ur, ko pišem to, si mislim, da jih bom vložil še vsaj deset in bo kadett le lahko odšel po novo barvo. Za katero sem se odločil, naj za zdaj ostane skrivnost. S fotografijami jo razkrijem v naslednji zgodbi.

Še stotič: Le kaj mi je tega treba bilo

Ko danes pogledam nazaj, si večkrat pri sebi oddahnem, da si nisem za svoj prvi projekt izbral zahtevno in finančno bistveno bolj obremenjujoče obnove lancie. Kadett je idealen prvi projekt, saj je v Nemčiji veliko trgovin za nakup delov. K sreči je šlo za zelo dobro osnovo, a na koncu me je število vloženih ur presenetilo.

Čeprav sem že vse življenje v družbi avtomobilov, sem se z marsikatero stvarjo srečal prvič. Veliko sem se naučil, predvsem pa sem začel še bolj ceniti kleparje in ličarje. Ena ura dela v njihovem svetu ni nič, zakaj dobri mojstri v svojem poslu zaračunajo vrtoglave vsote, pa mi je postalo jasno med prenovo. Kakovost in natančnost pač potrebujeta čas, ki pa ni zastonj. Jaz pa se bom v prihodnjih tednih, ko bo avto le dobil novo preobleko in bom začel sestavljati ''lego kocke'', še večkrat vprašal: ''Le kaj mi je tega treba bilo."

Pri restavraciji mi ''pomaga'' tudi štiriletni sin. Moj projekt je postal družinski in navezanost na avto je še toliko večja, vse bolj se mi dozdeva, da bo za vedno ostal član družine. Foto: Gašper Pirman