Prednika jaguarja E-type

Črka C v imenu je okrajšava za "competition" (tekmovanje). Ko je enak avtomobil na tej prireditvi zmagal tudi leta 1953, je bil že splošno znan pod imenom C-type. Pri Jaguarju so tako zasnovano ime obdržali kot oznako za športne avtomobile. Čez dobro leto mu je namreč sledil novi Jaguarjev dirkalnik, tokrat poimenovan kar D-type, ki je dirko v Le Mansu osvojil v letih 1955, 56 in 57. Oba avtomobila je poganjal znameniti šestvaljni motor XK, ki so mu sčasoma povečevali moč. Ko so razvili kolutne zavore in neposredni vbrizg goriva, so novosti najprej preskusili na teh avtomobilih.

Največji prispevek dirkalnim lastnostim tipov C in D, njuna aerodinamična oblika, ni prišel iz avtomobilske, ampak iz letalske industrije. Obema avtomobiloma je namreč obliko zasnoval inženir Malcolm Sayer, ki se je svoje obrti učil v letalski industriji. Avtomobila je oblikoval tako, da sta zrak uspešno rezala tudi pri najvišjih hitrostih, ki so v primeru tipa D lahko dosegle 314 km/h. Učinkovitost in aerodinamičnost Sayerjeve karoserijske zasnove je jaguarjem dala prednost, ki so jo tekmeci le stežka dosegli.

Oblika pa ni bila le učinkovita. Športna jaguarja C-type in D-type sta bila namreč tudi med najlepšimi športnimi avtomobili svojega časa, kar je potrdil predvsem njun znameniti športni in hkrati elegantni naslednik jaguar E-type, ki se je dobro znašel na dirkališčih, prav tako dobro pa tudi na bulvarjih in navadnih cestah.