Oplov raketni motocikel

Šest raketnih motorjev

Oplovi poskusi z raketnimi vozili so namreč dosegli vrh leta 1928, ko je nastal tudi prvi Oplov motociklistični klub, zato je bilo samo po sebi umevno, da bo Fritz von Opel učinkovit pogon za doseganje rekordnih hitrosti vgradil tudi na motocikel.

Za osnovo si je izbral motocikel neander/opel motoclub 500SS, ki ga je konstruiral ustanovitelj tovarne motociklov Ernst Neumnann Nenader, ki jo je Opel kupil, in je bil v osnovi opremljen s 500-kubičnim 22-"konjskim" enovaljnikom z odmično gredjo nad motorno glavo. Opel je takšen motocikel opremil s šestimi raketnimi motorji na trdo gorivo, ki jih je konstruiral njegov sodelavec Friedrich Sander in so vsaka posebej razvijale po pet kilogramov potiska.

Opel si je pospeševanje raketnega motocikla zamislil tako, da ga je voznik Otto Luhrs do hitrosti 120 kilometrov na uro pospešil z bencinskim motorjem, potem pa je z nožnim pedalom postopoma vžgal raketne motorje, ki naj bi mu omogočili pospeševanje do največje hitrosti okrog 220 kilometrov na uro.

Le javna predstavitev brez rekordne vožnje

Opel je motocikel javnosti pred 7000 gledalci prvič predstavil 19. maja 1928, ko je nanj poskusno vgradil celo dvanajst raketnih motorjev. To je bilo tudi vse, saj so se nemške oblasti ustrašile njegovega poskusa in ga prepovedale.

Fritz von Opel se jim je uklonil in kmalu končal poskuse z raketnim motociklom, saj je dovolj uspehov dosegel že z drugimi vozili na raketni pogon.