Smart fortwo MHD

Zunanjost, notranjost

Smart je v drugi generaciji resda zrasel za dvajset centimetrov, še vedno pa ostaja presneto majhno vozilce. Tako majhno, da človek potrebuje kar nekaj časa, da sploh začne oprezati za majhnimi luknjami na parkiriščih, kakršnih pred vožnjo s smartom niti opazil ni. Je pa glede na skromne zunanje mere v notranjosti za dva potnika več kot ogromno prostora. Dvometraši s prostorom nad glavo ne bodo imeli težav, niti ne s koleni, ki bi bila preblizu volana, saj sta oba sedeža izdatno vzdolžno pomična. Sovoznikovega je mogoče tudi poklopiti, s čimer lahko prevažamo do 1,4 metra dolg tovor. Če vam slučajno 220-litrski prtljažni prostor seveda ni dovolj, povemo pa, da bo povprečen nakup v živilski trgovini zmogel pogoltniti, priročno je tudi dvodelno odpiranje (spodnja polička zdrži kar 100 kg). Pohvalimo lahko še stekleno streho, ki skupaj z ostalimi stekli naredi kabino na videz še prostornejšo.

Vozne lastnosti

Smart fortwo je idealno vozilce za po mestu, na odprtih cestah ali avtocestah pa je vožnja z njim naporna. Ne zaradi premajhne zaloge moči, smart zmore »drveti« skoraj 150 km/h, ampak zaradi kratkega medosja in (sorazmerno gledano) velike višine. Na avtocesti je zato občutek neprijeten in še precej slabši ob slabih vremenskih pogojih. Da je pogon zadaj se skorajda ne čuti, vse skupaj zelo uspešno namreč umirja ESP sistem, pa tudi nasploh zaradi ozkih pnevmatik spredaj pogosto zdrsne najprej nos vozila. Še en pomislek v zvezi s krmilnim mehanizmom. Ta ni servo ojačan, zato je volan na mestu pretežko vrteti. In to močno zmanjšuje nasploh precejšnjo praktičnost zaradi majhne dolžine.

Zmogljivosti, poraba

Oznaka MHD na zadku pomeni micro hibrid drive in hibridni sistem v smartu je res mikro. Pravzaprav niti ne gre za pravega hibrida, vozila namreč ne poganjata dva različna motorja, ampak le eden. Poleg trivaljnega litrskega bencinarja z 71 KM, je v tem smartu nameščen še elektromotor oziroma elektrogenerator. Ta je nadomestil običajni zaganjalnik in alternator ter poskrbi, da se motor zažene preko njega. Med vožnjo elektrogenerator proizvaja elektriko za potrebe vozila, ne pripomore pa k pogonu samem. Njegovo prisotnost pravzaprav opazimo le v povezavi s funkcijo start&stop.

Ko se hitrost vozila zmanjša pod osem km/h, se bencinski motor ugasne (recimo ko se ustavimo pred semaforjem) in se ponovno samodejno vključi, ko spustimo zavoro. Nesmotrno pri vsem skupaj je dejstvo, da je treba ves čas pritiskati na zavoro, bolj enostavno bi bilo, da bi se motor prebudil ob pritisku na stopalko za plin. Sam motor je kljub majhni litraži kar poskočen, tudi prav simpatično zarjove, na testnem krogu pa je porabil 6,5 litra na sto prevoženih kilometrov. Šibka točka avtomobila je še vedno menjalnik. Ta petstopenjski robotizirani menjalnik cuka, slabo izbira prestave in tudi v ročnem načinu razočara, zaradi česar je vožnja manj prijetna kot bi lahko bila.

Cena, tekmeci

Za testnega smarta je potrebno odšteti dobrih štirinajst tisoč evrov. Gledano na njegovo dolžino je cena seveda absurdno visoka, ni pa previsoka, če v obzir vzamemo druge parametre. Recimo njegovo »posebnost«. V tem avtu vas bodo namreč vedno opazili, zanemariti ne smemo niti praktičnosti v strogih mestnih središčih. Avtomobili spodnjega razreda dandanes sploh niso več majhni, v dolžino merijo po štiri metre, smart pa ostaja posebnež, ki ga je kljub dvajsetim dodatnim centimetrom v dolžino še vedno na skoraj vsako bočno parkirno mesto mogoče parkirati kar z nosom naprej. In ravno ta okretnost ga dela zelo zanimivega, škoda le, ker je nekaj njegovih elementov slabo premišljenih …