Renault wind TCE 100

Roadster-targa

Malček je zelo samosvoje ter po našem mnenju zelo prikupne in tudi "odbite" oblike. Pri renaultih smo navajeni, da se estetska mnenja zelo polarizirajo. Glede oblikovanja zadnjega dela menimo, da "renaultovci" niso spregledali Hondinega modela CRX iz leta 1995. Posebnosti na windovi zunanjosti tipa roadster-targa so: močno navzgor zavihana vrata s twingovima kljukama, bočni krilci ob prtljažnem delu, kromirana barva ogledal in svetleči dodatki za popestritev zadnjega pokrova, ki ga zaključuje vpadljivo izpostavljen spojler.

Veter za dva

Podatku o odpiranju stekla v dvanajstih sekundah je treba prišteti še kakšen trenutek in sprostiti kakšno kalorijo za zasuk ter sprostitev varovala pod streho. Tudi ročna zavora mora biti zategnjena, ker se streha zlaga le pri stoječem vozilu. Smo ga pa vseeno prelisičili in streho odpirali med počasno vožnjo, samo ročno zavoro smo "premalo" potegnili navzgor. Naš dvometrski nagrajenec, ki je testiral vozila "zgoraj brez", se je pritožil, ker je z glavo segal previsoko, v uredništvu pa trdimo, da je namestitev v ergonomsko oblikovana sedeža primerna tudi za daljša potovanja. Protivetrne zaščite pa res ne hvalimo iz enostavnega razloga, ker je ni. Razvili naj bi jo prihodnje leto.

Velik prtljažnik

Posebnost, o kateri smo že pisali, je sorazmerno velik prtljažni prostor, v katerega zložena streha ne posega. Uporabnost je sicer nekoliko okrnjena zaradi palične konstrukcije v prtljažniku, ki zagotavlja trdnost karoserije, o čemer smo že kaj rekli na prvi vožnji in na domači predstavitvi. 270 litrov je veliko za malčka, lahko pa pridobimo še 90 litrov, če se odpovemo rezervnemu kolesu. Če potnika nista dolgina, se da kakšno torbo namestiti za sedeža, kjer je tudi prečno postavljena polica.

Pri Renault Sportu že vedo ...

Podvozje je povsem usklajeno z igrivo obliko karoserije in v celoti izpolnjuje pričakovanja. Pri Renault Sportu so poskrbeli, da med vožnjo, kljub odlični legi na cesti, na slabših podlagah ni trdih sunkov. No, k ugodnim občutkom prispevata tudi sedeža, ki sta športne oblike, sicer pa mehka in udobna. Če k voznim lastnostim spada prepih, je ta v windu prisoten že pri hitrosti 50 kilometrov na uro. Pokončno zadnje steklo je predaleč, da bi preprečevalo vrtinčenje zraka, protivetrne zaščite pa (še) ni.

"Targa" zmanjšuje preglednost

Zaradi visoko navzgor zavihanih vrat in bočnih krilc vzdolž pokrova prtljažnika je pogled čez bok nazaj močno okrnjen, zato je potrebna posebna previdnost pred menjavanjem prometnih pasov v desno in pred prečkanjem kolesarskih stez. Targa oblika lahko povzroča tudi kakšno težavo pri vožnji vzvratno, zato bi kljub majhnosti vozila prav prišli parkirni senzorji. Pohvalimo serijsko vgradnjo ESP-ja, čeprav wind zaradi odličnega podvozja zlepa ne uide iz tračnic. Še osebno mnenje: trije okrogli merilniki so videti lepši kot "dva plus dodatek" pri méganu, čeprav hitrost ni podana v digitalni obliki.

Motor s 1150 kubičnimi centimetri že dve desetletji pridno nadgrajujejo, tako da ima že nekaj zgodovine. Najprej je bil 8-ventilec, potem so mu nataknili 16-ventilsko glavo, TCE pa pomeni še turbinski polnilnik, zaradi katerega nosi oznako 100 – mi pa ne smemo zapisati, da to pomeni "konje". V windu deluje poskočno in varčno (6,6 litra na našem testnem krogu). Aja, kratka prestavna razmerja pomenijo bolj živahno pospeševanje in sploh vzbujajo športne občutke. Zato pa se na avtocesti začuti odsotnost šeste prestave.

Za igračo, kakršno predstavlja wind, je 17.000 evrov veliko, vendar ta roadster predstavlja ekskluzivo, podobno kot fiat 500C na svojem področju. Konkurence praktično ni. Lahko bi bila v Oplovi tigri, pa ni več v igri. Cenovno je najbližja mazda MX-5, katere najcenejša različica s tekstilno streho winda presega za 3000 evrov. Vendar je to povsem drug avto, ki z zadnjim pogonom in igrivim zdrsavanjem nudi res prave športne užitke. Pa čeprav voznik pod mazdino streho zleze malo težje.