Se vožnja z dvesto na uro izplača?

Skušnjava in dilema: zelo hitro ali hitro?

Ko sem bil 18-letni voznik začetnik, me je starejši sosed na parkirišču ogovarjal, naj ne divjam po cesti: "Se ne izplača," me je redno prepričeval, "saj na cilj prideš le pet minut prej!" Seveda mi je starejši gospod želel samo dobro, želel je, da bi vozil varno.

Takrat ga nisem prav resno jemal, priganjanje v visoke vrtljaje in cviljenje gum mi je bilo kot mulcu, ki je rasel ob avtomobilističnih revijah, preprosto preveč vabljivo, da bi se zmogel upreti skušnjavi.

Danes, po skoraj milijonu prevoženih kilometrov in sinu, ki spi z rdečim fordom mustangom GT 500 v roki, sem sam v vlogi, ko moram varno vožnjo vcepiti v glavo nekomu, ki je očitno prav tako zasvojen z rohnenjem – še v kuhinjo ne more, ne da bi odcvilil vsaj dva ovinka.

Ga bom tudi jaz poskušal prepričati, da se ne izplača? Glede na rezultate našega tokratnega preizkusa bi sicer lahko poskusil tudi na ta način, pa vendar v našem, z oljem namazanim, uredništvu menimo, da bo bolje igrati na druge karte!

Isti odsek, dva enaka avtomobila, sočasni štart, dva režima vožnje

Odleteli smo v Nemčijo in si izposodili dva povsem enaka beemveja. Trojki sta bili hibridni, pri čemer za našo reportažo njun hibridni pogon ni bistven, glavno je, da sta bili povsem enaki in z možnostjo prilagajanja delovanja motorja različnemu stilu vožnje.

V enega je sedel naš Ciril Komotar in vozil varčno – svojo trojko je nastavil na program eco pro, ki je svetoval, da je najbolj eko hitrost 90 kilometrov na uro, a smo se kljub vsemu odločili, da bo tudi 110 kilometrov na uro dovolj varčno.

Drugega hibrida je vozil naš hišni inštruktor varne vožnje Andrej Brglez, njegova naloga pa je bila pritiskati "gas" do konca. 340 bencinsko-električnih "konjičev" je pod Andrejevo nogo rezgetalo ves čas in moderno limuzinsko kočijo pospeševalo vse do 250 kilometrov na uro, ko je elektronika ukazala, da je dovolj hitro. Seveda, kjer sta cesta in promet to dopustila.

In prav Andrejev športni način vožnje je ukazal izvedbo preizkusa v Nemčiji, na 146 kilometrov dolgem krogu med Münchnom in Nürnbergom. Na tej relaciji je namreč veliko ravnih odsekov z osmimi voznimi pasovi, tukaj se Nemci vsak dan vozijo s tako visokimi hitrostmi.

Relacijo smo nato odpeljali še enkrat, tokrat je Ciril vozil 130, Andrej pa 160 kilometrov na uro.

Promet je živa stvar, brez posluha za naše laboratorijske ideje

Kaj lahko sklepamo iz teh podatkov? Glede časa vožnje predvsem to, da se je na računalniške izračune nesmiselno zanašati.

Na naši poti je bil tudi odsek z delom na cesti, padli smo tudi v več manjših zastojev. Ti so naše pričakovane rezultate postavili na realna tla.

Zelo velika časovna razlika v prvi vožnji je bila tudi posledica dejstva, da se je Ciril ujel v zastoj, ko je bil ta občutno daljši kot takrat, ko je vanj padel Andrej. V drugo sta bila naša "šoferja" deležna vsaj malo bolj primerljivih razmer na cesti.

A promet je loterija, "laboratorijskih" rezultatov se v resničnem življenju preprosto ne da doseči. Naš primer nazorno kaže, da je pri načrtovanju poti vsekakor veliko bolje računati s podatki o eko-vožnji, pa še v tem primeru je smiselno upoštevati tudi kak varnostni faktor.

Zaradi prometnih situacij vsi teoretični izračuni preprosto odpovejo – pričakovana povprečna hitrost blizu 200 kilometrov na uro pri Andrejevi ekspresno hitri vožnji je bila med našim preizkušanjem nedosegljiva, pa čeprav izbrani odsek v normalnih cestnih razmerah omogoča praktično konstantne hitrosti.

Se je časovno izplačalo voziti hitro?

A kljub očitnemu razkoraku med teorijo in prakso, je bil ekspresni Andrej od eko Cirila hitrejši za kar 42 minut. Dovolj, da se je spočil, okrepčal in skočil na stranišče.

A počitek je tudi mnogo bolj potreboval, saj hitra vožnja zahteva veliko bolj zbranega voznika v vrhunski telesni in psihični kondiciji, hitra vožnja voznika veliko bolj utrudi. Če bi Ciril in Andrej z enakim ritmom nadaljevala pot proti Frankfurtu bi Andrej zelo verjetno potreboval vsaj en postanek v "boksih" več kot Ciril.

Kaj pa deset minut Andrejevega prihranka v poskusu 130 proti 160 kilometrov na uro?

Moj sosed bi primer seveda razlagal, da se ne izplača voziti hitreje, toda včasih so minute zlata vredne.

Čeprav bi Andrej v privarčevanih desetih minutah težko naredil kaj pametnega, je nemogoče trditi, da se mu hitrejša vožnja ni izplačala. Teh deset minut bi lahko bilo izredno dragocenih, pa čeprav samo zaradi enega telefonskega pogovora – živimo pač v časih s prehitrim tempom.

Težava je v tem, da teh deset minut, preslikano na slovenske avtoceste (saj zato pa smo opravili preizkus pri teh hitrostih), hkrati pomeni tudi kršenje prometnih predpisov. Pika. (Ali je prav, da lahko Nemci vozijo hitreje kot mi, pustimo za kakšno drugo debato.)

25 evrov za vsakih sto kilometrov

Omenili smo, da bi moral Andrej počivati enkrat več kot Ciril, če bi naša dva šoferja nadaljevala z enakim tempom proti Frankfurtu. Toda ustaviti mu ne bi bilo treba samo zaradi utrujenosti od BMW-ekspresa, ampak tudi zaradi tega, ker bi mu zmanjkalo goriva.

57-litrska zaloga bencina ob hitri vožnji hitro kopni – vsakih sto kilometrov je Andrej skuril trinajst litrov in pol, ob redkejšem prometu pa bi se posoda zagotovo še hitreje praznila.

Če bi ostalo samo pri izgorevanju tekočine, bi še šlo, a kaj ko z bencinom izgorevajo tudi evri v denarnici. In to ob nemških avtocestnih hitrostih izredno hitro, s porabo kar 23,4 evra na sto kilometrov. Ciril je denarnico praznil veliko počasneje s tempom devet evrov na sto kilometrov.

Povedano drugače, Andrejev BMW-ekspres je z enim evrom prevozil komaj štiri, Cirilov eko-BMW pa dobrih deset kilometrov.

21 evrov za 146 kilometrov avtocestnih užitkov

Ko rezultate našega preizkusa pogledamo z denarnega vidika, ni dileme: hitra vožnja se ne izplača in bolj kot boste varčevali z vožnjo, več denarja bo ostalo za druge užitke.

Koliko? Naša 146-kilometrska relacija je ob hitrem ciklu stala kar 34, ob ekovožnji pa samo 13 evrov. Cirilu je torej ostalo na voljo kar 21 evrov. Kako bi jih porabili vi?

Vam počasna vožnja predstavlja preveliko obremenitev? Odločitev za 130 namesto 110 kilometrov na uro vsakih sto kilometrov podraži za slaba dva evra, 160 pa še za dodatne tri ter v Sloveniji še za trimestno denarno globo in nekaj kazenskih pik v vozniško dovoljenje. Ja, seveda je bistven podatek, da tokratne meritve temeljijo na dveh luksuznih avtomobilih, nemških cenah bencina in cestah brez slovenskih kazni za prehitro vožnjo.

Pa vendar nekaj kot pribito drži tudi za nas Slovence: hitra vožnja je draga in le pogojno prinaša časovne prihranke, je pa za dinamičnega voznika lahko uživaška.

In prav v vozniških užitkih se skriva ključni smisel zelo hitre avtocestne vožnje.

Varnost, varnost, varnost!

In ker predstavlja užitek, že zdaj vem, da sina pred divjanjem po cestah ne bom mogel ubraniti z racionalnim stavkom "Se ne izplača!"

Igral bom na noto varnosti! Hitra vožnja je namreč nevarna! Veliko bolj … Ne! Andrejeva ekspresna vožnja je bila mnogo bolj nevarna kot Cirilova eko. Pri 250 kilometrov na uro Euro NCAP zvezdice ne pomagajo kaj dosti, tako visoke hitrosti kaznujejo že najmanjšo voznikovo napako.

Ko bo torej moj mali McQueen dobil idejo, da bi avtomobil pognal do rohnenja, ga bom vprašal: "Res znaš tako hitro voziti? Si res pripravljen?"

Kot vedno, se nesreče najprej preprečijo v voznikovi glavi. Predlagamo torej, da se za tiščanje po "autobahnu" odločite šele, ko ste pritrdilno odgovorili na vsa spodnja vprašanja našega inštruktorja varne vožnje Andreja Brgleza.