Je to najbolj vsestranski pilot? Kapitan potniškega boeinga 747, nato pa ...

Med službo v boeingu 747 med Londonom in New Yorkom, ob prostih urah pa …

Če bi na svetu iskali najbolj raznovrstne pilote letal, bi v sam vrh morali postaviti danes 50-letnega Paula Bonhomma. Britanec je kapitan na boeingu 747 družbe British Airways, od ustanovitve do danes pa ni izpustil niti ene dirke svetovnega prvenstva letalskih dirk Red Bull Air Race. Je pilot, ki je na potniškem boeingu opravil že vsaj 15 tisoč ur, s tekmovalnim letalom pa dosegel 18 zmag, postal dvakratni svetovni prvak in najuspešnejši pilot tega prvenstva. Čeprav mu je na zadnji dirki v avstrijskem Spielbergu zmaga ušla za pet stotink sekunde, je še vedno vodilni v skupnem seštevku in prvi kandidat za naslov svetovnega prvaka. To bi bil zanj že tretji.

Zbran, preudaren in korak pred potencialnimi težavami oziroma tekmeci

Ko nam je pred svojim hangarjem stisnil roko, se mu je v očeh še videla iskra otroškega navdušenca nad letali, ki je sledil zgledu očeta Colina – angleškega vojaškega in poklicnega pilota – ter že pri šestnajstih na domačem letališču White Waltham pri Londonu čistil letala in jim dolival gorivo. Tudi njegova mama je bila letalska stevardesa, zato je pri 18 letih z opravljeno pilotsko licenco začel postavljati temelje svoje poznejše kariere. Z enakim navdušenjem se je podal tudi v svet akrobatskega letenja, ki je bilo osnova za vstop med dirkaške pilote najhitrejše motošportne discipline Red Bull Air Race.

Bonhomme je uglajen Anglež srednjih let. Vedno prijazen, preudaren in zbran. Zdi se, da je tudi pred odločilnimi poleti v Red Bull Air Race enako zbran kot v trenutkih, ko se z več sto potniki pripravlja za polet prek Atlantika. Ta umirjenost, zbranost in predvidevanje najrazličnejših scenarijev – vse to so seveda odlike vsakega dobrega pilota – mu pridejo prav tudi na tekmovanjih in Bonhomme tam blesti.

Kako bi primerjali letenje z boeingom 747 in dirkaškim edgeem 540 v svetovnem prvenstvu Red Bull Air Race, je primerjava sploh mogoča? Ne glede na tip letala, gre pravzaprav za nadzor položaja, ki ti omogoča kar najboljši izkoristek letala. Ko upravljam boeing 747, mora biti polet predvsem varen, udoben in točen. Pri Red Bull Air Race je položaj povsem drugačen, saj gre za dirko na čas. Toda vseeno je treba obvladati letalo in se prilagoditi razmeram, saj letala ne smemo pognati prek meja dovoljenega. Prav tako moraš imeti položaj povsem pod nadzorom in morebitne težave zaznati, še preden se pojavijo. Prav varno letenje je skupni imenovalec tako športnega kot komercialnega potniškega letalstva. Obožujem vrhunske inženirske rešitve, občudujem nekaj, kar je res lepo in kakovostno izdelano. To je občutek odličnosti.

Bi lahko posplošeno dejali, da imata tekmovalno akrobatsko letalo in največje potniško letalo vendarle enake osnovne elemente, ki dejansko omogočajo letenje? Čeprav sta namensko in dimenzijsko povsem različni, sta to še vedno letali. Tako boeing kot extra imata osnovne elemente upravljanja. Oba imata ročico za potisk, pri obeh potrebuješ določeno hitrost za vzlet in nato z njima v zraku upravljaš približno enake kontrole. Večje so razlike pri samem upravljanju. Na dirki Red Bull Air Race gre za zelo agresivno letenje z visokimi težnostnimi obremenitvami za pilota, letimo tudi zelo blizu tlom. Na drugi strani je pilotiranje velikega potniškega letala.

Verjamem, da je vsak polet z vrhunskim akrobatskim letalom prvovrstno doživetje, toda koliko adrenalina vam lahko ponudi na prvi pogled rutinski polet s potniškim boeingom? V določenem pogledu smo res kot vozniki avtobusa, toda v našem primeru je avtobus zelo velik in za nameček leti visoko po zraku. Z boeingom 747 lahko desetkrat letim iz Londona v New York in nazaj, a niti en polet ni enak drugemu.

Letali zahtevata povsem drugačen pristop do letenja, saj na dirkah odločajo stotinke, v civilnem letalstvu pa čas ni tako pomemben. Je težko zamenjati krmili obeh letal? Prehod ni težak, osebno mi je všeč taka sprememba okolja. Za pilota je dobro imeti takšno raznovrstnost v poklicu in vsem, kar pač počnemo. Ko imam za seboj nekaj dolgih poletov z boeingom, se vedno veselim skoka v svoj edge, s katerim grem lahko dirkat med pilone ali pa le izvajat nekaj akrobacijskih figur. In seveda, enako dobrodošla je nato tudi menjava okolja v nasprotni smeri.

Od kod izhaja vaše navdušenje nad letalstvom? Moj oče je bil pilot, kar je v meni povzročilo ljubezen do letalstva. Na srečo sem imel kot otrok le okrog deset minut vožnje s kolesom do lokalnega letališča. Tam sem pri trinajstih in štirinajstih letih preživel ogromno časa. Opazoval sem letala, jih čistil in se vanje povsem zaljubil. Od takrat se je moje udejstvovanje v letalstvu le še povečevalo tako na poklicni strani kakor tudi v smislu tekmovalnega izpolnjevanja sanj v Red Bull Air Race. Vpliv je imela tudi moja mama, ki je bila stevardesa. Tudi moj brat je postal poklicni pilot in je danes kapitan na airbusu A320.

Predvidevam, da ima pilot vašega kova dostop tudi do legendarnih vojaških letal iz obdobja druge svetovne vojne. Letno opravim okrog dvajset letalskih predstav na različnih mitingih in šovih, ob tem pa imam možnost letenja s starimi mustangi, hurricani in spitfiresi. Ta letala te postavijo v čas 40. let prejšnjega stoletja, ko je bilo letenje nekaj povsem drugega kot danes. Z letalom in motorjem je treba biti zelo nežen in previden. Vsaka poškodba letala je draga, saj je nadomestne dele težko dobiti.

Dirke Red Bull Air Race so nekakšno novodobno pilotsko gladiatorstvo, torej hitro letenje z veliko spremembami smeri le nekaj deset metrov nad tlemi. Kako sami gledate na pilote pred 70 leti, kako bi svoje znanje primerjali z njimi? Ti časi so bili za mlade pilote vsekakor zelo težki. Sam sem danes zelo izkušen pilot, takrat pa so v vojna letala stopili fantje, stari okrog 20 let. Pred prvim poletom so imeli le nekaj ur osnovnega šolanja, nato pa so jih poslali v zrak. Zaradi tega jim je treba izkazati veliko spoštovanja.

Koliko ur letenja pa imate sami že zbranih? V svoji tridesetletni poklicni karieri imam za seboj okrog 20 tisoč preletenih ur, od tega na boeingu 747 okrog 15 tisoč.

Zmago v Spielbergu ste izgubili za pet stotink sekunde, kako piloti sprejemate tako majhne razlike in zelo malo manevrskega prostora, ki še omogoča popravo manjših napak? Majhne razlike in dejstvo, da te lahko že ena sama napaka v napačnem trenutku postavi v ozadje, so sestavni del neposrednih tekmovalnih obračunov ena na ena. Zame so bile dirke najčistejše takrat, ko je odločal le doseženi čas. Neposredni dvoboji na izločanje so del tega postavili na stran, toda to je del spektakla in takšno usmeritev sprejemam. Vedno pa moraš biti zelo hiter, a tudi dovolj previden.

Kako obremenilne so letalske dirke za vaše telo, kako je sicer poskrbljeno za varnost? Za varnost je na dirkah Red Bull Air Race dobro poskrbljeno. Organizatorji poskrbijo za res veliko ukrepov, ki zmanjšujejo tveganje. Seveda v letalstvu ni mogoče nikoli zagotoviti popolne varnosti. Z vidika fizičnih obremenitev pri akrobatskem letenju najbolj trpi hrbtenica, ki jo med poleti ves čas stiska. Med dirko so obremenitve omejene na 10 G, a med akrobatskimi poleti obremenitev zlahka doseže 12 G. Takrat je moje telo dvanajstkrat težje kot sicer, to pa jasno povzroča veliko obremenitev za telo. Predhodna fizična pripravljenost pilotov je zato zelo pomembna, saj mora biti tudi telo navajeno na te obremenitve. Ko letimo med vrati s hitrostmi blizu 400 kilometrov na uro, je treba imeti popoln nadzor nad letalom. Enako velja tudi za akrobatsko letenje in vsaj z vidika varnosti tudi za letalski potniški promet.