Gorski reševalci letalci – glasniki upanja na krilih vetra

Pravi "dream team" človeških vrednot

Dežurni pilot, kopilot, letalski tehnik ter gorski reševalec letalec in zdravnik gorski reševalec letalec vedo, da jih med strmimi in krušljivimi vršaci po takem klicu ponavadi obupano čaka nekdo, ki je bodisi grdo polomljen bodisi podhlajen, bolan, na smrt prestrašen … nekdo, ki bo morda prav zaradi njihove elitne usposobljenosti, izkušenj, znanja, popolnega medsebojnega zaupanja, vrhunske telesne pripravljenosti in psihične trdnosti ter ne nazadnje tudi zavestnega tveganja lastne varnosti za pomoč sočloveku lahko še kdaj uzrl najbližje oziroma dobil novo življenjsko priložnost. Ko smo na vaji v Kranjski Gori varno pripeti v sedežu helikopterja brez besed osuplo opazovali te skrite, a zares prave junake Gorske reševalne zveze Slovenije ter letalske enote slovenske policije in vojske, nam je postalo jasno, kaj pomeni reševati v gorah. To so ljudje, ki predstavljajo pravi "dream team" človeških vrednot.

Sto let že odhajajo pomagat ponesrečenim v gorah

V zadnjih sto letih je v slovenskih gorah ugasnilo več kot 2.000 življenj. Ta krvni davek pa bi med gorniki nedvomno bil še mnogo večji, če 16. junija 1912 v Kranjski Gori pod okriljem takratnega Slovenskega planinskega društva ne bi zaživela Gorska reševalna služba Slovenije.

Pripadniki te plemenite organizacije so v stotih letih vselej – ne glede na politično ureditev, ekonomske razmere in opremo – delovali z enakim namenom in poslanstvom: prostovoljno pomagati ljudem pri nesrečah v gorah in na teže dostopnih terenih.

Od leta 1912 do danes so gorski reševalci opravili več kot 8.000 reševalnih akcij v gorah, v njihovih vrstah pa so prisotni tudi nekateri najboljši slovenski alpinisti, ki so se kalili v alpinističnih odeskih Planinske zveze Slovenije. Gorska reševalna zveza Slovenije pa skupaj s to krovno gorniško organizacijo sodeluje še v Odboru Gore in varnost.

Črni torek na Okrešlju

V stotih letih reševanja je bilo v akcijah poškodovanih tudi nekaj gorskih reševalcev, žal pa se nekateri med njimi po odzivu na klic na pomoč z gora nikoli več niso vrnili domov. Najbolj tragična nesreča, ki je na žalost najbolj nazorno in kruto pokazala, kako zares nevarno je delo gorskega reševalca, se je pripetila 10. junija 1997 na Okrešlju, v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Tistega usodnega torka so se na vaji, katere program je predvideval dvig reševalca letalca in ponesrečenca v helikopterski reševalni vreči s pomočjo jeklenice in vitla v helikopter, zbrali gorski reševalci letalci in posadka helikopterja letalske policijske enote. Za to vajo so izbrali sidrišče v severni steni Turske gore.

V trenutku nesreče je bilo na sidrišču v steni pet reševalcev letalcev, dva pa so z vitlom ravno dvigali v helikopter. Zaradi povezave, ki je ostala med helikopterjem in sidriščem v steni, je helikopter s sidrišča odtrgal tudi vseh pet reševalcev letalcev. Pomožna vrv ni vzdržala teže petih reševalcev in ti so padli v globino. To je najhujša nesreča v 100-letni zgodovini gorskega reševanja v Sloveniji.

V letu 2011 prvič opravili več kot 400 reševalnih akcij

V okviru uradne predstavitve osrednjega praznovanja stote obletnice organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji, ki bo v soboto, 16. junija 2012, potekalo v Mojstrani in Kranjski Gori, je predsednik Komisije za informiranje in analize Gorske reševalne zveze Slovenije Jani Bele povedal, da so slovenski gorski reševalci v letu 2011 prvič opravili več kot 400 reševalnih akcij. "Število naših posredovanj raste zaradi vse večjega števila obiskovalcev gora in zaradi športov, kot sta na primer jadralno padalstvo in soteskanje," je porast posredovanj pojasnil Bele. Ob tem je opozoril tudi na vpliv hude zime in na povečano krušenje kamenja ter vsem gornikom znova priporočil uporabo varovalne čelade: "Če smo nekdaj opozarjali na uporabo čelade zaradi nevarnosti padajočega kamenja, pa danes dodajamo še – čelada nas varuje tudi pri padcih. Poškodbe glave so namreč na drugem mestu med najpogostejšimi poškodbami v gorah."

Helikopter je v gorah rešil mnogo življenj, a zahtevnost reševanja dvignil še višje

Največja težava pri reševanju v gorah je seveda dostopnost. Pri resnih poškodbah je ključno, mnogokrat življenjskega pomena, da poškodovanec čim prej pride v zdravniško oskrbo. Zlasti zahtevna stenska reševanja pa so brez uporabe helikopterja zahtevala veliko ekipo in veliko časa. Oboje v gorah pomeni le še več nevarnosti za vse udeležene.

S prihodom helikopterja sta se jasno bistveno skrajšala odzivni čas reševalcev in čas transporta ponesrečenca v zdravniško oskrbo. Da, a treba je povedati, da gorsko reševanje s helikopterjem nedvomno spada med najskrajnejše, ekstremne oblike simbioze med človeškim znanjem, izkušnjami, pogumom in strojem. Med pilotom, letalskim tehnikom, gorskim reševalec in zdravnikom letalcem morata med akcijo vladati popolno zaupanje in stroga disciplina, vse skupaj pa zahteva še enormno količina znanja. Jasno je, da visoko nad tlemi prostora za napake ni, sicer je rezultat absoluten.

Slovenski gorski reševalci letijo s potomcem legendarnega helikopterja huey

Legendarni helikopter bell huey UH-1h, ki se je kot pravi angel varuh ranjenih vojakov proslavil v nedostopnih džunglah surove vietnamskem vojne, je postavil temelje tudi zahtevnemu reševanju v civilnem življenju. Slovenska vojska in policija za potrebe gorskega reševanja seveda uporabljata novejšo in predvsem zmogljivejšo različico legendarnega hueyja – bell-412.

Ta zares izjemen stroj zmore ob tričlanski posadki peljati še 11 potnikov, njegova največja vzletna masa pa doseže skoraj 5,4 tone. Da štirikraki rotor s premerom 14 metrov naredi dovolj potiska in vzgona, skrbita dva motorja Pratt & Whitney s skupno močjo 1.800 "konjev". Bell-412M lahko doseže največjo višina leta 5.359 metrov, njegova največja višina lebdenja z učinkom Zemlje znaša 3.109 metrov, največja višina lebdenja brez omenjenega učinka pa znaša 1.585 metrov. Za namene gorskega reševanja je tak bell opremljen z elektrohidravličnim dvigalom, ki zmore na krov potegniti 272 kilogramov težak tovor na 75 metrov dolgi jeklenici.

Kako zanesljiv je ta stroj ob ustreznem vzdrževanju, pa dovolj pove podatek, da je v tokratni vaji sodelujoči policijski bell pod oblake prvič poletel pred več kot tremi desetletji, leta 1979.

Ne pozabite na previdnost

Poti do idiličnih visokogorskih razgledov, rezerviranih za bogove, ljubitelje gora nemalokrat vodijo čez krušljive in strme stene, čez izpostavljene in kot nož ostre grebene, čez vselej vlažne previse, zahrbtna snežišča, zelo zračne grede, posute s kamnitim drobirjem, skratka čez nevaren svet, ki zahteva zbran korak, urejene misli, dobro izurjenost in ustrezno opremo. Gora nikakor ne podcenjujte, saj tudi poleti lahko naše vršace pobeli sneg, prekrije žled … Če pa se kljub vsej previdnosti nesreča vseeno zgodi, ne pozabite, da so tam spodaj ljudje, ki se vedno odzovejo na klic z gora.