SiolNET. Avtomoto
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Miha Mazzini: Ko bodo avtomobili samodejno peljali po Bangkoku, jim bom zaupal tudi v Sloveniji.

3

termometer

Miha Mazzini o prvem srečanju s (pol)avtonomno vožnjo. Aktivnovarnostna pomagala je sprejel z mešanimi občutki. Verjetno je tudi zato roke sprva vseeno držal le nekaj milimetrov nad volanom.

Vozi, Miško!

Se spomnite pravljice o Sinjebradcu? Novi ženi je povedal, da lahko v hiši vstopi kamorkoli, le enih samih vrat ne sme nikoli odpreti. Nakar je reva oklevala in se mučila ter nazadnje vseeno upognila kljuko. Psihologija te zgodbe mi ni bila nikoli čisto jasna. Zakaj okleva? Ko bi jo prinesel čez prag, bi mu morala skočiti iz naročja in steči proti tistim vratom.

Oni dan sem znalcem iz Siolovega avto oddelka omenil avtomobile, ki vozijo sami in so rekli, da jim bo skoraj takšen prišel pod roke. Bi me zanimalo voziti novi Audi Q7? Ena sama vožnja, pol ure, recimo. A samodejne vožnje ne smem sprožiti! Naša zakonodaja tega še ne dovoljuje.

Prepovedano? Halo! Slovenci imamo dolgo tradicijo uporništva. Pojdite kmečkim puntarjem povedat, naj se gumba avtopilota ne dotikajo, ali pa rokovnjačem – dali bodo gumb na vrh vil in vam ga porinili v prebavila.

Privolil sem v testno vožnjo le zato, da bi lahko pritisnil tisti gumb. Avto me sploh ni zanimal, lahko bi mi gumb prinesli tudi posebej. Kot zavednemu Slovencu mi namreč ni težko nič od tega, kar je prepovedano.

Na odprti cesti

V resnici posebnega gumba sploh ni, le tempomatu določimo hitrost, s katero bi se vozili, nakar oblast prevzame avto pilot. Kar je v koloni videti kot lepljenje ob tistega pred nami: naš avto pospešuje in zavira skladno z njim. Seveda je bila prva stvar, ki sem jo preizkusil, pritisk na plin med zaviranjem – sistem deluje kot tempomat, takoj se vda in mi prepusti (samodestruktivno) kontrolo.

Prehitevanje moram izbrati sam, pri čemer – ob tem bo precej Slovencev kap! – to storim tako, da vključim smernik. Če ga ne, se volan upira in ga moram pokoriti s silo.

Še nekaj, kar mi je bilo zelo všeč: na notranji strani stranskih ogledal so lučke, ki vam povedo, če je premik na sosednji pas varen.

Na odprti cesti avto doseže in nastavljeno hitrost, vozi, če se nam kdo vrine, se prilagodi.

V ovinku

Priznam, roki sem držal milimeter nad volanom, pripravljen na akcijo. Ovinek je trajal in trajal, avto je zavijal skladno z njim in nisem mogel zadržati občudovanja. Opa!

Nestrpno sem čakal naslednji ovinek, za katerega so odkopali del hriba in notranji obok zagradili z betonsko škarpo. Avto je začel zavijati, a nekako cagavo, drobnjakarsko, na malo. Škarpa je prihajala bliže in bliže, v zadnjem trenutku sem zgrabil volan in se vrnil na cestišče. Potem sem malce vozil kar sam, da sem si lahko v miru obrisal znoj.

Kot ste lahko brali v oceni, nad vožnjo bedi kar 31 sistemov. Tako imate na krmilni plošči narisan avto, okoli njega pa zelene črte: prednja pomeni, da senzorji pred vozilom delujejo in obvladujejo situacijo. Leva in desna črta poročata o zdravem stanju ob straneh in tako dalje.

No, in v tistem ovinku, ki bi se skoraj končal ob betonu, se je desna zelena črta spremenila v sivo. Senzorji so očitno izgubili stransko narisano črto ob robu cestišča in avto je šel, kamor je šel. Nisem se vračal preverjat, če mogoče narisane črte sploh ni bilo? Jo je zasulo listje? Bodo srbi morali spremeniti tisto svojo znano pesem: jesensko listje pada/avto mi ne vozi? Kaj pa pozimi? Belina črte se razširi na celo vozišče. Ali pa pijančki, ki klonejo ob cesti in poležejo po črti?

Odločitve

Najbolj zanimiv trenutek je bilo primerjanje dveh reakcij. Takole: vozil sem po desnem pasu in nastavil hitrost precej nizko, ker sem se razgledoval po kontrolni plošči. Težak kamion s prikolico se me je naveličal in krenil v prehitevanje. Istočasno pa sva pripeljala do dovoza, po katerem se je v promet vključeval drug kamion prikoličar. Nenadoma sem se znašel sredi tunela z gigantoma ob boku – moja reakcija bi bila plin do konca, čimprej ven – avto pilot pa je pričel zavirati. Očitno je želel ostati čim dlje v družbi svojih velikih bratov.

V mestu

Zgrešil sem odcep in nisem zapeljal z avtoceste. Ker sploh nisem vedel, kje sem, saj sem moral preverjati stanje senzorjev in sem napeto buljil v tiste zelene črte.

Mučilo me je tudi to, da se nisem zmenil s kakim drugim voznikom, da bi mi pripeljal za hrbet in tiščal vame – bi avto začel pospeševati in bežati preganjalcu? Bi bil deležen Hollywooda na avto-pilotu?

V mestu je samodejno zaviranje super. Sploh v primerih, ko ste drugi v vrsti za vključevanje v promet, tisti pred vami prične speljevati, nikjer ni nikogar, zato pohodite plin – oni pred vami pa se je iz neznanega razloga premislil in obstal. Bum, tres, izpolnjevanje obrazcev.

Mrzla voda za vrat

Čas za najslabšo možno novico: vsakih petnajst sekund (ali nekaj takega), avto zapiska in preverja, če ste še tam. Prijeti morate volan in ga rahlo potresti.

In potem avto pilot sam dela nadaljnjih 15 sekund. Zapiska.

Potresete volan. Ne, ne morete zgolj položiti rok nadenj in jih držati. Morate pokazati znak življenja. In tako v nedogled.

Spomnil sem se, kako sem se nazadnje peljal na malce daljšo pot, kakih pet ur vožnje. Torej bi moral vsaj devetstokrat potresti volan. Na cilju bi me pa spraševali, kako dolgo me že muči tresavica.

Mnenje

Nisem navdušenec nad avtomobilizmom, a seveda sem videl posnetke samovozečih Googlovih in Teslovih vozil. Zato sem od Audija Q7 pričakoval preveč. Da, to ni avto, ki bi vozil sam, ima le vgrajenih senzorjev in programov kot novoletna jelka okraskov.

Avto pilot, kot sem ga imel priliko uporabiti, je bolj obet tega, kar prihaja. V realnem življenju ne morem preverjati, kateri senzor dela in kateri ne. In če naj bi namesto mene vozila tehnologija, potem hočem tako, ki bi mi omogočila v avto prinesti del opreme, ki si jo je ameriška pisateljica Joyce Carol Oates dala narediti po meri: pult za pisanje. Partner je vozil, ona pisala. No, ti avto piloti morajo biti tako dobri, da si bom lahko kot voznik privoščil isto kot sopotnica.

Vsekakor pa bi morali že sedaj samodejno ustavljanje pred oviro vgraditi v čim več avtomobilov. Pomislite le na kolesarje in pešce; njega dni so obstajali tudi otroci, ki so stekli za žogo, sedaj so jih nadomestili ljudje, ki stopijo na prehod, ne da bi dvignili pogled od mobilnega telefona.

Spomnim se strahotne vožnje s taksijem v Bangkoku ...

Čeprav ... Spomnim se strahotne vožnje s taksijem v Bangkoku, kjer je voznik žarel od ponosa v novi Toyoti, ki je imela senzorje razporejene povsod naokoli. Kar pomeni, da so celo uro vožnje neprestano piskali. Kajti v takih mestih se vozniki mopedov vsipajo okoli avtov kot muhe, brzijo sem in tja, drvijo med vozili, včasih s centimetrom razmika (če). V Ameriki je lahko preizkušati samodejno vozilo, saj so ostali udeleženci v prometu neverjetno uvidevni. Tam lahko vozi vsak, še robot – ko bodo samodejna vozila varno peljala po Bangkoku, jim bom zaupal tudi v Sloveniji.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin