Četrtek, 1. 5. 2025, 4.00
19 ur
Intervju s Simonom Domo, ki je v Venezueli odsedel štiri leta
Slovenec Simon Doma: Ko mi je mama to povedala, sem pokopal idejo o tihotapski mreži s kokainom
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,34
Simon Doma je v zloglasnem venezuelskem zaporu Los Teques, ki so ga vodili kriminalni klani, zaradi tihotapljenja kokaina preživel dve leti. Še dodatni dve leti je bil zaprt v takrat že bolj civiliziranem zaporu Rodeo 2. Leta 2014 se je vrnil v Slovenijo, kjer je na Dobu moral odslužiti še dobri dve leti.
Oktobra 2010 je takrat 32-letni Simon Doma v Venezuelo odletel po pet kilogramov kokaina. Na letalo za Frankfurt se ni nikoli vkrcal. Dva meseca pred tem je venezuelska vlada tihotapcem droge napovedala vojno in med drugim zakonodajo spremenila tako, da so kazni z desetih let zapora z možnostjo pogojnega izpusta po treh letih dvignili na petnajst let zapora brez pogojnega izpusta. Na tako strogo kazen je bil na koncu obsojen tudi Doma, ki se je po diplomatski akciji v Slovenijo vrnil šele po štirih letih. Svojo zgodbo je delil v knjigi Gringo loco, ki mu jo je pomagal napisati pisatelj Aleš Čar.
Kakšne so bile okoliščine, ki so vas pripeljale do tega, da ste šli po pošiljko kokaina v Venezuelo?
To sem storil zaradi dolgov, ki so se nabrali. Najprej sva si z mamo sposodila manjšo količino denarja, da sva lahko popravila streho na hiši, ampak sva si ga sposodila pri napačnih ljudeh. Sposodila sva si recimo denar za dve leti, potem pa so že po pol leta rekli, da ga potrebujejo. Seveda ga nisva mogla vriti. Predlagali so, da si denar sposodiva pri drugem človeku, ki je namesto osem zahteval 20 odstotkov obresti. Bilo je vedno huje, na koncu sem delal samo za obresti.
Takrat ste imeli službo pri javni razsvetljavi?
Tako je. Kasneje sem bil tudi slikopleskar. Ampak nikoli nisem imel visoke plače. Če povem, sem imel 800 evrov plače, 500 evrov pa so bile samo obresti tega posojila. Ko sem imel težave že s plačevanjem teh obresti, so začeli groziti in nisem več videl izhoda.
Ste pa od prej že imeli tudi stik s kriminalnim podzemljem. Preprodajali ste drogo.
Tu in tam sem kakšen gram dobavlil prijeteljem in znancem. Sem pa poznal ljudi, ki so se s tem ukvarjali resno.
So ti ljudje še zdaj na sceni?
Nekateri so, nekateri niso.
So vas ti stiki pripeljali do tega, da ste se odločili iz Venezuele v kovčku pretihotapiti kokain?
Tako je. Zaradi tega, kar se je kasneje zgodilo, ne bom rekel, da mi je to predlagal prijatelj, ampak recimo da je bil to dober znanec. Svetoval mi je, da grem po to pošiljko. V tistem trenutku so že začeli groziti mami in nisem imel druge izbire.
Med branjem vaše knjige Gringo loco se kljub temu nisem mogel izogniti občutku, da vas je ta svet preprodajalcev po svoje tudi fasciniral. Življenje na veliki nogi, lahko zaslužen denar …
S temi ljudmi sem se družil, videl sem, kako lagodno in razkošno živijo, medtem ko sem se sam v službi mučil, zaslužil pa malo. Tudi ta Valter, ki mi je predlagal pot v Venezuelo, je živel na veliki nogi.
Je to njegovo pravo ime?
Ne.
Kaj vam je povedal o poti v Venezuelo?
Da je tudi sam že večkrat šel in da je to stoodstotno utečen posel. Kljub temu da sem mu verjel, se v to brez pritiska teh dolgov ne bi spuščal.
Ob branju knjige me je presenetilo, kako zelo ste bili prepričani, da načrt s to drogo ne more spodleteti.
V to nisem niti malo podvomil.
Zakaj?
Nisem si predstavljal, da te lahko prijatelj po domače povedano nategne. Če bi jaz nekaj obljubil, bi besedo držal.
Ampak saj ni bilo samo od njega odvisno, da bo ta pot šla brez zapletov. Policisti bi vas lahko vsak trenutek ustavili in pri vas našli kokain.
To je res, ampak zagotavljal mi je, da bi mi v tistem trenutku poslal 15 tisoč evrov in da bi se s tem denarjem izmazal. Sploh pa mi je zatrjeval, da ima vse ljudi podmazane in da se kaj takega ne more zgoditi.
Zanimivo je, da so vam varnostniki, ki so vas dobili z drogo na letališču v Caracasu, rekli, da so vas za 15 tisoč evrov res pripravljeni izpustiti.
Taka je bila ponudba. Če bi se to res zgodilo, ne vem. Denarja nisem imel s seboj, zato sem jih vprašal, ali lahko pokličem prijatelja in jim denar priskrbim jutri, a so to zavrnili.
Ko so v vašem kovčku našli drogo, ste se zavedali, kako resna je situacija?
Ne. Pojma nisem imel, kakšni so zapori v Venezueli, kakšne so kazni za preprodajalce, kakšni so zakoni. O ničemer se nisem pozanimal. Vem, da navaden človek to težko razume. Prepričan sem bil, da se lahko z denarjem rešim iz te situacije.
Kdaj ste spoznali, da ste v velikih težavah?
Najprej so me odpeljali v Macuto. To je preiskovalni zapor, kot je pri nas tisti na Povšetovi. Tam ni bilo tako luštno, ampak vsaj ni bilo pištol v zaporu. V eni sobi je bilo dvajset ali petindvajset zapornikov, ki so takoj planili name in začeli vpiti gringo, gringo (tujec v prevodu). Tam mislijo, da smo vsi tujci milijonarji, ampak v resnici nisem imel nič drugega kot srajce in hlač na sebi.
V grobem so mi razložili, kakšna so pravila v zaporih in kaj me čaka. Zapornik, ki je govoril angleško, mi je v noči, ki sem jo moral preživeti stoje, povedal, da obstaja 90-odstotna verjetnost, da se ne bom vrnil domov živ. Rekel mi je, da bom verjetno končal v vreči ali me ne bodo našli. Mislil sem si samo, kaj mi ta tip zdaj napleta …
Takrat še niste vedeli, kam boste šli.
Ne, vedel sem samo, da bom šel v en zapor v Venezueli. Kasneje sem izvedel, da so tujce takrat večinoma pošiljali v Los Teques.
Ampak slabo bi se vam pisalo, tudi če vas bi takrat poslali v kakšen drug zapor.
Res je, nekateri so bili še hujši.
Kakšni zapori so bili Los Teques in drugi?
Vodili so jih gangsterji, v bistvu zaporniki, ki so bili organizirani v klane. Pri nas v Los Tequesu je bilo šest klanov, ki so odločali o vsem.
Vojska je varovala le ograjo zapora, pazniki pa so bili na dvorišču zapora. V zapor so lahko vstopali od sedmih zjutraj do treh popoldne. Čeprav so pazniki tudi spali tam, so bili večinoma povsem ločeni od zapornikov.
V klanu je bil vsaj red, spodaj pa je vladal čisti kaos. V Especialu, to je klanu, v katerem sem bil, si vsaj vedel, da te ne bo nekdo ubil brez razloga.
Vsak klan je imela del zapora. Pred debelimi železnimi vrati je bila straža, ki je ljudi spuščala ven in noter. Vrata so bila vedno zaprta, razen ko so bili obiski.
Pazniki ali vojska ali kdorkoli drug nas ne bi mogel presenetiti.
Nekaj fotografij, ki jih je Simon Doma posnel v zaporu Los Teques:
Tudi ko so vas pripeljali v Los Teques, ste še verjeli, da bi se lahko rešili.
Upal sem, vendar sem tudi že spoznaval, kako resna je moja situacija. Recimo, da sem bil na začetku še 50-odstotno prepričan v pozitivno rešitev.
Kako ste preživljali dneve v Los Tequesu?
Na dan, ko so pazniki šteli zapornike, kar so kasneje ukinili, so nas luceri zbudili ob štirih zjutraj in nas poslali v sobi pet in šest, kjer smo morali dve uri stati v kotu, da so oni skrili vse orožje.
Zakaj so skrivali orožje, če so vsi vedeli, da je zapor poln orožja?
To je eden od nesmislov, tako kot ta, da smo na strehi zapora skrivali telefone, pištol pa ne. Pazniki so seveda vedeli, da je v zaporu orožje, ker so ga ravno oni prodali klanom.
Po skrivanju orožja in štetju zapornikov smo se morali vrniti v sobi pet in šest, da so luceri spet na plano potegnili vse orožje. Sledilo je čiščenje sob, to so počeli dežurni, drugi so čakali na hodniku. V ponedeljek zjutraj smo lahko šli na naše dvorišče, ki je bilo pravzaprav na strehi, kjer smo bili lahko tako dolgo, kot so nam dovolili.
Eni zaporniki so imeli tudi točno določena opravila, kot so kuhanje, pranje, prodaja različnih stvari, o vsem pa je odločalo vodstvo klana. Kako je bila recimo organizirana prehrana?
Vsaka soba, Especial jih je imel šest, je imela zapornika, ki je kuhal za sobo. So bili pa tudi drugi, ki so kuhali za vse in hrano prodajali.
Tako kot so nekateri prodajali cigarete, obleke, kavo, led, "rizle", alkohol in drogo?
Alkohol je prodajal samo en zapornik. Prodajale so se recimo tudi minute telefonskih klicev.
In vse te stvari so v zapor prihajale prek paznikov?
Tako je. Večina teh stvari je prosto prihajala v zapor, samo drogo, alkohol in orožje so imeli bolj pod kontrolo.
Človek bi lahko pomislil, da vam v zaporu ni nič manjkalo in da vam ni bilo ravno hudo.
(smeh) Daleč od tega.
Kako je bilo v resnici?
Neprestano si bil pod hudim stresom. Minili nista dve minuti, da bi lahko užival. Ali so se streljali pod nami ali so se vnele vojne med klani ali je počilo v tvojem klanu. Nikoli nisi vedel.
Pišete, da so bili zaporniki pod hudim pritiskom tudi zaradi cause. Kaj je to?
To je bil znesek, ki si ga moral redno plačevati, da si lahko sploh bival v klanu. Tedensko je znašala 20 bolivarjev ali približno 20 evrov.
Bi lahko rekli, da je bil to znesek, da si lahko sploh preživel v zaporu?
Lahko bi tudi tako rekli. Ker v nasprotnem primeru si moral živeti dol na hodniku, kjer ni bilo pravil in so te lahko že zaradi hrane zabodli. Zato je večina zapornikov poskušala biti v klanu.
Biti v klanu ni bilo prijetno, če pa nisi bil v njem, je bilo še huje?
Tako je. V klanu je bil vsaj red, spodaj pa je vladal čisti kaos. V Especialu, to je klanu, v katerem sem bil, si vsaj vedel, da te ne bo nekdo ubil brez razloga.
Bi lahko v tem zaporu hipotetično preživel nekdo, ki bi se brigal samo zase, hodil s sklonjeno glavo in se izogibal težavam?
Lahko. Sicer bi lahko vate še vedno naključno priletela krogla, tako kot se je mnogim zgodilo, ampak načeloma te ne bi nihče brez razloga pretepel ali ubil. Če si bil v klanu.
Ampak klan ni imel nobenih pričakovanj? Da si recimo moral kdaj komu kaj storiti?
Ne, če si bil zapornik, jih je brigalo samo to, da je bila plačana causa in da nisi bil dolžan nikomur.
Je bilo plačilo cause za venezuelske zapornike huda težava?
Zanje so večinoma poskrbeli tako, da so jim dali prati obleke, jih poslali na čiščenje hodnikov ali na stražo. Tudi če nisi imel denarja, si lahko nekako zaslužil v zaporu.
Ste imeli kdaj zaradi cause težave?
Dvakrat so me pretepli, ker je plačilo zamujalo, drugače pa ne.
So se pri teh pretepih zadržali toliko, da človeka niso spravili v življensko navarnost? V knjigi opisujete zgodbo zapornika, ki je bil zaradi kokaina v stalnih dolgovih. Bil je že tolikokrat pretepen, da je šef klana rekel, da ne ve, kaj mu lahko še naredijo.
Da, Alexi. Ampak on je bil tujec. Pri tujcih so se vseeno malo zadrževali. Nikoli ni bil namen teh pretepov človeka ubiti, sploh tujca ne, ker je bilo potem več komplikacij.
Tepli so luceri. Lahko poveste kaj o njih?
To so bili kot pazniki, oboroženi vojaki klana, ki so usmerjali življenje v zaporu. Vsak klan je imel šefa, pet glavnih lucerov in recimo še deset drugih. V sobi tri sta spala šef in njegova desna roka, za red v drugih petih sobah pa je bil zadolžen en lucero, ki je vodji klana poročal o težavah. Bili so organizirani kot vojska. Tudi ko se je streljalo, so luceri navadne zapornike poslali v sobe, oni so pa šli ven s pištolami.
Za pretepe je bila rezervirana posebna soba.
Soba pet, ki je edina imela ploščice in si lahko spral luže krvi.
So potem počistili luceri?
Ah, kje. Pravilo je, da gangsterji ne delajo. Da bi prijel za metlo, se ni zgodilo niti v sanjah.
So vas ti gangsterji po svoje tudi fascinirali?
(razmisli) Boljše je bilo, da si bil z njimi v dobrih odnosih. Mene so dobro sprejeli. Toliko, da so me zvečer klicali iz sobe in sem se z njimi družil na hodniku. Ker še nisem govoril špansko, jih na začetku niti nisem razumel. Ko so se oni smejali, sem se smejal tudi sam.
Zakaj so vas sprejeli medse?
Mislim da zato, ker sem se brigal zase, ker nisem bil narkoman, ker sem hodil v fitnes in nisem ugovarjal. Bi rekel, da sem bil drugačen od drugih.
Tudi pri lucerih ste imeli ves spekter različnih ljudi in zgodb. Pišete, da so bili nekateri pred zaporom odvetniki, varnostniki, preprodajalci, hudi kriminalci ali celo morilci.
Večinoma so bili morilci. Ampak v Venezueli je to tako pogosto, kot da pri nas voziš motor. Sploh v favelah.
Ste odnos z luceri gradili premišljeno? Je bil vaš cilj se v tej hierhiji povzpeti čim višje, da bi lažje preživeli?
Ah, kje. Biti lucero ima dobre in slabe plati. Dobro je v tem, da se lahko prosto premikaš, ješ in piješ, kadar želiš. Ko pa je treba ljudi pretepati, ni dobro biti v tisti sobi. Ali pa ko se greš streljat. Najbolje je, da si nekje vmes, tako kot sem bil jaz na začetku, ko sem bil z njimi dober.
Ko sem mami povedal, da nisem v Bosni, ampak v zaporu, mi je rekla, da je pomembno le, da sem živ. Najhuje mi je bilo, da sem jo moral takrat prositi še za denar.
Tako dober, da ste na koncu dobili ponudbo, da postanete eden od njih.
To ni bila niti ponudba. Rekli so mi, da bom lucero.
Torej ne bi mogli zavrniti.
Vem, da je enkrat nekdo zavrnil, in mu ni bilo ravno prijetno.
Kako so vas gledali prijatelji, potem ko ste jih morali kot lucero pretepsti? In obratno?
Prav dobro se spomnim, kako so mi govorili: "Jaz te nisem, jaz te nisem." Mislil sem si samo, "seveda, sam sem se pretepel". Ampak ko si nezavesten ali na pol pri zavesti in se nate spravi petnajst ljudi, res ne veš, kdo te je najbolj mlatil.
Obdobje, ko ste bili lucero, je za vas eno najtemnejših. Pišete o tem, da ste uživali veliko kokaina, da ste podivjali in si prislužili naziv Diablo (hudič v prevodu). Ste začeli z mamili pretiravati, ker ste bili v poziciji, da ste to lahko počeli, ali ste to počeli, da ste lažje preživeli vse grozne stvari, ki ste jih kot lucero počeli?
Gotovo drugo. Droge bi lahko začel uživati že prvi dan zapora, če bi hotel.
Droge so bile v zaporu zelo dostopne. Pišete, da je gram kokaina stal pet dolarjev (manj kot pet evrov).
Mamil ni nikoli zmanjkalo. Hrane je, drog nikoli.
Kaj bi se zgodilo, če bi jih zmanjkalo?
Velik kaos. Bilo je veliko odvisnikov, tudi od cracka, ki povzroči hudo odvisnost.
Se je življenje od klana do klana razlikovalo?
V Pavilijonu 1 in 2 bi rekel, da je bilo najhuje. Tam so bili sami Venezuelci. Velikokrat so se streljali. Zapornikom so streljali v dlani, noge, rezali so prste. Dogajale so se še dosti krutejše stvari. Mi smo bili bolj znani po tem, da smo veliko tepli, drugi klani pa so več streljali.
So vas rokovanja z orožjem naučili v zaporu?
Tam, da. Pa saj na petelina pritisnit ni taka veščina. Večina lucerov tudi ni bila posebej izurjena v tem. Bi rekel, da če bi nekomu naročil, naj koga ubije, je zelo velika možnost, da bi mu spodletelo. Tam se je večinoma streljalo kar počez, v rafalih. Od tridesetih krogel je verjetno zgolj ena zadela tarčo.
Ste sami veliko streljali?
Ne.
Koliko tepežev pa ste imeli za sabo?
To pa veliko. Vsako nedeljo, dokler sem bil lucero.
So se odnosi z zaporniki, s katerimi ste si bili blizu, po teh pretepih skrhali?
Vsi smo sprejeli, da te zastonj niso pretepli.
Ampak hudo pretepen si bil lahko tudi zato, ker je za dan zamudilo nakazilo denarja iz tujine.
To jih ni brigalo. Če cause nisi plačal, je bil velik problem, in tega smo se vsi zavedali.
Srhljiva je tudi zgodba iz knjige, ko je pijan zapornik neprimerno ogovoril ženo šefa klana. Ta ga je dal pripeljati v sobo za pretepe, poklical ženo, jo dal na zvočnik in jo vprašal, kaj naj storijo z zapornikom. Žena je brez pomisleka rekla, naj ga ubijejo. Kako se vam lahko to zdi normalno?
Normalnega tam ni bilo nič.
Poleg orožja, drog in alkohola so v zapor skoraj nemoteno prihajale tudi ženske. Kar spet za zapor ni običajno.
Prihajale so v sredo ali v soboto in so ostale do nedelje.
Pišete, da ste bili priljubljeni tudi med ženskami.
Seveda, gringo, milijonar, modre oči … Imel sem srečo, ker če nisi imel obiskov, si moral spati stisnjen v eni sobi, da so po hodnikih s temi dekleti plesali, po sobah pa bili intimni.
Kako si zapornik najde dekle?
Zaporniki imajo sestre, sestre prijateljice, v zapor prihajajo žene, skratka, največkrat se te zveze vzpostavijo prek obiskov.
Kako dobro so bili vaša družina in prijatelji obveščeni o tem, kaj preživljate v Venezueli?
Kasneje sem v Los Tequesu kupil telefon, tako da smo bili lahko v stiku.
Mami ste pred potjo v Venezuelo rekli, da greste v Bosno, tako da je bilo zanjo veliko presenečenje, ko je izvedla, da ste v zaporu. Je to izvedla od vas?
Ne spomnim se dobro, ampak mislim, da je že vedela. Najprej sem iz zapora za pomoč poklical Valterja, ki mi je obljubil denar. Njega sem prosil, naj mi nakaže denar vsaj za causo, rekel mi je, da mi bo poslal 500 evrov, a tega denarja nisem videl. Zato sem moral poklicati mamo. Ko sem ji povedal, da nisem v Bosni, ampak v zaporu, mi je rekla, da je pomembno le, da sem živ. Najhuje mi je bilo, da sem jo moral takrat prositi še za denar. Večinoma mi je za causo in stroške v zaporu nakazovala ona, čeprav se moram za pomoč zahvaliti še nekaj prijateljem.
To je zmogla kljub vsem finančnim težavam?
Takrat sva izgubila tudi hišo.
Mama je pomembna figura v vašem življenju in tej zgodbi.
Mama je največja žrtev te zgodbe. Zase veš, kaj počneš, kje si, kaj se dogaja s tabo. Ona je bila odrezana od tega. Tudi govoril ji nisem, kako je v zaporu. Že tako ji je bilo grozno.
Ste ji pa potem to povedali?
Niti ne veliko.
Torej ko je prebrala knjigo …
Ne bo je prebrala. Rekla je, da jo želi imeti, ampak je ne bo prebrala. Ko mami rečeš Venezuela, začne že jokati. Je že pretrpela svoje in ima dovolj.
Iz Los Tequesa so vas skupaj s številnimi drugimi tujci naenkrat nenapovedano premestili v zapor Rodeo 2. Kakšna je bila izkušnja v tem zaporu?
Veliko boljša. Tam so bili šefi pazniki. Cilj venezuelske vlade je bil, da spet prevzame nadzor v zaporih, in najprej je poskrbela za zaprte tujce. Zame je bilo veliko olajšanje tudi to, da mami ni bilo treba več pošiljati toliko denarja.
Zanimivo je, da je tudi takrat prišla do izraza vaša sposobnost hitro navezati stike. Tam ste se zblišali predvsem s pazniki.
Po osmih mesecih sem postal neke vrste vratar pred knjižnico, čez čas so me poznali vsi v zaporu.
Zbližali ste se tudi s šefom kolumbijskega kartela, ki ste mu nekajkrat, še preden ste izvedeli, kdo je, poklonili sveže pečeno žemljo. Na koncu naj bi vas resno novačil, da bi v Španiji prevzeli distribucijo kokaina za Balkan. Izkoristili bi lahko tudi poznanstva iz zapora. Ste takrat resno razmišljali, da bi se na prostosti ukvarjali z distribucijo mamil?
O tem sem začel razmišljati v Los Tequesu. Ko mi je to možnost omenil Don Colombiano, kar je izmišljeno ime, je to postalo še bolj resnično. Zanimivo je, da mi je tudi šef varovanja na letališču, ki se me je spomnil z dne, ko so me prijeli z drogo, preden sem odletel nazaj v Slovenijo, rekel, naj ga naslednjič, ko bom na poti v Venezuelo, pokličem. Torej se mi je tudi tam odpiral pomemben kontakt.
Kdaj ste pokopali idejo, da bi se po izpustu ukvarjali z mamili?
Ko mi je mama povedala, da se bo takoj obesila, če bom še kdaj šel v zapor.
Kdaj je to rekla?
Ko me je prvič obiskala na Dobu, kjer sem preživel še dobri dve leti.
Vas je Don Colombiano še kdaj kontaktiral?
Enkrat mi je njegov stražar napisal, če bi prišel v Španijo, ampak sem mu odpisal, da nimam časa. To se je zgodilo takrat, ko je že začela nastajati knjiga.
Kaj delate danes?
S prijateljem imava slikopleskarsko podjetje.
Zakaj ste se odločili napisati knjigo?
Vesel bi bil, če bi čim več ljudi ob prebiranju knjige spoznalo, da imajo v življenju vse, čeprav se tega niti ne zavedajo.
