Nevroendokrini tumorji so drugi najpogostejši tumorji prebavil, takoj za rakom debelega črevesa in danke. V Sloveniji živi okoli 700 bolnikov z omenjenimi tumorji.
Vsako leto za nevroendokrinimi tumorji na novo zboli med 80 in 100 ljudi. "Koliko jih dejansko odkrijemo pri nas, ni docela znano, saj je vnos bolnikov v register za tovrstne rake šele v teku. Ocenjujemo, da vsako leto odkrijemo okoli 50 bolnikov," ob včerajšnjem svetovnem dnevu boja proti nevroendokrinim tumorjem pove prof. dr. Borut Štabuc, dr. med., predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo na UKC Ljubljana.
Odkrivanje bolezni je težavno, saj ima tipične simptome le en bolnik na tisoč
Nevroendokrini tumorji so po njegovih besedah skupina redkih, nenavadnih in počasi rastočih tumorjev, ki nastanejo iz nevroendokrinih celic. Te so razpršene po celotnem telesu in proizvajajo, shranjujejo in izločajo biološko aktivne snovi, ki izzovejo različne bolezenske simptome kot na primer rdečico, astmatične napade, srčno popuščanje, kožne spremembe, bolečine v trebuhu, diarejo in tako dalje. Vsi navedeni simptomi niso značilni simptomi, zato lahko vodijo v napačno obravnavo bolezenskih znakov. Odkrivanje te bolezni je tako težavno in zapleteno, saj ima po Štabucevih besedah tipične simptome le en bolnik na tisoč, zato jih v več kot 50 odstotkih odkrijejo v napredovalnem stadiju bolezni. Največkrat jih pravilno diagnosticirajo šele po petih do sedmih letih od začetka bolezni.
Ob tem pa Štabuc poudari, da se je v zadnjem desetletju kljub temu število na novo odkritih bolnikov z nevroendokrinimi tumorji povečalo za petkrat. Eden od razlogov je po njegovem prepričanju tudi boljša diagnostika.
Najpogosteje tovrstni tumorji vzniknejo v tankem in debelem črevesu ter pljučih
Nevroendokrini tumorji vzniknejo v različnih organih, najpogosteje v tankem in debelem črevesu ter pljučih, manj pa v želodcu in trebušni slinavki. "V osnovi pa nevroendokrine tumorje razvrščamo v skupino funkcionalnih tumorjev, ki z izločanjem biološko aktivnih snovi povzročijo značilne bolezenske znake, in v skupino nefunkcionalnih, kjer bolniki tovrstnih težav nimajo," pojasni mag. Erika Kovačič Palli, dr. med., s Kliničnega oddelka za gastroenterologijo v Ljubljani.
Zdravljenje je še vedno operativno, v napredovalni fazi pa običajno multimodalno
"Zdravljenje omenjene bolezni je še vedno operativno, v napredovalni fazi pa običajno multimodalno, še z uporabo somatostatinskih analogov, interferonov, z radiofrekvenčno ablacijo, embolizacijo, ciljano radionukleidno zdravljenje, uporabo tarčnih zdravil, obsevanjem, tudi s presaditvijo jeter in sistemsko kemoterapijo pri slabo diferenciranih tumorjih. S takim pristopom smo zlasti pri metastatskih nevroendokrinih tumorjih, ki jih je takšnih ob diagnozi več kot polovica, pomembno izboljšali preživetje tovrstnih bolnikov," še pove Štabuc.
2
