SiolNET. Trendi Ustvarimo boljši svet
Siol.net

Foto: Bor Slana

  • Messenger
  • Messenger

Pot iz žalosti gre samo skozi žalost

Siol.net

Foto: Bor Slana

Otrok za predelavo žalosti, v katero ga pahne smrt bližnjega, potrebuje pogovor, predvsem pa zagotovilo, da je vse, kar čuti, normalno. Žalost ob izgubi mora ven, bližnjice ni.

Izguba bližnjega, po dolgotrajni bolezni ali pa nenadoma, je šok že za odraslo osebo, kaj šele za otroka, ki v tem težkem obdobju ob sebi potrebuje zrelo odraslo osebo, ki bo nevsiljivo sledila otrokovim čustvom, mu pomagala, da bo zdržal z neprijetnimi občutki, jih predelal in integriral v svoje čustvovanje. Tako se bo naučil živeti z izgubo, kajti le tako bo lahko živel polno življenje. Nepredelano oziroma potlačeno žalovanje v otroštvu se v odrasli dobi lahko kaže skozi nezaupanje v ljudi, nesposobnost navezovanja globljih stikov in depresijo. Kako pomagati otroku, ki žaluje, na kaj moramo biti odrasli pozorni in kakšno pomoč ponujajo žalujočim odraslim in otrokom v Hišah Hospic, smo se pogovarjali s strokovnima delavkama ljubljanskega Hospica Urško Cvetkovič in Mojco Pavšič, ki vodita programe žalovanja.

Kdaj se otrok začenja zavedati, da je smrt dokončna? Urška Cvetkovič: Šele pri devetih ali desetih letih. Pri petih letih sicer že razumejo smrt, vendar ne razumejo dokončnosti. Pri petih letih večkrat vprašajo, ali se bo pokojni vrnil, smrt dojemajo kot začasno, podobno kot odhod v službo ali potovanje. Zato jim je v tem obdobju treba večkrat povedati, da je nekdo umrl in da ga ne bo nazaj, da pa lahko ostaja v srcu in mislih. Zelo koristno je, če spomine delimo z otrokom. Starši morajo slediti otroku in mu dati odgovore, kadar sam vpraša, ne smemo pa mu dati več informacij, kot jih sam želi. Naši odgovori morajo biti jasni in kratki.

Kakšni so znaki žalovanja pri majhnih otrocih? Urška Cvetkovič: Pojavlja se strah pred izgubo drugega starša, kar tudi večkrat preverjajo: "Ali bom zdaj ostal sam, ali se bo še kaj zgodilo?" Za starost okrog petega ali šestega leta je značilno magično mišljenje. Smrt si predstavljajo kot neko osebo, čarovnico ali duh. Strah jih je, da se ne bi zgodilo še kaj hujšega, da bi se morda tudi njemu zgodilo kaj podobnega, da bi izginil. Potrebujejo fizično prisotnost, objeme, možnost za pogovor in spodbujanje igre. Ko pride do preboja čustev, močnega izbruha joka, otroka pustimo pri miru, da se izjoka. Takrat ga ne objemamo in ne ponujamo robčkov, ker s tem prekinemo proces. Smo v bližini in z vso pozornostjo čakamo, da ga na koncu potolažimo.

Otroci namreč ne žalujejo kot odrasli, ampak v intervalih, v nekem trenutku so žalostni in takoj spet veseli. In to jim moramo dopustiti. Pomembno je tudi, da se čim bolj ohrani dnevna rutina, kakršna je bila pred smrtjo – vstajanje, šola, interesne dejavnosti, prijatelji in igra. Tega ne smemo opuščati, sploh zabavni del otrok potrebuje, saj stiske predeluje skozi igro.

Mojca Pavšič: Pri otrocih se velikokrat pojavi korak nazaj v razvoju, nekateri spet začnejo lulati v pleničke ali sesati prst. S tem se ne smemo pretirano ukvarjati. To je znak žalovanja.

Mojca Pavšič in Urška Cvetkovič Mojca Pavšič in Urška Cvetkovič

Kaj pa če se otrok kljub smrti bližnjega ne vede nič drugače kot običajno? Urška Cvetkovič: Tudi to je mogoče, sploh v starosti od 9 do 13 let je značilno, da se v začetnem obdobju lahko vede, kot da se nič ni zgodilo. Vendar ne smemo siliti vanj, tak je njegov proces. Lahko da bo pozneje padel v zelo hudo žalost oziroma depresijo. Zato moramo biti ves čas pozorni in mu dati vedeti, da smo tam zanj za pogovor in tolažbo. Lahko ga včasih vprašamo: "Kaj razmišljaš, kako ti je, kaj čutiš, ali bi želel o čem spregovoriti?"

Mojca Pavšič: Velikokrat se zgodi, da so starši v procesu žalovanja sami in prav je, da starši najprej poskrbijo za svoje žalovanje. Otroci znajo tudi počakati, da pridejo na vrsto, saj čutijo, da so starši v stiski.

Kaj med žalovanjem potrebuje malo večji otrok? Urška Cvetkovič: Varnost, dnevno rutino in zagotovilo, da bo zanj v vsakem primeru dobro poskrbljeno in da ne bo ostal sam in da bo tudi starš, ki je ostal, zase poskrbel, da bo zdravo živel. Ni dovolj, da to povemo enkrat.

Otroke dajejo tudi občutki krivde, verjetno so ob smrti še toliko hujši. Urška Cvetkovič: Otroci razvijejo zelo močne občutke krivde, da so oni z nečim pripomogli k smrti, da niso preprečili smrti. Zato moramo otroku večkrat zagotoviti, da s smrtjo nikakor niso povezani.

Kako otroku razložiti smrt, da ne zveni preveč kruto, ampak hkrati realno? Kakšnih napak ne smemo narediti? Urška Cvetkovič: Mlajšim povemo, da telo preneha delovati. Ko si živ, lahko plezaš, ješ, hodiš … Ko umreš, pa tega ne moreš več, ne slišiš, ne vidiš, ne moreš hoditi. Starejši otroci že razumejo pomen smrti. Otroci razumejo in vejo veliko več, kot si mislimo. Otrokom pomaga tudi, da obdržijo kak pokojnikov predmet, čeprav ti je kot staršu težko. Vendar če otroku pomaga, naj ga obdrži.

Mojca Pavšič: Otroci radi sprašujejo, vendar čutijo, da je smrt pri odraslih tabu tema. O pokojniku se želijo pogovarjati ali pa obleči njegovo pižamo. Proces žalovanja in soočenje z izgubo je dolg proces. To ni nekaj, kar zavestno opravimo sami, ampak gre za pot, razvoj. Posameznik in družina se morajo na novo organizirati. Odrasli hočemo otroke zaščititi in jih preveč izključujemo. Vendar imajo otroci, ki so bili vključeni v spremljanje umirajočega starša, manj težav v žalovanju, ker so že nekaj časa lahko žalovali in se poslavljali.

Največkrat nastopi stiska, ko otroka odmaknejo v kot in celo pogreb izpeljejo brez otroka. Otroci veliko lažje opravijo z resnico kot s skrivnostmi, ker čutijo, saj so senzibilna bitja. Kljub želji po zaščiti otroka jih ne moremo zaščititi pred življenjem. Starši, ki kažejo čustva, otroka naučijo, da lahko joka in izraža občutke ter mirno žaluje. Otroka bo izkušnja smrti zelo spremenila, temu se ne moremo izogniti. Otroci, ki so šli skozi proces žalovanja, so veliko bolje opremljeni za življenje, izkušnja jih okrepi in jim spremeni prioritete vrednot. Izkušnja je težka, vendar jih bogati.

Kaj pa se dogaja z otrokom, ki nima toliko razumevanja doma oziroma njegovi starši niso tako dobro čustveno opremljeni, da bi mu lahko ponudili vso oporo? Vsi starši verjetno nimajo teh sposobnosti. Urška Cvetkovič: V šoli naj bi bili pozorni nanje in jim ponudili pomoč. Pomembno vlogo imajo tudi sorodniki in prijatelji. Otrok si izbere tistega, ki mu lažje zaupa, lahko je to babica ali sošolka s podobno izkušnjo. Pomembno je, da z nekom deli, da ne ostane sam s tem. Če žalovanje ostane nepredelano, ima človek pozneje v življenju težave z vzpostavljanjem odnosov in zaupanjem.

Mojca Pavšič: Včasih se nam skozi življenje stvari nalagajo, tudi žalovanja. Potem pa nas neka banalna izguba povsem zlomi in takrat človek vidi, da že od otroštva v sebi nosi nepredelano izgubo starša. Vedno je čas za predelovanje in celjenje teh stvari.

Urška Cvetkovič: V Hospicu ponujamo individualno oporo posebej staršu in otroku. Z otrokom žalovanje predelujemo drugače, predvsem rišemo, beremo. Enkrat mesečno imamo tematske delavnice s pogovorom o izgubi. Za mlajše je veliko lažje, če ob pogovoru nekaj počnejo, starejši pa so se že sposobni več pogovarjati.

Mojca Pavšič: Ko otrok pride do starša in izrazi potrebo po pogovoru, morajo starši vse spustiti iz rok in se mu posvetiti. Včasih otrok začne tudi spontano jokati zaradi kakšne druge stvari ali pa se nenadoma razjezi. Zadaj je verjetno žalost zaradi izgube. Pustimo mu ta trenutek, ko se mora zjokati. Moramo slediti otrokovim čustvom. Otroci v svoji preprostosti čustva znajo izraziti. Bolj težavno je, kadar otrok čuti, da ne sme izraziti svojih čustev. Zdravilno je, če v družini ustvarimo obrede spominjanja, da se zvečer usedemo in prižgemo svečko. Starši se preveč bojimo soočati s težkimi občutki, mislimo, da bodo kar zginili, če jih odrinemo. Vendar pot iz žalosti vodi samo skozi žalost. Ni druge poti. Ljudje pričakujejo, da bomo po štirinajstih dneh delovali enako kot pred izgubo. To je nemogoče. Normalno je, da smo žalostni, da potrebujemo čas.

O kakšnem obdobju govorimo? Mojca Pavšič: Te "mere" so zelo individualne. Ob prvi obletnici vse še enkrat podoživimo. V Hospicu ponujamo individualno oporo 13 mesecev z možnostjo podaljšanja. Pri izgubi otroka, ki je najtežja izguba, ponujamo oporo še enkrat dlje. To je zelo individualno. V petih letih naj bi se človek postavil na noge in naučil živeti z izgubo. Pozabiti in izbrisati je namreč ne moreš.

Mojca Pavšič: Pomembno je, da ima človek možnost, da izrazi vse občutke – občutke jeze, besa, tudi olajšanja. Prav zadnje si ljudje zelo težko priznajo, vendar gre lahko za olajšanje zaradi dolgotrajne bolezni ali težke situacije v družini. To ni nič takega. Včasih si bolj žalosten zaradi nečesa, česar sploh nisi imel.

Nekatere otroke zelo skrbi za svoje starše in zato ne kažejo svojih čustev. Kako pomagati otroku, da bo lažje izražal svoja čustva? Urška Cvetkovič: V tem primeru morajo starši otroku ves čas zagotavljati, da bodo oni sami v redu, da bodo poskrbeli zase in da bo vedno nekdo z otrokom. Starši naj poiščejo podporo zase, da bodo kos vsem težavam. Nevarno je, da bi otrok padel v partnersko vlogo. Temu ni kos, niti to ni primerno. Nekateri postanejo preveč pridni, kar je zelo sumljivo, ker je zadaj proces žalovanja, mi pa tega ne opazimo, ker so tako pridni in tihi. Lažje je s tistimi, ki delajo težave.

Pri kakšnem vedenju se moramo obrniti po psihiatrično pomoč? Urška Cvetkovič: Pri hudih nočnih morah ali če bi kar naprej govoril o istih stvareh, če bi se zelo zaprl in pri ponavljajočih samopoškodovanjih.

Nekaj žalujočih otrok ste te dni peljali na tabor Levjesrčnih. Kaj je namen tabora? Urška Cvetkovič: Z 28 otroki, starimi do 17 let, smo bili na Pohorju, kjer smo izvajali delavnice, usmerjene na pogovore o umrli osebi, čustvih. Poudarjamo, da so vsa čustva dovoljena, ni nedovoljenih čustev. V žalovanju in drugače. Iščemo, kje poiskati moč, kako si pomagati. Protiutež temu so športne aktivnosti, družabne igre, zabava in glasba. Izkoristimo naravo za sprehode in spoznavamo minljivost življenja. Za izražanje jeze pa uporabljamo boksarsko vrečo. Za vsakega otroka smo pred taborom naredili tudi levčka za objeme, ki so ga odnesli s seboj domov. To je malo presenečenje za naše Levjesrčne.

Mojca Pavšič: Otroci se v skupini odpirajo, pridejo v stik s svojimi čustvi, začnejo jokati in predelovati. Starši priznajo, da otroci s tabora pridejo povsem spremenjeni, v pozitivno smer. Otroci si na taboru dajejo podporo in se med seboj sprejemajo, saj vidijo, da ima čisto vsak človek pozitivne plati in potenciale. Otroci so naši učitelji v tem, kako sprejemajo življenje. Imajo veliko moči in so manj obremenjeni. Učijo nas živeti za ta trenutek, da znamo zdržati tudi v neprijetnih situacijah in da ne poznamo odgovorov na vsa vprašanja.

 

Podpornik rubrike Ustvarimo boljši svet je podjetje Lidl Slovenija.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin