Prejšnji teden smo se sprehodili čez najboljša dela na letošnjem beneškem bienalu, tokrat pa smo izbrali deset primerov, ko je navdušenje premagalo čudenje, nerazumevanje ali preprosto razočaranje.
1. Crash – Passive Interview (Hajnal Németh, Madžarska)
Madžarski paviljon v Giardinih je bil letos v znamenju opere o prometni nesreči. Videoopero, ko novinar in udeleženka prometne nesreče prepevata o tem, kako se je nesreča zgodila, je spremljal še razbit BMW ter kolaž registrskih tablic Evropske unije. No, vsaj tako je bilo videti na prvi pogled. Med državami EU je po mnenju Madžarov očitno Hrvaška, ne pa tudi Slovenija.
2. Azerbajdžan
Za kar nekaj hahljanja med novinarji je letos poskrbel azerbajdžanski paviljon, v katerem je med drugim razstavljal Aidan Salakhova. Njegova kipa Čakajoča nevesta, kip ženske v črni tančici, ter Črni kamen Meke, ki spominja na gigantsko vagino, sta bila pokrita z belo rjuho po posredovanju predsednika Ilhama Aliyeva, kmalu pa naj bi ju tudi odstranili. V uradno sporočilo za javnost so zapisali, da sta bili dve deli med prevozom poškodovani in da jih bodo odstranili ter poslali na popravilo. Omenili so, da obžalujejo napačne informacije v medijih za odstranitev dveh kipov.
3. Kitajski paviljon
Nerealno bi bilo pričakovati, da bi Kitajci na bienalu pljuvali v lastno skledo, a poleg rdeče vrečke, na kateri je pisalo Free Ai Wewei, na beneškem bienalu ni bilo sledu o protestih v podporo priprtemu kitajskemu umetniku. V bližini Giardinov naj bi se sicer pojavil napis Bye bye Ai Weiwei, kar pa prej kod podporo lahko razumemo kot cinizem.
4. Chrystal of Resistance (Thomas Hirschhorn, Švica)
Predstavnik Švice Thomas Hirschhorn je paviljon v Giardinih napolnil z banalnostmi sodobnega sveta, z mobilnimi telefoni, fitnes napravami, oblečenimi v aluminijasto folijo, rumenim tiskom in drugo nesnago. Čeprav smo na bienalu videli kar nekaj umetnikov, ki so se zatekali k hrčkastem zbiranju, je Hirschhorn presegel vse in tako marsikateremu ljubitelju umetnosti vsaj za časa obiska švicarskega paviljona povzročil nelagoden občutek.
5. Clocks (Christian Marclay, Velika Britanija)
Štiriindvajseturni film Christiana Marclaya je letos dobil zlatega leva in brez dvoma si ga je tudi zaslužil, saj je delo The Clock kompleksna in zgovorna montaža odlomkov iz filmov, kjer ob določeni uri lahko gledamo odlomke iz filmov, ki predstavljajo isti del dneva. Zanima pa nas, koliko obiskovalcev bienala, ki med premnogimi prizorišči vsak dan bijejo bitko s časom, si je dejansko ogledalo več kot minuto ali dve filma.
6. Skandinavski paviljoni
Skandinavski paviljoni so bili letos v nehvaležni vlogi zaradi pričakovanj, ki jih je predlani dvignil oblikovalski Elmgreen & Dragset – švedski paviljon je spremenil v stanovanje, pred katerim je v bazenu plavalo truplo lastnika. V sosednjem danskem paviljonu pa so uprizorili stanovanje po ločitvi partnerjev, kjer so bili vsi predmeti v "stanovanju"razrezani na pol. Kdorkoli bi letos razstavljal v teh paviljonih, bi razočaral, le da so nas Danci s projektom Speech matters letos razočarali manj kot pa sosednji minimalistični Švedi.
7. Plan B (Ayse Erkmen, Turčija)
Kar nekaj držav se je letos odločilo za instalacije iz cevi, ne nazadnje je tudi slovenski predstavnik Mirko Bratuša svoje kipe povezal s cevmi in kabli. Turki so svoj gromozanski prostor v eni od dvoran prizorišča Arsenale izkoristili za instalacijo barvnih cevi z vmesnimi prečiščevalci vode. A bojimo se, da bo instalacija z naslovom Plan B prej kot ljubitelje umetnosti navdušila ljudi drugih poklicev.
8. One man's floor is another man's feelings (Sigalit Landau, Izrael)
Tudi Izraelci so se letos odločili za vodovodno instalacijo; v paviljonu so razstavili lestev iz pip, predlog slanega mostu med Izraelom in Sirijo, ribiško mrežo s solnimi kristali in druge vodoinštalaterske pogruntavščine.
9. Italija
V Economistu so za italijansko prizorišče v Arsenalu zapisali, da spominja na amaterski bazar umetnosti v predmestnem nakupovalnem središču. Italijani so letos sicer res barviti, eno od osrednjih del je ogromen križ, na katerem je veliko rdeče sluzi, a o pregovornem italijanskem smislu za dizajn se letos nismo mogli prepričati.
10. Lokacija slovenskega prizorišča
Če svoje obiske na bienalu osredotočite na Arsenale in Giardine, je lokacija slovenskega prizorišča, Galerija A+A, med bolj nadležno oddaljenimi. Rešuje nas sicer bližina drugih prizorišč, predvsem znamenita galerija Palazzo Grassi, a vsakič se vprašamo, zakaj so jugoslovanski paviljon v Giardinih podedovali Srbi, sploh letos, ko so tako zelo spominjali na Laibach.
2
