Zmaga Justyne ali kako do (zaigranega) vrhunca

Dokazov je nešteto. Recimo: bi res gledali metanje kladiva, če na tekmi ne bi bilo Primoža Kozmusa? Vas res zanima veslanje, če v vodi ni ne Špika in ne Čopa? Še več, se spominjate oziroma ste sploh kdaj vedeli, kdo je na olimpijskih igrah pobral srebro, takrat ko je naš zlati Rajmond nastreljal zlato? Jasno, da ne veste, tega pravzaprav ne ve nihče, še Rajmond se komaj spominja. Seveda, navijamo za naše, saj je tudi promocija Slovenije skozi šport, če odštejemo nekaj ekipnih športov, zgolj promocija za lastne potrebe. In tudi drugje ni nič drugače – nihče v Italiji ne ve za naše skakalce in nihče v Nemčiji ne pozna Jakova Faka. Zdaj pa k stvari: v soboto opoldne se je v finalu šprinta v smučarskem teku pomerila šesterica najboljših. Naših, jasno, po Petri Majdič v finalu ni ravno velikokrat in tudi tokrat, v Estoniji, se je kljub velikim željam končalo brez naših med šest. Ampak to komentatorja ni zmedlo. Počasi je dvigoval ton skozi progo in se v ciljnem finišu povsem vživel v Kowalczykovo, Saarinenovo, Bjoergnovo in ostale. In na koncu, ko je Poljakinja šprint dobila, se je drl, kot da ga dajejo iz kože. Bili smo v družbi in poslušali smo (resničen ali zaigran) vrhunec človeka, ki očitno živi v drugem filmu. Med nami se, v odsotnosti Slovenk v finalu, nihče ni uspel navdušiti nas ženskim smučarskim tekom. Pa ne da ne spoštujemo tega zahtevnega športa, ampak vsaj nekaj suspenza, ki ga potrebuje celo vsak film, mora imeti tudi šport. Če ga nima, se spremeni v rekreacijo in takrat je bolje, če človek ugasne aparat in se sprehodi na najbližji hrib, če že ne more brcati žoge.