Zgodba, ujeta v ritem tanga

Času za tango, majhni predstavi z ogromnim srcem, je zato na pomoč priskočila ljubljanska Kavarna Union, katere duh časa zgodnjih let 20. stoletja silovito prežema prostor, ki je zato tako primeren kraj za zgodbo dveh oseb, povedano skozi ples.

Gre za avtorski projekt igralke Vesne Pernarčič, ki pa ni nekaj, kar bi bilo iz trte zvito. Ne, njena plesna žilica je v njeno dušo zasadila seme želje po rojstvu predstave s plesom. To seme je klilo in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo želja postala realnost.

"Zakaj pravzaprav tango?" sem se spraševal, sedeč za mizico in čakajoč na začetek predstave, medtem ko je majhna sveča na mizi risala nepravilne sence na obraze drugih obiskovalcev in stene kavarne. Na odgovor mi ni bilo treba predolgo čakati, saj so že uvodni takti glasbe, tako značilne za tango, začeli pripovedovati zgodbo.

Ples, močan v svoji ranljivosti in erotični senzibilnosti, je več kot dobrodošel tretji partner v ljubezenski zgodbi Nje in Njega, igralke in glasbenika. Vsaka zgodba mora imeti svoj začetek in ta se začne na avdiciji, ko se protagonista spoznata. Njun spoznavni trenutek zaznamuje nenaklonjenost, nesimpatija, še več, že takoj na začetku se skorajda zasovražita. A usoda zgodbo, tako kot se velikokrat zna zgoditi v resničnem življenju, popelje v drugo smer in tako se skozi učenje tanga med njima vzpostavi silna vez, ki na koncu preraste v ljubezen.

Ljubezen pa, da je (bi bila) resnična, mora premagati številne ovire. Znamenitega "happy enda", ko sta zaljubljenca srečno zaljubljena in tako tudi ostaneta, v tem primeru (žal) ni. Žensko čustvo je na preizkušnji, je ranljivo in moški tu pogrne na celi črti. Njegova neodločenost, nesposobnost prevzeti odgovornost in se zavezati danemu čustvu, je tako tipično moška in vsakdanja. Kolikokrat smo že slišali zgodbe tipa moški in ženska se zaljubita, moški žensko prizadene, ženska se vda v nesrečno usodo. Koliko src je bilo zlomljenih, koliko jih še bo. A ta ženska ve, da ko enkrat dosežeš dno, je edina pot, ki vodi od tam, samo še navzgor. In zato je zmožna odpuščanja.

Precej tipična ljubezenska "štorija", boste pomislili. Da, je. A ker jo gledamo skozi oči tanga, je mnogo več. Je gledališki "tour de force" dveh sposobnih, karizmatičnih, nadarjenih mladih igralcev. Pernarčičeva in Andrej Murenc se tokrat izkažeta v dvojni vlogi, igralcev in plesalcev. Igra obeh je trdna, močna in tekoča. Prehodi med igralskim in plesnim delom so zabrisani in združeni v neprekinjeno celoto. Resda gre za dramsko uprizoritev, a ne manjka komičnih vložkov, ki jih predvsem Vesna odigra precizno, dovršeno in, kot v komediji mora biti, smešno (nepozaben je prizor vinjene igralke v igralčevem naročju).

Nedvomno navdušujeta v plesnih prizorih. Točk je deset in vsaka je uvod v igralski del. Sprva, gledano s koreografskega vidika (in najverjetneje tudi namerno), precej enostavni tango koraki počasi dozorevajo (kot zori zgodba) in proti koncu postrežeta s kompleksnimi koreografijami, ki se jih ne bi branili niti profesionalni plesalci.

V plesu sta eno. Njuno enost je zaznati v fiksiranih, strastnih in nežnih, pogledih, objemih in izvrstnem delu rok in nog. Njuna plesna tehnika je dovršena, predvsem pa je energija, ki jo izžarevata, tista, ki pritegne. Užitek ju je gledati, kako v soju zamolkle rdečine reflektorjev drsita po odru in v iskanju časa, ki je že izgubljen, iščeta bistvo njunega obstoja.

Naj vas dobro uro trajajoče popotovanje skozi čustva ženske in moškega, vpeta v neizmerno silo plesa, ki je, popelje v svet sanjarjenj in hedonizma. Kajti predstava je, po mojem mnenju, namenjena ljubiteljem življenja na sploh. Nauk zgodbe? Morda to: lepo je ljubiti, lepo je biti ljubljen, še lepše je živeti. Odločitev je na vas samih.