Zdravljica tudi v ilustrirani obliki

Prešernova Zdravljica, katere sedma kitica je od leta 1991 besedilo slovenske himne, je vse od svojega nastanka leta 1844 zbujala burne odzive. Napitnica, ki je hkrati domoljubna in strpna do drugih narodov, je bila takrat večkrat cenzurirana, s svojim prikazom pozitivnih civilizacijskih vrednot pa nekatere vznemirja še danes. Čudovita hvalnica veselju do življenja, miru, svobodi in sožitju med ljudmi je navdihnila Damijana Stepančiča, ki je s to slikanico ustvaril kompleksno umetnino za bralce vseh starosti. Da je moralo preteči toliko časa do nove ilustrirane izdaje, je kriva pravzaprav precejšnja neupodobljivost abstraktnega besedila Zdravljice.

S tem izzivom se je tokrat spopadel Stepančič in ga izvrstno rešil. Slike, ki jih je naslikal za to priložnost, so poleg objave v slikanici te dni razstavljene v Galeriji Kresija. To so sodobne, pogumne in finih simbolov polne interpretacije tudi danes nadvse aktualnih verzov. Vizualni jezik Damijana je drzen, neobremenjen s tradicijo in osvobojen teže pomena tega besedila za Slovence.

V slikanici je objavljena različica, ki je bila decembra 1844 objavljena v almanahu Kranjska čbelica. Skladatelj Stanko Premrl je nekaj kitic uglasbil leta 1905, prvič pa je bila izvedena leta 1917. Ljudje so jo radi prepevali in poslušali že veliko prej, preden je uradno postala himna, na primer vsako leto ob proslavi slovenskega kulturnega praznika 8. februarja.

V knjigi se zvrsti tudi kar nekaj portretov pomembnih mož naše zgodovine, izbranih po čisto osebnem kriteriju ilustratorja: Primož Trubar, Edvard Rusjan, Janez Polda, Jože Plečnik, Herman Potočnik Noordung, Srečko Kosovel, Kristina Brenkova, Ida Kravanja – Ita Rina, Friderik Irenej Baraga, Rudolf Cvetko, Rudolf Maister, Janez Vajkard Valvasor, Alma Karlin in Baron Žiga Herberstein.

Damijan je za svoja dela v zadnjih dveh letih dobil kar tri nagrade, Levstikovo nagrado, nagrado Kristine Brenkove in plaketo Hinka Smrekarja.