"Za uspeh se moramo vsi kdaj žrtvovati, ampak do neke meje"

Lukas Zuschlag prihaja iz Celovca, kjer je končal baletno šolo, letos pa mineva deset let, odkar se je preselil v Slovenijo. Je nepogrešljivi del ansambla SNG Opera in balet Ljubljana, na odru pa smo ga videli v številnih glavnih vlogah, od Shakespearovega Romea do Pepelkinega princa, nazadnje je glavno vlogo prevzel v predstavi Tristan in Izolda. Na popoldanskem čaju blizu ljubljanske opere se mi je pridružil s torbo čez rame in s širokim nasmehom na obrazu, po plavolaščevi hoji pa vam je lahko že na daleč jasno, da je plesalec.

V aktualni predstavi SNG Opera in balet Ljubljana Tristan in Izolda se predstavljate v glavni vlogi. Kako je videti obdobje pred premiero? Drugače je, če pripravljaš predstavo, ki je narejena posebej za naš ansambel. Delo smo začeli že junija, saj smo morali razdelati gibe in ugotoviti, kaj koreograf želi od nas. Zadnja dva meseca smo delali še bolj intenzivno, kar je drugače, kot če bi delali kakšno že narejeno predstavo, kjer dobiš video in se naučiš svoj del.

Pa vas takšne, že narejene predstave kaj ustvarjalsko omejujejo? Odvisno od predstave. Tiste bolj znane pač morajo ostati enake, spet v drugih pa lahko izraziš več sebe.

Kako veste, da je predstava uspela? Nikoli zares ne veš, ali je uspela ali ne. Sploh pri sodobnih projektih. Najprej poslušam sebe, ali sem zadovoljen s tem, kar sem naredil. Potem svoje dodata še direktor, koreograf, navsezadnje pa je velik pokazatelj tudi aplavz. V primeru Tristana in Izolde je bil super, dolg in glasen. Kar je zelo lep občutek.

Kakšno je življenje baletnika, ko nima predstav? Treninge imamo vsak dan, šestkrat na teden. Potem se začnejo vaje, odvisno od projektov. Kadar je res intenzivno, to lahko pomeni tudi sedem ur na dan, a seveda ne vedno. Moje telo je navajeno, da dela, kadar nimam predstav, zato tudi tečem ali doma telovadim.

Zdravo življenje, torej. Pa prehrana in alkohol? Imam srečo, da lahko jem, kar hočem. Vedno sem bil bolj suh in pravzaprav lažje shujšam, kot se zredim, tako da moram veliko jesti. Seveda se trudim, da jem bolj zdravo, torej sadje in zelenjavo, ampak dan brez mesa zame ni popoln. Alkohol pa … Seveda, kdaj kaj popijem, ko gremo z družbo ven, saj smo tudi mi le ljudje. Pa tudi po predstavi res prija eno pivo. Ampak ne nazadnje je to nekakšna izotonična pijača, ki sprosti mišice.

V baletnih predstavah odsotnost besede nadomestite s telesom. Je to prednost ali slabost? Kadar gre za sodobno predstavo, ni vse na prvo žogo, ne delamo teh značilnih jasnih gest. Zato je za gledalca dobro, da si pred predstavo prebere kaj o zgodbi, če jo hoče zares razumeti. Nekaterim to ni všeč, spet drugim pa je všeč ravno to, da jim pustimo prostor za lastne interpretacije. Zgodbo o Tristanu in Izoldi ljudje sicer večinoma poznajo, tako da jo razumejo tudi brez besed.

Balet ste začeli plesati že zelo mladi, kdo vas je navdušil? Že pri dveh letih sem plesal s svojo mamo, pri šestih sem se vpisal v baletno šolo. To še ni bilo tako resno, dvakrat na teden za eno uro. Pri 13 sem začel zares, pri 15 pa je balet postal vsakodnevna stvar. Takrat sem začel razmišljati o tem, da bi postal profesionalni plesalec.

Ste kdaj razmišljali, da bi postali kaj drugega kot baletnik? Imel sem te običajne ideje, zdravnik, učitelj … Zanimalo me je vse, rad sem hodil v šolo, imel sem lepe ocene, ampak nisem vedel, kaj bi. Zato sem poskusil z baletom, mislim, da sem se odločil pravilno.

Baleta se je ob vaših začetkih še trdneje držal stereotip, da je to za ženske. Ste imeli s tem kakšne težave? V šoli sem bil res edini, ki se je s tem ukvarjal, bilo je nekaj eksotičnega. Ampak če pogledamo predstavo, moraš biti zelo močan, da dve uri dviguješ plesalke, biti moraš kar "dec", tako da ni le za ženske.

Kaj pa drugi stereotipi, je v njih kaj resnice? Na primer motnje hranjenja? Za druge sicer ne morem govoriti, ampak če je tvoj poklic tako tesno povezan s telesom, moraš imeti do njega spoštovanje. Moraš vedeti, kaj potrebuje, zase pač vem, da ne deluje, če ne jem pravilno in dovolj.

Res pa je tudi, da imamo odgovornost do gledalcev, ti pričakujejo, da bomo v formi.

V Sloveniji ste že 10 let, medtem ko drugi bežijo drugam. Kako to, da ste ostali tu? Mislim, da ne glede na to, kje si, vedno bežiš nekam stran. Razen če si v kakšnem Londonu ali New Yorku. Verjetno smo narejeni tako, da vedno hočemo videti še nekaj drugega. Ko sem imel 19 let, je bila že selitev v Ljubljano zame veliko. Vseeno pa imam do doma uro in pol, kar je super, saj sem zelo povezan z družino in jih lahko vidim kadarkoli.

Nisem si mislil, da bom ostal tako dolgo, a se s tem niti nisem nikoli preveč ukvarjal. Dokler mi je tu dobro in imam občutek, da se še vedno lahko kaj naučim in rastem kot umetnik, bom ostal. Je dom Celovec ali Ljubljana? Vedno bo prvi dom tam, kjer sem rojen. Ljubljana pa je postala drugi dom, je majhna, ampak ravno zato tako šarmantna.

Je bilo učenje slovenščine težko? To pa vi povejte, mi gre?

Vaša slovenščina je popolna. Ko sem prišel sem, nisem imel pojma o slovenščini. Bilo je zelo težko, še vedno je. Zdi se mi, da je včasih že Slovencem težko obvladovati svoj jezik. Zdela pa se mi je dobra priložnost, da se jezika naučim, če bom že živel tu. To sem sprejel. Gre za spoštovanje države in prebivalcev, da se trudiš naučiti njihov jezik. Čeprav niti ne bi bilo tako težko, če je ne bi znal, saj Slovenci obvladate angleško, pa tudi v Operi smo bolj mednarodni in pogosto govorimo angleško.

V katerem jeziku razmišljate? Malo sem zmeden. (smeh) Včasih nemško, slovensko, angleško. Ko se jezim v avtu, preklinjam v slovenščini. Malo mešano.

Zadnje čase se posvečate tudi slikarstvu. Kako je s tem? Res je, začel sem pred približno pol leta. Želel sem nov ventil, da se izrazim in tudi sprostim. Septembra sem se celo vpisal na akademijo za slikarstvo v Avstriji, tako da grem enkrat na teden za štiri ure tudi tja.

Kje se vidite, ko oder ne bo več vaš? Želim si ostati v teh vodah. Zanimiva se mi zdi povezava Avstrije in Slovenije, mogoče bi ustvarjal kaj na tem področju in združeval plesni sceni.

Kako pa je s poškodbami? To je del našega življenja in dela. Plesalci, ki se nikoli niso poškodovali, so redkost. Tako je pri vsakem športu. Vedno se moraš ogreti, pametno delati in je takoj manj možnosti, da se kaj zgodi, a nikoli ne veš.

Jaz sem enkrat na vaji zelo neumno padel in si poškodoval meniskus. Od tega je sedem let in moram reči, da skoraj nič ne čutim (potrka po leseni mizi, op. p.). Trenutno imam težavo s prstom, ki je že povsem ubog, vedno me boli, ampak tudi z bolečino se naučiš živeti.

Imate kdaj občutek, da se zaradi baleta čemu odrekate? Balet oziroma ples – bolj se namreč vidim kot plesalec, ne kot baletni plesalec – je zelo pomemben in velik del mojega življenja. Ni pa moje življenje. Za uspeh se moramo vsi kdaj žrtvovati, ampak do neke meje, ne več kot to.