Vse zastonj, vse zastonj ... Pa je res?

Predstava, ki jo prežema problematika bednosti malega človeka, ki ga tepta pogoltnost kapitalističnih "svinj", zavita v mehkobo smešnosti, je pod sposobno režijsko taktirko mladega srbskega režiserja Marka Manojlovića in skozi izvrstno igro petih igralk in igralcev mlajše generacije zaživela v nepozabnem kolažu smešnih prigod in srce parajoče, velikokrat boleče resnice o krutosti realnega življenja. Zgodba je preprosta: gospodinje milanskega predmestja se zaradi vse bolj naraščajočih cen osnovnih življenjskih potrebščin odločijo, da stvar vzamejo v svoje roke in da za kupljene stvari v trgovini plačajo tako ceno, kot jo postavijo same. Nekatere izmed njih sploh ne plačajo. Med njimi sta tudi Antonia in Margherita, ki morata nagrabljene stvari nekako prikriti svojima soprogoma Giovanniju in Luigiju. Za dodaten zaplet poskrbita še radovedna policist in inšpektor, ki opazita, da je večina žensk v njunem okolišu kar naenkrat visoko nosečih.

Vprašajte kateregakoli odrskega umetnika in večina vam bo pritrdilno odgovorila, da je komedijo oziroma komičnost na odru najtežje uprizoriti. Mi, laiki, takoj pomislimo na tragedijo in dramo, češ neprijetna čustva, od trpljenja do joka, so za igralca največji izziv. Da ne bo pomote, so, a človeka neprisiljeno in z lahkoto pripraviti do smeha, to je vrlina, ki jo premorejo redki. In peterica igralskega ansambla se je dane naloge lotila z visoko profesionalnostjo in delo opravila več kot odlično.

Naj najprej izpostavim ženski del ekipe. Mojca Funkl in Iva Krajnc sta svojima likoma, sosedama in prijateljicama Antonii in Margheriti, vdahnili takšno prefriganost, srčnost in dobroto, da sta ti, kljub opravljenemu zločinu, takoj prirasli k srcu. Obe sta preprosti ženski, vestni delavki in ljubeči soprogi, a z eno majhno razliko. Rahločutna in plaha Margherita se sprva upira predrznemu pogumu glasne Antonie, a Antoniin vpliv sčasoma prevlada in postaneta partnerici v zločinu. Mojca Funkl je z Antonio ustvarila močan, večplasten lik, čigar paleta čustev je naravnost osupljiva. Dobro je obvladovala odrski prostor in z natančno odmerjenimi občutji poskrbela za pravo mero humorja. Prav ta je dobesedno izbruhnil skozi Ivo Krajnc, ki je z lahkotno in prekipevajočo energijo, dovršeno (smešno) obrazno mimiko in precizno izdelanim gibom poskrbela, da je pojem situacijska komedija resnično prišel do izraza. Ive sem vajen v resnejših vlogah, zato me je njen vrhunski občutek za komičnost res pozitivno presenetil. Bodite pozorni na prizor, kjer sta Antonia in Margherita inšpektorju na slikovit način prikazali prekletstvo Svete Evlalije. Je neprecenljiv.

Na drugi strani sta tu njuna moža, Uroš Smolej kot Giovanni in Jurij Drevešek kot Luigi, sodelavca in najboljša prijatelja. Nevsiljiva kemija in uigranost med igralcema tehtnico lepo uravnoteži in dobro parirata igri (beri lažem ter izmikanjem) svojih soprog. Giovanni je optimističen bebec, trden steber pravičnosti in razuma (njemu se že zdi, da je razumen) ter glasen zagovornik zakona. Zanj je življenje lepo, če je vse po "regelcih". Slepo verjame, da tako živi tudi njegova žena Antonia. Zaplet ga seveda prepriča v nasprotno. Smolej je s to vlogo ponovno dokazal, da je mojster komedije. V trenutku je sposoben z enim samim pomenljivim, butastim, a točno izdelanim pogledom slehernika pripraviti do nalezljivega smeha. Čisto vsak njegov gib je oblikovan do potankosti, čisto vsak gib govori enotno zgodbo. Če vas zanima, kaj imajo olive v slanici opraviti s porodom nedonošenčka, se samo prepustite neumnemu pametovanju njegovega lika. Prepričal vas bo, da gre to dvoje z roko v roki. Svojemu dolgemu seznamu nepozabnih vlog je tako dodal še eno.

Tudi Jurij Drevenšek je kot Luigi izjemno dopadljiv. Če je Giovanni slep za življenje okoli sebe in živi v prepričanju, da je vse, tako kot mora biti, je Luigi z obema nogama trdno na tleh. Je tipičen predstavnik (tudi današnjega) delavskega razreda in se z vsemi močmi bori za svoje pravice. Drevenšek je Luigija prikazal kot močno osebnost z možgani na mestu in to mu uspeva izvrstno. Sicer je s svojo pojavo in gibanjem po odru prototip smešnega, a je s svojim pogledom na svet človek, s katerim sočustvuješ. Njegov monolog o težavah sveta je v trenutku zapečatil smeh med občinstvom. Smrtna tišina je bila najglasnejši dokaz, da so se gledalci z njim strinjali. Prav to mi je bilo pri tej predstavi tako všeč: da je bila zmožna resnosti in smeha v enem. Težka situacija je lahko hipoma zarezala v glasen smeh in obratno, smeh je lahko takoj prekinil nekaj resnega.

Vezni člen zgodbe o težavah proletariata pa, vsaj zame, predstavlja peti protagonist, Jaka Lah, ki se je z lahkoto prelevil v štiri like: policista, inšpektorja, grobarja in starca. Sicer izredno učinkovit režijski prijem, da s pomočjo umetnih brkov ustvari različne like (brki za inšpektorja, "monoobrv" za grobarja in brada za starca), brez njegove sposobnosti, da se tudi pojavno in glasovno vživi v dani lik, ne bi prišel do izraza. Lahove kreacije so zabavne in polne iskrivosti. Je pravi neobrušeni diamant.

Energija predstave po mojem mnenju nekoliko usahne na začetku drugega dela in določeni trenutki so malo razvlečeni (na misel mi pride prizor, ko Antonia in Margherita oživljata inšpektorja s pomočjo kisikove bombe), a na splošno je izjemno tekoča, gledljiva in privlačna. Odvečnega balasta skorajda ni. Tudi to, da vmes ni odmora, je samo še dodaten plus.

Gre za predstavo, ki je v svojem jedru resnična in blizu gledalcem ter univerzalna in aktualna, da bolj ne bi mogla biti. In verjemite, na olive nikoli več ne boste gledali tako kot prej.