V pravljično vas Šmartno namesto v šolo

Ustvarjalnica, pripovedovalnica in kinoteka za srednjeveškim obzidjem Otroci so se številčno odzvali prvoseptembrskemu klicu pravljične vasi, ki se je popoldne prelevila v ustvarjalnico za srednjeveškim obzidjem. Pod taktirko kolektiva Alota Trash, ki ustvarjanje združuje z reciklažo, so nastajale prikupne ročne lutke, likovno ozaljšane so zaživele stare škatle, kovinski pokrovčki so postali obrazki … Le streljaj stran pa so se v družbi slikarke Marie Grazie Peršolja, ki živi in ustvarja v italijanski Gorici, razstavlja pa po vsem svetu, po belih listih zavrteli čopiči in majhne gobice, prepojene z barvami, in nastajale so prave likovne umetnine.

O oslih, osličkih in drugih beštijicah strokovnjaka za osle(rije) – le kaj se skriva za tem hudomušnim imenom? Radovednost je na pravljično-pripovedovalski dogodek z Rokom Kušlanom in Goranom Završnikom privabila staro in mlado, ki se je pustilo nasmejati pripovedovalsko-glasbenemu dvojcu, nepogrešljivemu pri Pravljičnem ReŠetanju ekipe Za 2 groša fantazije. V zgodnji srednji vek na Irskem pa je kratkohlačnike popeljala Skrivnost iz Kellsa, film, navdihnjen s keltsko umetnostjo in irsko folkloro, ki je bil leta 2010 nominiran za oskarja za najboljši dolgometražni animirani film.

Violončelski uvod v pesniško občutenje Grčije Ko se je dan prevešal v večer, je na oder Šmartnega, pravljične vasi, stopila priložnostno ustvarjena skupina mladih violončelistov Violoncello Allegro, dan prej udeležencev glasbene delavnice pod mentorstvom Aleksandra Sluge. Ubrano polzenje lokov čez strune je kljub skopo odmerjenemu času za skupno vajo pričalo o dobri glasbeni podlagi sodelujočih. Umirjen program so za slovo popestrile Žabe, del železnega repertoarja moških zborovskih zasedb, ki so v Slugovi priredbi za violončelo tudi na godalih zazvenele prav imenitno.

Nedrje Hiše kulture so navdušujoče napolnili tudi stihi Matjaža Kocbeka, pesnika, slikarja in dramatika, ki nadaljuje ustvarjalno tradicijo Kocbekovih. Čeprav ga v zadnjem času izpopolnjuje predvsem slikarstvo, je sobotni večer posvetil poeziji in svoji močni navezanosti na grški arhipelag, ki je zanj krona Sredozemlja, kamor je odhajal v prostovoljni eksil. Ob poslušanju njegovih družbeno angažiranih, osebno raziskujočih in erotičnih pesmi je poslušalstvo kar zdrsnilo v Kocbekovo globoko občutenje Grčije.

Knjižne sledi Perzije in Sahare Carmen L. Oven, vsestranska voditeljica in besedna snovalka, ki je letos knjižno gladino v Sloveniji razburkala s prvencem Sprehajalka Gospodovega psa, in iranski glasbenik Behrang Azhdari sta zbrane popeljala v magični svet Perzije. Roman, nekakšen poklon Iranu, ki je Carmen presunil s svojo kulturno zgodovino in gostoljubnostjo, je radoživa pripoved o Mili in Danetu, ki ji avtentičnost dodajajo avtoričina lastna doživetja. S protagonistko si deli tudi globoko občudovanje perzijskega pesnika Hafisa, ki si je utrl široko pot v Sprehajalko Gospodovega psa, odlomke iz katere je prebirala Ovnova in jih požlahtnila z interpretacijo Hafisa, svojstveno glasbeno kuliso pa je s perzijsko glasbo in pesmijo ustvaril Behrang, Iranec, ki živi in ustvarja v Sloveniji.

Globlje v puščavo se je mnogoštevilno občinstvo potopilo v družbi domačinke Magde Reja, etnologinje in svetovne popotnice, ki je v pogovoru z Vido Zei in ob medenih fotografijah njej tako zelo ljube Sahare še enkrat prehodila Sledi v pesku, kot nosi naslov njena druga knjiga. Arabske karavane in kamele iz svojega literarnega potopisa Ime tvoje zvezde je Bilhadi, najboljšega prvenca leta 2006, je na tej poti skozi puščavo zamenjala za hitrejša terenska vozila, ki čez puščavo in proti Evropi prevažajo ilegalne podsaharske emigrante in ponarejene cigarete, doživljanje puščave pa je ostalo zelo sorodno. Kot je poudarila, je zanjo Sahara še vedno prostor tišine, kjer so besede mnogokrat odveč, kjer v neskončni pustinji ostriš svoje čute in kjer v brezčasju mimogrede posvojiš fatalizem, filozofijo Sahare.

Glasbeno slovo od festivala Dogajanje se je v nadaljevanju večera s peska preselilo na mestne ulice, saj je pesnik, glasbenik, skladatelj in igralec Andraž Polič v Šmartnem s kitaro v roki predstavil poezijo in glasbo treh mest: Ljubljane, Prage in New Yorka – v prvem se je rodil, v drugem živi, o tretjem pa sanja. Sonofonetični večer z menjajočimi se glasbenimi naboji skladb se je prevešal od meditacije do rockerske strasti, vmes pa postregel z improvizacijo in posameznimi atonalnimi izleti.

Vrste občinstva so se v nočnem programu festivala, če si sposodim radijski termin, žal redčile, a Gorazd Lampe in Matjaž Švagelj duo je Hišo kulture kljub pozni uri napolnil z življenjskim sokom. Poustvarjalca, prvi kantavtor, ki združuje rockersko dušo in romantični optimizem, drugi pa kitarist, dolgoletni član skupine Kalamari, sta predstavila trinajsterico od štirideseterice skladb njunih zadnjih devetih let. Živahno kantavtorsko doživetje je tako po treh pisanih kulturnih dneh sklenilo festival Sanje v Medani in Šmartno, pravljična vas, ki je letos že tretje leto gostoval v Brdih.