Umetnost je avtoterapija

Samohranilec je monokomedija, v kateri se bo igralec Renato Jenček (na fotografiji) na humoren in življenjski način spopadel z vsemi križi in težavami sodobnega samohraniteljstva, ki je že nekaj desetletij pereča tema slovenske vsakodnevnosti. Rok Vilčnik, ki ga poznamo tudi pod psevdonimom Rokgre, se je v Mariboru rodil leta 1968. Po izobrazbi je profesor likovnega pouka. Ko je svoji inštalaciji v prostoru dodal gib in zvok, je ugotovil, da je to pravzaprav teater, zato se mu je zapisal.

Neke noči, ko ga je nosila luna, se je hudo poškodoval. Poškodba leve roke ga je primorala, da je postal desničar; in takrat se je začelo zares – pisati, pisati in pisati. Že prvo leto je napisal štiri drame.

Ko ga za Planet Siol.net pobaramo, kako je lahko tako uspešno aktiven na toliko področjih – piše, je vodja skupine Patetico, pa še režira – in kako ob tem živi, odgovori, da preprosto mora biti tako. "Moram. Ravno da živim. Preživim. Pa super je tako. Ohranja me živega – zelo. Če le malo zaspim, ni za položnice. Pa tudi zanima me vse. Beseda, podoba in glasba. Po izobrazbi sem likovnik, po delu pisatelj, po hobiju pa muzikant."

Je zanj najprej podoba, beseda ali zvok? In v kakšnem vrstnem redu? "Ni vrstnega reda. Včasih je prej dan, včasih noč. Zvok, slika, vse je znak za nekaj. Sestavljanje znakov v pristne imitacije je umetnost."

Do zdaj se je pripetilo več kot 20 premier rokgrejevih gledaliških tekstov doma in v tujini, dram, komedij, kabarejev in besedil za otroke: Zvezda, To, Kleščar Enajsto čudo, Leticija in Silvester, Blok, Milan, Mravljinčar ali gozd rdečih sadežev, Pavlek, Othella, Kokolorek, O čem govorimo, kadar govorimo o ljubezni, Sirup sreče, Bonton, Učitelj, Smeti na luni, Pika, kje je tvoja nogavica, Nevarno razmerje itd. Nekaj jih je ugledalo luč sveta tudi kot radijske igre npr. Legenda o človeku, Dež, Kleistovo pismo ...

Leta 2000 je dobil za dramo To Grumovo nagrado za najboljšo slovensko dramo, nato leta 2004 nagrado žlahtno komedijsko pero za najbolje napisano komedijo Pavlek, ki je zmagala na Festivalu monodrama Ptuj 2004. Leta 2008 se zgodi druga Grumova nagrada za Smeti na luni.

Na vprašanje, zakaj je napisal besedilo z naslovom Samohranilec, odgovarja, da je samohranilništvo trenutno malo pozabljena tema naše vsakdanjosti, a zaradi tega ni izginila. "Še bolj pereča je. Ljudje imajo vse manj denarja. Koliko manj ga imajo zato šele otroci?! Samohranilec je zgodba o možu, ki je ostal sam z otroki in se po svoje bori za to, da bi jim nudil čim več, včasih na humoren in včasih tudi malo žalosten način. In je hkrati zgodba vsake matere, ki se ji je zgodilo enako." Po njegovem so najboljše komedije tiste, ki izvirajo iz življenja samega, monokomedija pa naj bi temeljila na samoironičnem pogledu samega akterja, nase in na milje, v katerem se kobaca k boljšemu življenju. Koliko pa so njegovi dramski teksti avtobiografski? "Sem jih že preveč napisal, da bi bili avtokomedijografski. Seveda pa je veliko mene v njih na drug način. V prvi vrsti je umetnost samoterapija in ko si tako dober, da lahko zdraviš še druge, takrat je prava."

Rok Vilčnik je tudi eden od scenaristov najuspešnejše slovenske humoristične TV-serije Naša mala klinika in Lepo je biti sosed, pisec besedil in ustanovitelj glasbene skupine Patetico ter pisec besedil za Neisho. Pred časom je ugledal luč sveta njegov novi glasbeni projekt – glasbeni album ansambla Papir, ki je vodilni predstavnik gibanja Nova popevka iz Maribora. Izdal je dva romana Mali ali kdo si je življenje zmislo? In Deset let razmišljanja ter zbirko pravljic Vesoljne pravljice ter pesniško zbirko Sanje. Živi od dela v Mariboru.