Tito o Jovanki, Stalinu in kraljici, ki je imela rada čevapčiče (video)

Po eni strani ste bili velik ljubitelj živali, po drugi strasten lovec. Kako gresta skupaj tako protislovni zadevi? Če o tem povprašate profesionalne lovce, vam bo vsak od njih povedal, da to počnejo v korist narave, da uravnavajo naravno ravnovesje. Da gre za selekcijo med živalmi. Takšna je torej lovska zapoved, njihova nrav. Kdor me pozna, ve, da je bil lov zame le hobi in da skoraj nikoli nisem pritisnil na petelina na puški. To so počeli pravi lovci, ki so bili z mano. Sam sem bolj užival v lepotah narave in živalih, ki smo jih spremljali v naravnem okolju.

Kaj vas je kljub 32-letni starostni razliki najbolj družilo z zadnjo ženo Jovanko? Ja katerega moškega pa moti, da ima 32 let mlajšo ženo? (smeh) Na vseh potovanjih, kjer je bila prisotna tudi Jovanka, sem jo, če sem bil v dilemi, velikokrat povprašal za nasvet. Kot na tej fotografiji (pokaže na fotografije, na kateri sta v družbi nizozemske kraljice, op. p.), sem se vedno diskretno nagnil proti njej in se z njo posvetoval. Imela je politične, ne bom rekel ambicije ... Veliko je vedela o politiki, s čimer mi je velikokrat pomagala. Bila je moja svetovalka. Večkrat se je izkazala za trn v peti mojim nasprotnikom. Rekli so mi, da me želi zamenjati. Ja kako naj me zamenja, če je že moja žena, sem pomislil. Naj vam razkrijem še nekaj. Bila je tudi moja zadnja obramba pred napadom. V svoji torbici je neprestano nosila malo pištolo, s katero bi me lahko obvarovala pred napadalci. Ta podatek je znan malo ljudem. Po najini poroki sem jo poslal v Moskvo in Švico na tečaj obrambe. To je bila pač njena služba, za katero je bila plačana. Tudi zaradi tega bi morala po moji smrti prejemati pokojnino, veste pa, kaj se ji je zgodilo ... Sicer pa je kljub starostni razliki to bila ljubezen. Razumela sva se skoraj v vseh stvareh ...

Kdo vas je največkrat spremljal v različnih mestih po Jugoslaviji in v tujini med proslavljanjem novega leta? Na kakšen način ste oblikovali seznam povabljencev? Kako je bilo s hrano in pijačo na teh dogodkih? Pri tem nisem imel nobene besede. O tem je odločal protokol. Zagotovo bi želel, da bi bili med povabljenci tudi moji sinovi, vnuki, moja družina. A ni bilo tako. Vsa silvestrovanja, žal, niso bila zasebna. Če sem bil povabljen v kakšno tujo državo, sem seveda moral slediti protokolu te države. Zanimivo je, da so njihova novoletna praznovanja oblika nekakšnega karnevala, kjer so se velikokrat našemili z različnimi pokrivali. Pri nas je bilo vse lažje. Če sem praznoval v jugoslovanski republiki, sem želel, da sta v novoletnem programu prisotni folklora in glasba dotične republike. Vsaj pol ure programa.

Kar zadeva prehranjevanje, sem vedno, še posebej v tujini, imel svojega kuharja. Njihova hrana (tista v eksotičnih državah, npr. Indoneziji) za naše želodce ni bila primerna. Bil sem velik ljubitelj viskija in dobrega vina: sladki muškat, ritoznojčan, pa slovenski cviček. Vina so bila tudi del protokolarnih daril. Ljudje, še posebej Američani in vinarji vseh vinarjev, Francozi, so bili nad jugoslovanskimi vini navdušeni, še posebej nad tistimi iz Goriških brd in Makedonije. Francoski predsednik Valery Giscard d'Estaing je dejal, da imamo vrhunska vina. Velik poklon ... Tudi britanski kraljici Elizabeti II. je bilo najljubše vino iz Goriških brd. In če se še malo pomudim pri njej. Naravnost očarana je bila nad okusom čevapčičev med obiskom Leskovca. Ko smo jo povprašali, kaj bi si želela za darilo, ki jo bo spominjalo na obisk Jugoslavije, je dejala, da bi še enkrat rada okusila prav te čevapčiče. Zato sem jih prek našega ambasadorja na vsake toliko časa poslal leskovačko meso, da so ji v Londonu pripravili to delikateso.

Kaj vam pomeni ustanovitev neuvrščenih leta 1961? S to potezo ste postali ena najbolj prepoznavnih političnih osebnosti na svetu. Z egipčanskim predsednikom Gamalom Abdelom Naserjem in predsednikom indijske vlade Džavaharlalom Nehrujem smo želeli združiti svet. Naj vas spomnim, da je takrat obstajala nevarnost vojne s strani Amerike in Sovjetske zveze. Ne smem pozabiti, da je bila Jovanka tista, ki je prva pomislila na unijo držav. Na eni izmed večerij je Naserju predlagala, da bi se mi, ki smo zunaj teh blokov, združili v eno zvezo. Te "nepomembne" države so takrat predstavljale dve tretjini svetovnega prebivalstva. In prav zato, ker nas je bilo tako veliko – mislim po številu prebivalcev in ne po številu orožja –, bi nas morala tako Varšavski kot Nato pakt poslušati in upoštevati naše želje in predloge. In tako je tudi bilo ...

Bali so se nas ... Nekoč sem dejal: Če bi vsakemu od dveh tretjin svetovne populacije dali kamen v roko, bi lahko premagali vsakršno nevarnost. Če pomislim, takrat ni bilo nobenih vojn. Američani in muslimani so živeli v miru ... Vsakdo je delal zase to, kar je bilo prav, vsi so imeli svoje pravice in dolžnosti ... Danes je vse drugače.

Ustanovitev neuvrščenih mi veliko pomeni. Zaradi tega sem videl skoraj ves svet, obiskal večino neuvrščenih držav, pa tudi tistih, ki so se želeli naši uniji pridružiti – tudi danes so to države, v katerih je največ nasilja, sužnjelastništva, pomanjkanja hrane ... Na to politično potezo, s katero smo svetu dali vedeti, kdo smo, s katero so vedeli, kje je Jugoslavija, sem upravičeno lahko ponosen. In tudi sem.

Kljub vsemu, pozitivnim in negativnim predznakom, ste bili po svetu zelo priljubljeni ... Pa saj se vidi po fotografijah. Kot vidite, so me imeli radi in kralji in cesarji. Resda sem bil komunistični voditelj, a sem tudi dokazal, da znam voditi svojo državo in svoje ljudstvo. Če ne bi bilo tako, mi ne bi zaupali tako pomembne naloge, kot je vodenje neuvrščenih. Ne bi me vabili povsod. Samo pomislite, v roke sem segel štirim ameriškim predsednikom. Richard Nixon je bil celo na obisku moje rojstne hiše v Kumrovcu. Z Johnom F. Kennedyjem sem bil skupaj dva meseca pred njegovo smrtjo. Jugoslavijo sta obiskala še Jimmy Carter in Gerald Ford.

Kje ste dobili idejo za Modri vlak? Kdo ga je izdelal, kakšna je bila notranjost, koga ste na njem gostili? Kdo ga je izdelal, ne vem. Tudi sama notranjost ni bila nič posebnega. Sem ga pa imel rad. Tudi z njim sem veliko prepotoval. Avtomobili so me vedno čakali na cilju, skoraj nikoli jih nisem vozil na vagonih. Ta oblika prevoza mi je bila najljubša, ker so me na vsaki postaji, ali v večjem mestu ali na vasi, pričakali ljudje, množice ljudi. Z Jovanko sva bila rada med ljudmi ... Gledano z vidika varnosti pa je bilo to najtežje, saj so morali neprestano pregledovati celotno traso poti. Z letalom se nisem rad prevažal. Nekajkrat smo naleteli na hudo turbulenco, zato sem se vožnji z letalom izogibal. Na poti k Indiri Gandhi je bilo tako hudo, da je letalo skoraj strmoglavilo.

Ste svojo ladjo oz. jahto Galeb veliko uporabljali, kam vse ste z njo potovali? Zdi se mi, da sem z Galebom prepotoval ves svet in obiskal skoraj vsako državo. Če se dobro spomnim, naša država ni imela diplomatskih odnosov le z Albanijo in čilskim diktatorjem Augustom Pinochetom. Vsako leto sem na Galebu preživel od dva do tri mesece. Tudi varno sem se počutil, ko sem plul in stanoval na njem.

Ste vedeli, da so name poskusili več kot 200-krat izvesti atentat? Spomnim se, ko sem bil enkrat v ZDA, nisem želel prebivati v hotelu, saj so me tam že čakali ustaši, zato sem se odločil, da ostanem na ladji. A to jih ni ustavilo. S posebnimi podvodnimi plovili, imenovanimi žabe, so na trup Galeba poskusili podstaviti bombe, a so jih varnostniki še pravočasno odkrili.

Atentate so izvajali predvsem v tujini: želeli so me zastrupiti s hrano, predajali so mi zastrupljena nalivna peresa, eliminirati so me želeli tudi s plinom ...

Vsaka od jugoslovanskih republik je imel mesto, poimenovano po vas. V Sloveniji je bilo to današnje Velenje, takrat Titovo Velenje. Čemu to poimenovanje? Kakšna vaša kaprica ali se za tem skriva kaj večjega? Bil sem proti temu. Ni se mi zdelo prav. A to so želeli tisti, ki so se mi na tak ali oni način prilizovali. Tudi to, da me je v vsakem mestu, kamor sem prispel, pa tudi če samo za en dan, čakala vila, v kateri bi prespal. Rekel sem jim, da to ni potrebno, saj lahko prespim v hotelu ali se konec koncev tudi odpeljem domov. Seveda, stavbo so po mojem odhodu uporabljali mestni veljaki. Poštenost pa taka ...

Nam lahko poveste kaj več o svojem razmerju s Stalinom? Sprva sta bila na isti valovni dolžini, na koncu vas je celo dal, seveda neuspešno, eliminirati ... Leta 1948 ste se uprli njegovi doktrini o absolutnem diktatorstvu. Zakaj? Če bi me želel eliminirati, bi me, verjemite. Imel je vse možnosti. Do samega razdora v najini miselnosti pa je prišlo zaradi tega, ker nisem želel, da bi bila Jugoslavija satelit Sovjetske zveze. Stalin ni poznal besede ne. Če smo imeli socialistično ureditev, je bilo popolnoma razumljivo, da bi morali priti pod njegovo oblast. Iz Jugoslavije preprosto nisem želel narediti zapora.

Danes vsi govorijo "izza železne zavese". To je bil t. i. vzhodni blok držav, ki je spadal pod Sovjetsko zvezo: Madžarska, Bolgarija, Romunija, Češka, Poljska ... Tam je dejansko vladala diktatura. Kdor malo pozna zgodovino, ve, kakšen je bil življenjski standard v tistih državah in kakšen pri nas. Sam sem imel torej rad model socializma, ki ni bil tako diktatorski kot pri Stalinu.

Pri nas je kolikor toliko vladala demokracija, ljudje so živeli lepo življenje, prejemali so plače, zdravstvo in šolstvo sta bila urejena, tudi v tujino so lahko potovali. Ukraden jugoslovanski potni list je takrat imel največjo vrednost na črnem trgu. In veste zakaj? Ker če si bil lastnik našega potnega lista, nisi potreboval skoraj nobene vize za obisk tujih držav. Celo Američani so potrebovali več viz kot mi: za celoten vzhodni blok, azijske in afriške države, da o Sovjetski zvezi ne izgubljam besed.

Jugoslavija se je sama obranila nacizma in fašizma in sami smo želeli oblikovati državo, ki bi njenemu prebivalstvu omogočala dostojno življenje. Ljudem sem obljubil boljše življenje in obljubo sem izpolnil. Pri Stalinu pa so le eno obliko smrti zamenjali za drugo. Ne, tega nisem želel ... No, od leta 1953 se je tudi stanje v Sovjetski zvezi izboljšalo.