"Teater je moje drugo življenje, pogosto pa tudi prvo"

Medtem ko je kuhala kavo in mešala malinovec, mi je postalo jasno, da je vse, kar govorijo o Urši, res. Da je izjemno sposobna, neuničljivo energična in da ji je kot perfekcionistki skoraj nemogoče slediti, se je pokazalo v nekaj minutah, vmes pa je naraščal občutek, da smo v družbi velike ženske, človeka in osebnosti, ki je najbolj krhka tam, kjer je najbolj močna – v srcu. Danes je prazna Luna, mlaj. Ali vpliva na vas, verjamete v takšne stvari, berete horoskope? Včasih sem. Včasih sem prebrala vsak horoskop, imela sem celo vedeževalko – upam, da sem se prav izrazila – moja gospa Mira je prekladala svoje fižolčke in velikokrat sem jo obiskala. Vedno samo zaradi posla, nikoli zaradi osebnih zadev, potem pa sem v enem trenutku vse pustila. Ne preberem več nobenega horoskopa, pri gospe Miri nisem bila vsaj pet, šest let, včeraj sem ji samo voščila za rojstni dan. Ne vem, zakaj sem to končala. Nisem bila ravno obsedena, mislila pa sem, da mi bodo zvezde 'pomagale' oziroma da bo vse v redu, če v zvezdah tako piše, ampak sem potem ugotovila, da si sam krojiš svojo srečo, da nanjo sam vplivaš s svojim delom. Ne zanima me več, kakšna Luna sveti, jaz delam in upam na najboljše. Kakšen ponedeljek imate za sabo? Prireditev, kot je Pustimo jim sanje, verjetno ni mačji kašelj? Grozen! (smeh, op. a.) Ampak zdaj že toliko let delam te prireditve, da sem se naučila, da vse stvari organiziram prej. Da je na dan dogodka čim več urejenega in da je stres čim manjši, kar je vedno težko, ko je pred tabo polna dvorana s 1500 ljudmi in premišljuješ, ali ima vsak svojo karto, a bodo monitorji na odru stali, kot je treba ... Skratka en dan pred prireditvijo pri meni že vse stoji, letos pa so nam stvari ponagajale in smo jih bili primorani reševati sproti, tudi to se zgodi. Danes sem preštela ponedeljkove klice zaradi koncerta in bilo jih je 64! Lahko sem hvaležna za odlično in strokovno ekipo, ki odlično podpira moj perfekcionizem, pravzaprav že skoraj obsedenost. Kaj vsa leta ostaja največji izziv pri tako velikem projektu? Meni osebno zasedenost dvorane. Še vedno. V današnjih časih je izjemno težko prodajati vstopnice, ni več pravila, kaj prodajati, kako ... Gallusova dvorana s 1500 sedeži je izziv, čeprav ni videti tako, ko je polna. A ko jo zagledaš prazno, vidiš, da je prostor, ki ga je treba zapolniti, ogromen. Tudi v Špas teatru je enako, pa imamo 'le' 450 sedežev. Seveda je izziv tudi to, da povežeš nacionalno televizijo s komercialno, uskladiš oglaševanje, novinarje in podobno, ampak to pride sproti. Izziv so prodane vstopnice, največji izziv pa je takrat, ko hočeš, da so razprodane teden dni pred prireditvijo. S koncertom Pustimo jim sanje nam je to uspelo letos in lani, če bi imeli stojišča, bi prodali tudi ta. Nič čudnega, da se na koncu od sreče in veselja, ker je šlo vse v redu, kar objemamo, poljubljamo, smejemo, jočemo ...

Kje ste, medtem ko poteka prireditev? Povsod. Malo sem bila v dvorani, v preddverju sem pozdravila predsednika, v zaodrju Jana Plestenjaka, pa v garderobi, na odru ... Takrat sem tako živčna, da ne vem, kje sem, sem pa povsod. Samo še čakam, da bo konec.

In ko je konec ... Po dveh mesecih dela je največji problem, da sem še vedno na adrenalinu. Vse namreč hranim v glavi, vse. Lahko vam povem, kje je kdo sedel, zakaj ravno tam, skozi katera vrata je vstopil ... To je edini način, na katerega lahko delam, in tudi ko je projekt končan, še vedno vse živi v meni, čeprav vem, da mora 'ven iz sistema'. Trenutno že dva dni ne spim, se zbujam sredi noči in se tresem, ker podatki še kar migajo.

Niste ena tistih, ki gre na napravo za fitnes in pokuri stres? No, no, na to pri meni lahko pozabite. O fitnesu, telovadbi in podobnem bova kdaj drugič (smeh, op. a.), stvari morajo najprej iz glave. Potrebujem kakšen teden, da se umirim in da lahko začnem znova.

Ste kdaj izračunali, koliko časa preteče med projekti? Tega ni, pri meni se vse prepleta, kar naprej so začetki in konci.

Koliko denarja vam je uspelo zbrati letos? Danes (sreda op. a.) je znesek 130 tisoč evrov, ampak zbiranje se nadaljuje, tako da bo na koncu številka večja. Odziv je bil velikanski in je še vedno.

Katerim otrokom je namenjen denar? Denar zbira fundacija Pustimo jim sanje predsednika Danila Türka, priznam pa, da popolnega vpogleda v to, kam denar gre, nimam. Vem, da gre približno 70 odstotkov zbranega denarja v krizne centre po Sloveniji, 30 odstotkov pa so lani dobili otroci iz Gaze, ki so prihajali na zdravljenje v center Soča. Letos denar dobijo otroci z Madagaskarja, mislim, da gre za postavitev slovenske vasi. Ko sem na svoje oči videla, koliko otrok potrebuje pomoč, nisem mogla verjeti. Zgodbe so tako srhljive, da si rečeš lahko samo še to, da boš pomagal. Če boš pomagal enemu, boš pomagal vsem.

Ali vas to, da imate sami otroka še bolj spodbuja? Gotovo. Imam 11-letnega sina in si težko predstavljam, kaj bi bilo, če bi bil on otrok, potreben pomoči. O tem sploh veliko premišljujem, a lahko govorim le zase, ne poznam razlogov, zaradi katerih so drugi dobrodelni. Pa še nekaj pomembnega sem ugotovila: po petnajstih sezonah Špas teatra sem dosegla vse. Imam najuspešnejše gledališče v Sloveniji, delam s super ljudmi, za preživetje imam dovolj, imam super družino, v glavnem mi je v življenju lepo. Na tej točki se mi zdi prav, da začneš deliti in nekaj storiš za druge. Velikokrat se pošalim 'Vi pojte in plešite, jaz bom pa karte prodajala', a kar je res, je res. To znam in zdi se mi prav, da s svojim talentom pomagam. Zvezdniki pomagajo s svojo slavo, klicatelji s prispevki, vsak pač po svoje, kot zna in kot zmore. To edino šteje. Karkoli narediš, je prav, da narediš, ne smeš gledati samo nase.

Menite, da je danes težje biti otrok kot včasih? Ne vem, vseeno pa Žigi (sinu op. a.) z največjim zadovoljstvom razlagam, kako smo šli enkrat na leto v Italijo, kjer smo si kupili žvečilke in evrokrem ... Luštno je bilo, ničesar nismo imeli razen hrepenenja, pa ne mislim materialnih dobrin. Saj se nisi mogel kar zapeljati v Benetke kot danes, potreboval si dovoljenje, žige v potnem listu ... Kakšne Benetke, še v kino ali v živalski vrt nisi mogel vsak dan (smeh, op. a.)! Današnji otroci imajo vse, pa tudi mi se trudimo, da imajo vse.

V petnajsti sezoni Špas teatra se na odre vrača tudi predstava Balkanski špijon, kako to? Razmišljali smo, kako bi se lahko poklonili petnajstletnici, in tako sem se domislila, da na oder postavimo kakšno staro predstavo, ki si je kar nekaj ljudi še ni ogledalo. Odločili smo se, da jo z glasovanjem izberejo ljudje sami, na izbiro pa smo jim dali nagrajene predstave, ki so bile nagrajene kot komedije leta. Takšnih predstav je bilo pet, zmagal pa je Balkanski špijon. Ker je bil Boris Cavazza zaseden, smo poklicali Mustafo Nadarevića, ki bo predstavo tudi režiral.

Kako ste se sploh odločili, da boste ustanovili svoje gledališče? Kaj vas je začaralo? Kaj pa vem, teater imam rada. To je moje drugo življenje, kdaj pa tudi prvo. Rada imam ljudi, ki delajo v teatru, rada ustvarjam, nisem samo producent, ki se ukvarja z denarjem, čeprav smo zelo uspešni. Ni preprostega odgovora. Pride obdobje, ko bi kar vse pustila, pred enim ali dvema letoma sem premišljevala, da bi vse skupaj zaprla in šla pomivat okna, ker nisem več zdržala. Preprosto se ti kdaj nabere, zatakneš se. Trenutno sem v obdobju, ko se mi spet zdi vse mogoče in rušim vse pred sabo, vse je super, predstave so zelo uspešne, koncert je bil zelo uspešen, delamo na novih projektih. Velikokrat se zgodi, da mi vse 'pade dol', ker so obiskovalci postali tako nestrpni in negativni. Največje težave imamo s pritožbami, ki to sploh niso, so pa posledica razmišljanja 'kupil sem karto, zdaj bo po moje'. Pravijo, da ima kupec vedno prav, pa nima, res nima. V Špasu se res trudimo za ljudi, ampak to, da kupiš karto, še ne pomeni, da se v dvorani usedeš tja, od koder najbolje vidiš na oder – razen če si kupil tak sedež. Ampak ljudje to počnejo, mi pa potem urejamo.

So igralci kot družina? Oh, seveda! Na primer 5 moških.com so bili zmeraj moji fantje, kaj pa drugega! Želim, da smo kot družina, tudi podjetje je družinsko, z večino imam super odnose, se dobivamo, pridejo k meni, si svetujemo, pomagamo ... Včasih kakšne energije tudi niso šle skupaj, nič hudega. Pogosto je za vaje ali predstave konec tedna moja mami spekla kakšno baklavo ali pecivo, pač hočem, da se vsi dobro počutijo, da so del družine. Žal pa imam zdaj toliko dela, da je tega manj, čez dan delam, zvečer sem z družino. Rada bi izkoristila še teh nekaj let, preden sin odraste, potem bom spet lahko vsak večer zunaj.

Kako prepoznate, da igralec spada k vam, v vaš teater? Imam malo čarovniške intuicije, drugo naredijo pogovori z režiserji, ki vedno vejo, kaj lahko od koga pričakuješ.

Obiskujete druge teatre? Zelo slabo. Ne hodim v kino, v druga gledališča, v fitnes, nikamor. Najbolj srečna sem, če sem doma, konec tedna skočim v Kranjsko Goro, kjer sem spet doma ... Rada sem v miru.

Ali z leti lažje prenašate nizke udarce nevoščljivcev? Tega sem se naučila. Ravnokar so nas klicali iz nekega kulturnega doma, kjer pogosto gostujemo, da ne bi več prodajali vstopnic za naše predstave, ker je s tem toliko dela. Kjerkoli se pojavi Špas teater, nastane cunami, to je res, in mi smo vajeni, da prodamo po 300 ali 400 vstopnic na dan, nekje drugje pa ne. Včasih bi zaradi tega trpela in izgubljala živce, danes se obrnem in peljem svojo zgodbo naprej.