Štefka Drolc: Včasih težko rečemo rad te imam

Dobitnica številnih nagrad, med drugim tudi Boršnikovih nagrad, Boršnikovega prstana (leta 1983) in leta 2009 dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo bo naslednje leto dopolnila častitljivih 90 let. "Vsako priznanje zase je bilo vredno velikega veselja, ki sem ga ob tem občutila. Prešernova nagrada pa je prišla s področja, ki ni tako lokalizirano oziroma osredotočeno na gledališko dejavnost, ampak je z vseh tokov kulture. Moram reči, da je to zares veliko priznanje zame. Ko so mi sporočili, da bom dobila to nagrado, sem bila kar nekaj dolgih trenutkov brez besed. Ker resnično niti v sanjah nisem razmišljala o tem, da bi lahko prišla v poštev," je pred tremi leti v intervjuju za revijo Moja Slovenija povedala Štefka Drolc, ki je decembra zasedena s številnimi projekti. V predstavi Draga Duša se spominja mladosti in razmišlja o pomenu igralskega poklica Slovenska igralka in pedagoginja je svojo igralsko pot začela kot amaterska igralka v Mariboru. Od leta 1960 je stalna članica ljubljanske Slovenskega narodnega gledališča Drama, kot filmska igralka pa je leta 1948 debitirala za vlogo Tildice v filmu Na svoji zemlji. Nato se je zaposlila kot pedagoginja na AGRFT. Skupaj z igralko Ivo Zupančič se je na začetku jeseni v predstavi Draga Duša spominjala mladosti, razmišljala o pomenu igralskega poklica, o pripadnosti igri in interpretirala odlomke vlog, ki so jo zaznamovale. Od vlog mater ji je bila še posebej blizu Cankarjeva mati iz filma Na klancu Naša kandidatka za uspešno Slovenko 2012 je ena izmed najboljših in najbolj prepoznavnih igralk, odkar obstaja slovensko gledališče. V svoji bogati igralski karieri je upodobila vrsto likov, od nežnih in vedrih mladenk do izrazito karakternih vlog iz klasičnega in sodobnega dramskega repertoarja ter tudi iz komedij in grotesk. "Od vlog mater pa mi je bila še posebej blizu Cankarjeva mati iz filma Na klancu. To je bil v nekem obdobju zelo poseben film, zelo veliko ljudi ga je odklonilo, zelo veliko pa ga je sprejelo presenetljivo lepo."

Včasih se ne zavedamo, da tudi doma živimo eden mimo drugega "Včasih tako malo manjka, da smo si blizu. Nasmehni se komu kdaj. Ko si v službi, primi koga za roko, pa pojdita skupaj na kavo ali karkoli. To je korak bližje. Ali pa nekoga, ki je zelo sam, ustavi in mu reci prijazno besedo. Včasih se ne zavedamo, da tudi doma živimo eden mimo drugega. Da tako težko rečemo rada te imam, rad te imam," to so besede modre Štefke Drolc, ki pravi, da ima to srečo, da živi z družino najstarejše vnukinje, ki ima dve punčki, stari tri in pet let. "Lahko sem jih spremljala od prvih čebljanj pa do prvih korakov, ki sta jih naredili. To je tako osrečujoče, no, pa tudi naporno. Otrok te tako dvigne, tako zbliža ljudi v družini. Kakšen zaklad je to malo bitje, vzgaja te, da ti misliti. Včasih se zelo pozno zaveš, kakšne stvari si zamudil, jih spregledal. Skratka, sedaj mi je zelo lepo, veliko se tudi dobivamo s sorodstvom. Ker sem že prababica in moja hči babica, nas je babic in dedkov sedaj zelo veliko v naši družini." Grenki trenutki kot naložba za igralski poklic V svojem življenju je Drolčeva doživela veliko hudega, mnogo grenkega, pa ne samo zaradi, kot pove, nesrečnih ljubezni, propadlih zakonov, ampak je bilo tudi mnogo stvari, ki se skozi življenje naberejo, ki so tako srečne kot boleče, te ranijo ali ti raniš drugega. "Niso samo drugi krivi. Pri našem poklicu je to neke vrste naložba, saj ko se srečaš z različnimi osebnostmi, katerih vloge odigraš, moraš začutiti ta osnovni vzgib, ki je sprožil in oblikoval neki karakter. Zato so vse izkušnje v bistvu dragocene, pa naj si bodo to dobre ali slabe, bridke ali lepe, nekje je naloženo, kot neka dota za naš poklic."