"Še nikoli nisem tako užival kot zdaj"

Film, ki govori o odhodu nogometne reprezentance Kraljevine Jugoslavije na svetovno prvenstvo v nogometu v Montevideo leta 1930, je v Srbiji videlo več kot pol milijona gledalcev, glasba iz filma pa je pravzaprav ponarodela, zato je izid albuma s filmsko glasbo logičen korak naprej, v katerem se je Magnifico popolnoma našel. Plošča Montevideo, Bog te video izide 15. oktobra.

Album boste predstavljali 1. in 2. novembra v Cankarjevem domu. Je datum simboličen?

Ne, pa sem tudi sam veliko razmišljal o tem. Ta datum je bil pač prost, izbrali so ga v Cankarjevem domu, ker sta 1. in 2. november ravno petek in sobota, to se jim je zdelo primerno. Ni globljega vzroka, ni simbolike.

Nastopili boste z vojaškim filharmoničnim orkestrom Srbije Stanislava Biničkega, ki vas spremlja tudi na plošči. Kako ste se našli?

Z režiserjem (Draganom Bjelogrlićem) sva želela orkester, s katerim bi lahko izvedli glasbo na star filmski način. Najprej sva razmišljala o Beograjski filharmoniji, pa so bili preveč zasedeni, zato je bil orkester Stanislava Biničkega pravzaprav edina izbira. So zelo zanimivi, najstarejši orkester te vrste v Evropi, imajo svoj poseben, razpadajoč zvok, ravno prav so veliki zame, da smo kompatibilni. Skupaj nismo nastopali le na plošči, so moj spremljevalni orkester, s katerim bom predstavljal album tudi drugje po Sloveniji in zunaj nje. Pride srbska vojska, a tokrat v miru.

Ni prvič, da ste napisali glasbo za film, pa vendar – vam je bil tokrat scenarij hitro blizu?

Zelo blizu. Zgodbo sem poznal že prej, oče mi je govoril o tem. Montevideo, bog te video je besedna zveza, ki jo poznam pravzaprav od nekdaj, in ko je Dragan rekel, da bo po tej zgodbi posnel film, sem bil takoj za.

Kako se dela filmska glasba, sta se z režiserjem Bjelogrlićem ujela?

Režiser glasbe seveda ne naroči dobesedno, o filmu se pogovarjaš, bil sem na snemanjih, da sem padel v zgodbo, spoznal igralce, začutil ozračje, pogledal sem neskončno različic filma, preden je bil končan ... Skozi pogovor najdeš skupne ideje, na koncu pa ustvarjam sam. Saj če bi Dragan to znal narediti sam, bi naredil, verjemite.

No, pa je vseeno izbral vas.

O tem ga nisem nikoli spraševal, sem pa vesel. Kako ste pomislili na sodelovanje z Luz Casal?

Luz je precej unikatna pevka, nežanrska, lani je dobila latinskega grammyja, verjetno jo največ ljudi pozna po glasbi iz Almodovarjevih filmov. Tam sem jo tudi sam slišal oziroma mi jo je pokazala žena. Najprej sem bil malo zadržan, potem pa sem ugotovil, da je to popolno. Za drugi del filma so producenti navezali stik z njo in privolila je, v španščino celo prevedla Pastirče mlado in Pukni zoro.

Sta zdaj takšna prijatelja, kot sta bila Monserrat Caballé in Freddy Mercury?

No, dvakrat smo šli s filmsko ekipo skupaj ven v Beogradu, občasno si prijateljsko dopisujeva.

Ste z zadnjim albumom prestopili v drugo glasbeno kategorijo, niste več pop?

To je samo zvok, ki zveni drugače, mislim, da me zaradi orkestra nihče ne bo vtaknil v klasiko, čeprav je note za glasbo odkupila tudi Beograjska filharmonija.

Čestitke!

Sem edini klasični Slovenec, ki ga izvajajo v Srbiji (smeh). Januarja bodo imeli koncert, na katerem sem gost, na seznamu med imeni, kot je Čajkovski, piše tudi Magnifico. Fino, tega nisem pričakoval, to je zame velika čast. Če bi znal to načrtovati, bi to že zdavnaj naredil (smeh).

Uživate v nastopih z orkestrom?

Neizmerno, še nikoli nisem tako užival kot zdaj, ko sem ustvarjal muziko za ta film. Če bi lahko, bi stalno imel svoj orkester, da bi ga snemal in se zafrkaval z njim.

Vas kdaj poleg glasbe druži tudi jugonostalgija?

Nihče si ne želi istega razočaranja, to nas odvrača od resne jugonostalgije. To je stvar preteklosti, do 25. leta je bila zame Jugoslavija, zdaj si je ne bi želel nikoli več. Če je moralo biti tako, kot je bilo, škoda, da je sploh bilo.

V Srbiji ste ponarodeli, vaše pesmi se vrtijo povsod.

Glasba iz filma in seveda film sam sta v Srbiji res hit. Ne vem, muzika se je kar naenkrat začela vrteti po klubih, kavarnah, porokah ... Zdaj moram včasih dokazovati, da je Pukni zoro res moj komad, ker vsi mislijo, da gre za staro srbsko priredbo.

Je drugače, ko te posvoji srbsko občinstvo ali naše?

Ni razlike, ljudje smo si vseeno zelo podobni. Ne bi rekel, da so Srbi tako drugačni, imajo sicer svoj način komunikacije in izražanja čustev, so bolj neposredni, a včasih smo Slovenci celo bolj odprti. Mene imajo hitro lahko za svojega. Če se kje dobro počutim, ker imam tudi jaz njih hitro za svoje, se v Srbiji, ta ima v mojem srcu poseben status, saj pri športu navijam zanje, moj oče je od tam ...

Nekoč ste rekli, da so oboževalci lahko nekaj najbolj napornega, ker izgubijo ves smisel za kritiko. Še tako mislite?

Nisem mislil nič grdega, za glasbeno industrijo je seveda zelo pomembno, koliko imaš oboževalcev in oni tekmujejo med sabo, ti pa sprožaš v ljudeh najbolj kretenska čustva in jih zanje celo nagrajuješ. Vedno se spomnim filma Misery, kjer je bralka ugrabila pisatelja, ker ji ni bil všeč konec, nekaj podobnega ... Me razumete?

Pa se vam dogajajo takšni ekstremi?

Ne, ampak takšen odnos je za k dohtarju. Jaz imam rad svoje občinstvo, ampak saj ne gre za oboževalce. To si lahko do 20. leta, potem je to nekakšna motnja.

Torej vam več kot milijon in pol klikov za ogled pesmi Samo malo na YouTubu ne pomeni veliko? To je skoraj toliko, kot je Slovencev ...

To statistiko je treba gledati malo drugače, sicer pa, da, vsem pomenijo nekaj ti kliki, tudi meni. Lahko bi se pretvarjal, da je drugače, ampak zakaj, saj gre za izražanje simpatij. Je pa ta klik precej neoseben, ne gre skoraj za vse Slovence, čeprav je tisti, ki je dobil klik, na drugi strani seveda vesel.

Je film najboljši oglas, najboljši videospot za glasbo?

Odvisno od glasbe. Kakšna odlično funkcionira brez filma, ima svoje življenje, kar velja v našem primeru, zato smo se tudi odločili za album. Zelo rad jo igram s tem orkestrom, pa tudi moje starejše komade odigramo, zvenimo kot mešanica smeha in joka.

Za orkestracijo in aranžmaje je na prvi plošči poskrbel Rok Golob, na drugi Matija Krečič. Kako poskrbite za to, da se vaša glasba sliši natanko tako, kot si želite?

Sam ne berem not, zato sta bila tu onadva, ampak skupno ustvarjanje nam gre zelo dobro, pravzaprav bogatita mojo glasbo. V nekatere stvari se preprosto ne spuščam, ker jih ne poznam.

Kdaj obžalujete, da ne berete not?

Tako bom rekel: rajši bi znal note kot ne, ampak sem se navadil, kot se slepec navadi hoditi po svetu slep. Nimam pa volje, da bi jih se naučil.

Kaj vam prinaša zadovoljstvo v življenju? Ste srečni?

Ne, redkokdaj sem srečen, zdi se mi, da to nekako ni mogoče, to smo že ugotovili. Če si vsaj zadovoljen, je zame kar uspeh, če se mi to zgodi dvakrat na teden, se mi zdi kar hudo. Sicer pa potrebujem mir v hiši in zadovoljno ženo, pa kakšno dobro pesem rad napišem. Kadar so ženske zadovoljne, se vesolje nekako prav vrti, in če moja žena ni zadovoljna, sem zelo nemiren.

Včasih ste bili tudi velik oboževalec erotičnih filmov ...

Bil. Ne gledam jih več. Ne, lažem.

Kaj se pa je zgodilo?

Nič (smeh). To me malce manj zanima, mislim, da je to povezano z leti. Ženske ali odnos z njimi se mi ne zdijo več najbolj pomembna stvar na svetu. Saj ne, da mi je zdaj vseeno, ampak zame to ni več najpomembnejše, potem pa se vse malo spremni.

Kaj pa koncerti, nastopi, je težje zavzeti oder kot nekoč?

Ugotovil sem, da grem najlažje in z užitkom na oder, kadar vem, da je imam za sabo dober bend. Velikokrat sem šel na oder nerazpoložen, saj to, ko si enkrat na njem, mine, ampak prej in potem ni v redu. Zdaj mi je lažje, ker imam orkester, ki odlično zveni, vsi so predani, z veseljem nastopam z njimi.

Ste že razmišljali o novih glasbenih izzivih?

Začel sem se že ukvarjati s svojo novo avtorsko ploščo, upam, da bo spomladi singel zunaj.

Je Shatzi zraven?

Seveda, on je v resnici ključni moment.