Sanja Doležal: Imela sem vse. A vse v narekovajih.

Sanja Doležal je pevka z najdaljšo kilometrino v legendarni hrvaški zasedbi Novi fosili. Kljub 53 letom je še vedno takšna kot v 80. letih, ko je v skupini nadomestila Đurđico Barlović. Mladostna in s prikupnim nasmeškom, ki je njen zaščitni znak.

Je mati dveh otrok, hči Lea stopa po njenih pevskih stopinjah, in vdova Nenada Šarića, bobnarja pri zasedbi Novi fosili.

V petek ste še zadnjič nastopili pred slovenskim občinstvom. Ne boste pogrešali adrenalina na odru, občutka, ko občinstvo v en glas prepeva vaše uspešnice? To ni bil zadnji koncert, kajne?
Mislim, da je. Čutimo, da je napočil čas. Pomembno je, da to storimo zdaj, ko še imamo dobro občinstvo, in dovolj energije. Ne bi želeli, da nas odnesejo z odra. Zadnje čase tako ali tako ne nastopamo, kadar pa, je to vedno velik razlog za veselje.

Glede občutkov na odru pa, ja, imate prav, to je veličasten trenutek. To je trenutek, ko se zaveš, zakaj si v otroštvu želel peti in nekaj dobrega širiti med ljudmi.

"Občutek na odru je fantastičen. Takrat se zaveš, zakaj si sploh vzljubil petje." Foto: Ana Kovač

Kaj boste počeli v "pokoju"?
Osredotočila se bom na delo na televiziji, Vladimir Kočiš - Zec ostaja v glasbi, Marinko Calnago pa se bo lahko bolj posvečal svoji bolni ženi.

Omenili ste delo na televiziji. Pred kratkim so vas na hrvaški nacionalni televiziji zamenjali na mestu voditeljice, kaj boste počeli zdaj?
Dogovarjam se z drugo televizijo. Bomo videli, kaj bo. Od nekdaj sem imela rada kamero in mislim, da imam občutek za delo pred kamero. Zame ni bila nikoli nekaj hladnega, ampak je bila kot človek. Ko gledam v kamero, nagovarjam človeka. Mislim tudi, da imam dober občutek za to, kaj je gledalcu zanimivo. Če že meni ni, kako bo šele njim. Tudi izkušenj imam dovolj.

Zakaj niste več voditeljica oddaje Dobro jutro, Hrvaška?
Na Hrvaškem je prišlo do menjave oblasti in nova metla je pometla, kar je ostalo od prej.

Vrniva se h Novim fosilom, ki letos praznujejo že 47 let delovne dobe. Je velika razlika med občinstvom v 80. letih, ko ste se pridružili že takrat zelo uspešnim Novim fosilom, in danes? Generacije se menjajo …
Da, ampak čustva ostajajo enaka, razlika je le v pogostosti nastopov. Ko smo živeli v državi z 20 milijoni prebivalcev in nastopali v vseh državah nekdanje Jugoslavije, smo koncertirali 300 dni v letu. Prav toliko smo jih bili na poti. Po razpadu Jugoslavije se je ta številka drastično zmanjšala.

Kar zadeva čustev med ljudmi, pa razlike ni. Mnogi poslušalci so odraščali z mano. V skupino sem vstopila z 19 leti in tudi sama odraščala z Novimi fosili. Zdaj na koncerte zahajajo tudi njihovi otroci.

Naše pesmi bodo poslušali tudi čez 50 let. Ko nas več ne bo, ali pa bomo v domu za upokojence.

Odlomek s petkovega koncerta v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma:

Razmišljate o tem, o življenju čez mnogo let, morda tudi o življenju v domu upokojencev? Se tudi vam zdi, da nas vedno pogosteje zapuščajo mladi? Tomaž Pandur je odšel povsem nepričakovano.
O, kako grozno! S Tomažem sva bila istih let.

Ob takih novicah se tolažimo s tem, da je bolje oditi med opravljanjem dela, ki ga imaš najraje, kot pa se dolga leta mučiti zaradi bolezni.
Se strinjam. Ko sem slišala za Tomaža najprej sploh nisem verjela. Pa saj je bil vendar človek na vrhuncu moči!  Zame je bil vedno sinonim zdravega moškega. Tomaž Pandur je bil genij!

Razmišljate o smrti? O tem, da je treba živeti na polno, dokler živimo?
Pogosto. Še posebej, odkar mi je leta 2012 povsem nepričakovano umrl mož (Nenad Šarić, bobnar skupine Novi fosili, je umrl zaradi posledic možganske kapi). Bil je na vrhuncu moči, bil je zdrav, brez kakršnihkoli težav …

Ne bi sicer rekla, da neprestano razmišljam o smrti, lahko mi pade na glavo opeka s strehe, nikoli ne veš, se pa zavedam, da smo ljudje zelo krhki. Da se nam smrt lahko zgodi v sekundi.

Vsak dan bi morali izkoristiti na polno. Preveč se ukvarjamo z neumnostmi, da ne uporabim še kakšne težje besede. Namesto da bi se vsako jutro zahvalili za sonce, za prekrasen dan.

Če bi vedela, da so mi štete ure, bi prav gotovo storila nekaj, česar si sicer ne bi upala, ali na kar pozabim. Na primer poklicala mamo, hčerko, sina in jim povedala, da jih imam rada. To so stvari, na katere pozabljamo. Škoda.

"Smrti se ne bojim, bojim pa se bolezni in nemoči." Foto: Ana Kovač

Ni nam treba živeti v strahu, smrti se ne bojim, saj takrat tako ali tako tega ne bomo čutili. Se pa bojim oziroma si ne želim bolezni in nemoči. Življenje bi morali porabiti za bolj pomembne reči, kot sta vznemirjenost in jeza zaradi banalnih reči. Za ljudi in odnose, nikakor pa ne za materialne stvari.

Je ena od stvari, ki jih še vedno želite izpeljati, tudi skok s padalom? Menda je to vaša velika želja.
Skok sem načrtovala za svoj 50. rojstni dan, zdaj pa ne vem. Mož me je precej hecal okrog tega in vedno sem se šalila, da si bom najela mladega in postavnega inštruktorja, potem pa kar bo, bo. No, ni se še zgodilo.

Menda ste zelo verni. V kakšnem smislu?
Vzgojena sem bila v katoliški veri, še zdaleč pa nisem nobena svetnica. Vere nisem nikoli obešala na velik zvon, se mi pa zdi, da človek, ki veruje, v življenju vidi nek smisel. Nikoli nisem pristala na mnenje, da smo ljudje na svetu kar tako. Da smo nekaj prehodnega. Da se razmnožujemo in …

Kaj pa je smisel življenja?
To, da duhovno rastemo in se razvijamo. Ljudje smo omejeni s telesom in umom, naša duša pa je brezmejna. Ko bomo to dojeli, bomo imeli raj na zemlji.

Kaj se je zgodilo, da ste začeli tako razmišljati?
Nič posebnega. To se mi je dogajalo v zgodnjih 20 letih, ko sem že prepevala pri Novih fosilih. Bila sem mlada, privlačna, uspešna, priljubljena, imela sem vse. Vse v narekovajih. Občutila pa sem praznino. Spraševala sem se, ali je to vse, za kar živimo?

Nisem bila nesrečna, nič tragičnega se mi ni zgodilo, ampak takrat sem se začela poglabljati v vero. Vzgojena sem v krščanskem duhu, kar pa veliko ne pomeni. Običajna praksa je, da gremo za največje praznike k maši, to pa ni dovolj. To ne pomeni, da vero živiš. Morali bi jo živeti vsak dan.

Začela sem se udeleževati seminarjev duhovne obnove, spoznala sem čudovite ljudi in takrat se je začelo. To iskanje traja še danes in lahko rečem, da mi je vera v veliko oporo.

Če ne bi bila pevka, bi bila novinarka. Ko je še šestič padla na izpitu iz statistike je študij opustila. Foto: Ana Kovač

Kako ste se znašli v svetu šovbiznisa? So odnosi tam površni?
Ne bi rekla, je pa tako, da so v vsakem poklicu dobri in slabi ljudje. Dejstvo je, da imam v teh krogih malo prijateljev, za to je treba več kot samo občasno druženje, imam pa veliko kolegov.

Kaj bi danes počeli, če vas leta 1983 ne bi povabili k Novim fosilom? Študirali ste sociologijo …
Bila bi novinarka! Študirala sem sociologijo in politologijo. Že moja babica je bila novinarka in to se mi je zdel krasen poklic. Adrenalin, raziskovanje, to se mi je takrat zdelo magično.

Če ne bi bilo statistike …
Joj, sovražim statistiko. Ta me je stala študija. Ne morem sicer reči, da je bilo krivo samo to. Takrat sem že nastopala z Novimi fosili. Hodili smo po turnejah, ki so trajale tudi po več mesecev. Potovali smo v Rusijo, nastopali skoraj vsak dan …

S seboj sem vedno jemala dva kovčka. Enega za študijsko literaturo in drugega za garderobo. Šestkrat sem padla na izpitu iz statistike, šestič pa sem zabrisala knjige in zabrusila profesorju: Nikoli več me ne boste videli!

To odločitev sem dolgo obžalovala. Ne samo zato, ker nimam diplome, ampak zato, ker sem ta študij res oboževala. Študentsko življenje sem res imela rada. Otrokoma, ki sta študenta, vedno pravim, naj uživata, to je najlepši del življenja.

Vedno sem mislila, da je diploma najtežje poglavje v življenju, ki mu sledi lepši del življenja.
Pa kje neki. S*** se takrat šele začne.

Kakšna novinarka ste si želeli biti?
Politična. Ko danes vidim, kdo se ukvarja s politiko, vem, da v tem ne bi uživala. Težko sledim, kdo se menja na političnih položajih, ker so menjave tako pogoste.

Leta 1983 ste se, takrat še skoraj najstnica, pridružili Novim fosilom. Kako težko je bilo stopiti v čevlje Đurđice Barlović, njihove prve pevke?
To je bila velika odgovornost. Đurđica je bila v vseh pogledih boljša od mene. Je pa res, da pri 19 letih o tem nisem razmišljala. To je čar mladosti. Če bi bila samo nekaj let starejša, bi umrla od strahu. Takrat se je dobro izteklo, lahko bi bilo drugače. Đurđica je bila bolj izkušena, vsi aduti so bili na njeni strani, na moji pa samo mladost.

In lepota.
No, tudi ona je bila prelepa ženska. K sreči sem se skozi vsa ta leta pri Novih fosilih lahko naučila vsega, kar sem potrebovala.

Je odšla po lastni želji?
Da, imela je dva sinova, ni ji več uspelo usklajevati kariere in družine. Povsem jo razumem in na njenem mestu bi ravnala podobno.

Foto: Ana Kovač

Je kdaj komentirala vaš nastop, vaše petje?
Seveda, saj smo se družili. Na nekaj koncertih se nam je celo pridružila kot posebni gost. Zelo sem jo imela rada, bila je res enkratna oseba.

Lepota je bila vedno na vaši strani. Se je težje starati, če si vse življenje izpostavljen tudi na račun svoje lepote? Se je vam osebno težko starati?
Za nekoga, ki se ukvarja z javnim življenjem, je to res dokaj težka naloga. Igralci in pevci od tega živimo. In staranje je lahko težko, logično je, da bi vsi bili videti, kot da imamo 25 let. S tem je treba razčistiti v glavi.

S 53 leti pač ne morem biti videti kot 17-letnica. To bi bilo bolno. Nekateri prekoračijo mejo zdravega razuma in iz sebe naredijo čudo.

Moje mnenje je, da se je treba znati starati. V svetu je kar nekaj igralk, ki se starajo dostojanstveno in ki kljub letom ohranjajo lepoto. Samo poglejte Meryl Streep in Hellen Miren, ki sta staranje sprejeli kot del življenja.

Ženske so glede tega v precej težjem položaju kot moški. Žal. Taka je družba, v kateri živimo. Za moške po 50. letu rečemo, da so na vrhuncu moči, poglejte samo Leonarda Di Capria, ki je šele zdaj videti kot pravi moški. Enako velja za Richarda Gera in Georgea Clooneyja. No, starejšim  ženskam pa rečemo babe. To je do žensk zelo krivično.

Glede moških v zrelih letih obstaja rek: "Srebro v laseh, železo med nogami", medtem ko imamo do žensk, ki se oblačijo mladostno, že predsodke. To so predsodki v naših glavah.

Kdaj ste si priznali, da niste več tako mladi?
Ne vem, če sploh sem, vem pa, kdaj so bila zame najlepša leta. V tridesetih. Takrat sem rodila oba otroka, bila sem na vrhuncu slave, moči, tudi fizično in psihično sem se takrat najbolje počutila. V 20. se iščeš, v 30. že veš, kaj hočeš, v 40. je življenje super, no, v 50. pa je najboljše (sarkastično).

Ko se zjutraj zbudiš, najprej začutiš bolečine v kolenih in se komaj pobereš iz postelje. Potem pa traja še lep čas, da se sklepi primerno podmažejo (smeh).

"Rajko Dujmić je eden najboljših, če ne celo najboljši skladatelj iz naše regije … in mislim, da ga je prav ta genialnost pognala v neko drugo skrajnost." Foto: Ana Kovač

Podmažete jih tudi s kolesarjenjem. Zasledila sem, da ste podpornica projekta Evropske kolesarske mreže. Za kaj se zavzemate?
Spodbujamo kolesarjenje v mestu Zagreb. V tujini je to nekaj običajnega, pri nas je stvar v povojih. Sama bi ves ožji del mesta zaprla za promet in omogočila pot samo kolesarjem in pešcem. Kolesarim vse leto, le v snegu kolo pustim doma.

Se ukvarjate še s kakšnim drugim športom?
Da, že šest, sedem let igram badminton. Igram v ekipi, večinoma v dvojicah. To je najhitrejši šport, kar pomeni, da se kar lepo razmigam. Všeč mi je, ker gre za eksploziven šport in ko udarim, čutim, da se vse slabo zlije iz telesa.

Nisem jaz oseba za jogo in pilates. Nisem še.

Torej nimate osebnih trenerjev?
Ne, bilo je nekaj poskusov, a niso zdržali z mano. Preveč trmasta sem in ne prenašam dobro, če me kdo maltretira. Da bi se nekdo drl name, ko mi je že tako težko. Češ naj naredim še 20 trebušnjakov. Pa kaj še, naredi jih ti!

V kakšnih odnosih ste z Rajkom Dujmićem? V hrvaških medijih se je precej pisalo o sporih skupine z njim.
Rajko je na žalost še vedno v bolnišnici. Gre za zelo žalostno zadevo. Zato, ker vse skupaj meče slabo luč na njegovo delo, ki je, to moram poudariti izjemno, Rajko je eden najboljših, če ne celo najboljši skladatelj iz naše regije … in mislim, da ga je prav ta genialnost pognala v neko drugo skrajnost.

"Zaljubljena sem v življenje, fanta, no, bolje dedka, pa nimam. Enostavno se še ni zgodilo." Foto: Ana Kovač

Ste v zadnjih letih posneli kakšno novo skladbo?
V zadnjih treh letih smo posneli tri nove skladbe. Eno od teh smo premierno predstavili v Ljubljani. Njen naslov je Sanje zaljubljene ženske.

Ste vi zaljubljeni?
V življenje vedno. Če pa vas zanima, ali imam fanta, no bolje, dedka, pa je moj odgovor ne. Ker se enostavno to še vedno ni zgodilo.

Se je pa v mladosti iskrica zgodila z legendarnim Draženom Petrovićem, košarkarsko legendo, ki je, čeprav je od njegove smrti minilo že več kot 20 let, med ljudmi še vedno zelo priljubljen. V kakšnem spominu ste ga ohranili? Glede na to, da ga ni več z nami, nerada govorim o tem. Ko sva bila par, sva bila oba zelo mlada in dolgo je že tega.

Dražen je bil poseben človek. Povsem je bil predan košarki. Bil je nepokvarjen in prijeten ter kot športnik izjemen. Vedno je prvi prihajal na treninge in zadnji odhajal.

Rad je imel glasbo in kadarkoli sva imela priložnost, sva poslušala najrazličnejšo zvrst glasbe. Nekajkrat je bil tudi na naših koncertih in je užival, pa tudi jaz sem, če sem le utegnila, odhajala na njegove tekme.

Bil je skromen, a velik človek. Rada se ga spominjam, še posebej njegovega nalezljivega nasmeha.