Razni vhodi Bojana Gorenca

V sakralno arhitekturo galerije se vpenjajo različne podobe, ki jih je avtor razstave Bojan Gorenc ustvarjal od leta 1994, večino pa jih je ustvaril v letu 2010. To so torej nova dela, v katerih Gorenc gledalcu predstavlja različne vhode v svoje vizualno in likovno razmišljanje.

Slike kot zasloni Avtor razstavlja večinoma dela večjih dimenzij, v katerih niza in plasti figuralne motive in citate. Njegove slike prevzemajo vlogo iluzornih zaslonov, na katerih se preslikujejo figure renesančnih slik, sodobne medijske podobe ter različne besede in znaki, ki jih avtor z lastno interpretacijo upodablja na platnih. Na prvi pogled lahka dela so sicer kompleksno in premišljeno zastavljena in kompozicijsko odlično dovršena. Niso ekspresivna, ampak jih lahko beremo kot prevod in kot interpretacijo že obstoječega, a vseeno še ne videnega.

Večplastnost v delih Razstavo bi lahko brali v dveh delih. Po eni strani v Gorenčevih podobah izstopa barva, na drugi strani pa v delih dosledno nastopa z risbo. A vsem delom bi lahko dodali skupni imenovalec, prekrivanje oziroma večplastnost. Podobe ali ploskve se med seboj plastijo, prekrivajo in izmenjujejo svojo vlogo v razprtosti slikovne površine. Plastenje v gledalcu spodbuja večpomenskost in različne možnosti interpretacije njegovih podob. Podobe na platnih se med seboj prekrivajo in gradijo ritem, ki na trenutke spominja na dogajanje iz sanj.

Avtor besedila v spremljevalnem katalogu razstave, Tomislav Vignjević, posledico razstave opiše z besedami, da te slike "niso več modernistična dela, v sebi jasno sklenjena estetska kategorija, temveč razprta, kritična analiza statusa podobe v sodobnosti in možnosti slikarstva danes".

Avtor je temo svojih del opisal kot "laični topos slikarstva", kjer se figura, njena podoba v časopisni fotografiji ali podoba iz zgodovinskega arhiva slikarske imaginacije preobrazi v ponazoritev sodobnosti, v njegovo delo.