Nuša Derenda: Saj nisem mis, sem pevka

Še preden je postala "naša" Nuša, je sedem let popevala po tujih odrih in nabirala še kako pomembno glasbeno kilometrino. Njen vzpon se je začel leta 1998 z zmago na Orionu, od takrat je kot energijska bomba, ki se ne zna ustaviti.

Toda Nuša Durenda je več kot le pevka, ki uživa tako na manjših veseliških odrih kot tudi na večjih. Je tudi mama, ki se spopada z običajnimi vzgojnimi težavami, in je ženska, ki je končno razglasila premirje s svojimi majhnimi kompleksi.

Letos obeležujete 15. obletnico glasbenega ustvarjanja, vendar ste v resnici glasbeno dejavni že dlje časa. Vaša pot se je začela v tujini. Kako to? Res je, v tujini sem si nabirala prve izkušnje. Do tega je prišlo čisto po naključju. Že v srednji šoli sem pela v skupini, in ko smo dobili priložnost, da gremo v tujino, smo jo takoj zagrabili. Ta priložnost je prišla v pravem času, saj nisem imela nobenih obveznosti ali službe, ravno sem končala srednjo šolo in sem želela spoznati svet. Že takrat pa je v meni rasla želja, da bi začela samostojno pot, vendar sem čakala na pravo priložnost. Sedemletne izkušnje v tujini so bila dobra popotnica za naprej.

Že petnajst let ste na samem vrhu. Kako vam to uspeva, glede na to, da smo v zadnjih letih priča ogromno glasbenim muham enodnevnicam? Kakšen je vaš recept? Predvsem moraš imeti veliko energije. Poleg tega si ne smeš dovoliti, da bi te ustavile majhne stvari, ki ti pridejo na pot. Zavedati se je treba, da te spremljajo tako vzponi kot padci. Sicer bi pa težko rekla, kakšen je pravi recept. Sama imam rada več zvrsti in nastopam povsod – od veselic do Cankarjevega doma, mogoče je to pomagalo, ne vem. Po moje imam tudi takšno energijo, ki je ljudem všeč. Tam, kjer je veselo, tam sem tudi jaz.

Kako se počutite ob pohvali, da ste slovenska glasbena diva, legenda? To mi seveda laska. No, če mi rečejo legenda, se že počutim malo v letih. (smeh) Nikoli se nisem imela za divo, bolj sem malo "frfljasta", nikakor pa nikoli ne igram dive. Res je, da zelo rada spreminjam stajlinge in se prelevim v različne vloge. Vedno pravim, da sem tudi malo igralka. Ko si na odru, moraš pesem interpretirati tako, da je prepričljivo. Laska mi, da sem pustila pečat, hkrati pa vem, da se to lahko zelo hitro spremeni.

Junija pripravljate veliki koncert v Križankah. Kaj lahko pričakujemo? Nam lahko razkrijete kakšnega gosta? Najprej sem rekla, da jih sploh ne bom razkrila, zdaj pa lahko povem, da bodo prišli Vlado Kalember, Omar Naber in Marko Vozelj, s katerimi sem že sodelovala. Potem bo prišla še ženska ekipa, s katero smo pred več kot desetimi leti skupaj posnele skladbo, to so Pika Božič, Anja Rupel in Alenk Godec. Sicer pa imam rada, da sem na svojem koncertu jaz glavni akter, tako da bom večino pesmi zapela sama. Program bo zanimiv in zelo pester, vključila bom skladbe iz zadnjih petnajstih let. Nimam še čisto dodelanega scenarija, lahko, da bom dodala še kakšno tujo skladbo, bomo videli.

Imate po vseh teh letih še kaj treme? Trema obstaja in se pojavlja v različnih obdobjih in na različnih nastopih. Zelo različno je. Največkrat sem imela tremo, če sem morala zapeti samo en komad in sem morala pred tem čakati pet ur, da sem prišla na vrsto. Tisto čakanje te ubija. Jaz imam rada akcijo!

Ko sem brskala po vaših dosežkih, priznanjih in nagradah, ni bilo konca. Na kateri dosežek v svoji karieri ste najbolj ponosni? Bi lahko katerega izpostavili? To je težko. Vsak dosežek, zmaga ali priznanje je kamenček v celotnem mozaiku in ne bi mogla izpostaviti samo ene stvari. Seveda ne morem mimo Evrovizije leta 2001.

Ko smo ravno pri Evroviziji: se mi zdi, da smo poskusili že vse, od narodno-zabavne glasbe, talentov in do internega izbora. Je mogoče čas, da se umaknemo? To me sprašujejo vsakič, ko se Slovenija ne uvrsti tako, kot bi si želeli. Mislim, da je to stvar organizatorja. RTV najbolj ve, ali se mu to izplača. Treba je upoštevati, da ljudje radi gledajo Evrovizijo, to je poseben spektakel, in mislim, da je dobro, da smo zraven. Mislim, da se ne bi smeli toliko obremenjevati z uvrstitvijo. Vem, da je vse skupaj povezano z velikanskimi stroški, vendar denar ni recept za uspeh.

Kdaj ste prvič začutili ljubezen do glasbe? Ste že kot otrok veliko peli in zabavali starše ali goste? Pravijo, da so me že pri dveh letih postavili na mizo in sem pela, nikoli se nisem upirala. Prijatelji od mojih staršev in sorodniki se dobro spominjajo, da sem rada pela, jaz se sama tega niti ne spomnim, ker sem bila premajhna. Pozneje se spomnim, da sem imela v dedkovi garaži eno staro svetilko in sem jo uporabila kot mikrofon. V tisti garaži sem potem nastopala, pa rada sem se mazala, tako da me je že takrat vleklo v to sceno.

Ko ste se povzpeli med slovenske glasbene zvezde, sta bila vajina otroka zelo majhna. Kako vam je uspelo vse skupaj uskladiti? Kdaj je bilo najtežje? Ni bilo tako zelo težko, ker sem imela ob sebi ljudi, ki so mi pomagali, to sta mama in tašča. Imela sem srečo, ker sta bila zelo nezahtevna otroka, sama sem si pa vedno znala delati slabo vest. Zdaj sem v nekem obdobju, ko sem se malo "skulirala", saj vem, da sem jima dala dovolj ljubezni in da vesta, da ju imam rada. Vesta, da morava delati, in po tej plati sva jima lahko za zgled, saj sva za vse močno garala.

Ali kateri od vaših dveh sinov že kaže željo, da bi šel po vaših stopinjah? Starejši ima veliko talentov. Trenutno ga bolj vleče v šport, hkrati ga zanima tudi medijski svet. Vpisal se je tudi v umetniško gimnazijo. Oder ga res zanima, tudi pel je že z mano, tako da mislim, da ima zelo dobre predispozicije. Sicer sam ni nikoli izrazil želje, da bi se pokazal, je pa svoj posnetek dal na YouTube in so ga drugi opazili. Mlajši Gašper mogoče ni tak performer in se tako kot moj mož raje drži bolj v ozadju. Ima pa tudi on posluh. Ja pa tudi on športnik, je rokometaš.

Kakšna mama ste? Mislim, da sem skrbna v smislu, da se trudim, da bi sinova postala odgovorna in samostojna, kar mi pa ni preveč dobro uspelo. Veliko sta se pazila pri tašči in ju je malo razvajala. Na tem področju imam zdaj težave. Želim, da bi bila bolj samostojna tudi pri učenju. Ravno pred kratkim smo imeli neko malo krizo, ker jima nisem zaupala, da se bosta učila, in ko me ni bilo doma, sem poskrbela, da se je nekdo z njima učil, in seveda sem se potem začela spraševati, ali sem naredila prav. Sem odgovorna, skrbna, včasih se preveč sekiram in sem bila zato včasih tudi preveč tečna, ampak se skušam "skulirati", stopiti en korak nazaj in jima dati več ljubezni ter jima pokazati, da ju imam res rada.

Na odru ste vedno brezhibno urejeni, vaš zaščitni znak so tudi visoke pete. Kakšna pa je Nuša Derenda, ko stopi z odra in se zavije v zasebni svet? Ko sem včasih v družbi prijateljev, se najraje oblečem v kakšno trenirko ali bolj sproščeno obleko. Pridejo obdobja, ko želim biti čisto preprosta. Imate kakšno tipično žensko razvado? Kofetkanje (smeh). To mi je manjkalo, zdaj sem prišla v tista leta, ko sem bolj sproščena in se zavedam, da sem v življenju že nekaj dosegla. Zadnji dve leti si vzamem več časa za prijateljice in za klepet.

Sami ste priznali, da ste imeli operacijo nosu. Bi si popravili še kaj ali ste zadovoljni s svojim videzom? Bilo je obdobje, ko me je nos res motil, pa tudi zdaj ni tak, kot bi si želela, ampak zdaj sem se že sprijaznila z dejstvom, da ne moreš biti popoln. Saj nisem mis, sem pevka.

Kako sicer na vas vplivajo trači v rumenem časopisu, zadnje čase so veliko pisali o vas in o vašem zakonu ... Pomembno je, da si sam pri sebi miren. Pred leti me je vsaka stvar zmotila ali pa me je prizadelo, kako sem bila videti na fotografijah. Kritike so me znale prizadeti. Zdaj imam kar trdo kožo, zdaj vem, da je pomembno, da sam pri sebi veš, kakšna je resnica.

Še za konec: ali je strup v majhnih flaškah? (smeh) To sem pa že velikokrat slišala! Je, na nek način je, seveda.