SiolNET. Trendi Svet znanih
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nadeah: Občinstvo bi spodbudila k množični orgiji

3

termometer

"Menim, da bi moral biti vsak avtor, ki zaradi pesmi svojega nekdanjega partnerja pretvori v romantičnega polboga, izobčen," nam je povedala karizmatična Nadeah.

Samosvoja glasbenica avstralskih korenin je svojo prvo skupino The LoveGods ustanovila v Angliji s francoskim kitaristom, ki ga je sreča med pouličnim nastopanjem v Parizu. Prepoznavnost, za katero je v prvi vrsti zaslužen Radio One, je poskrbela, da je zasedba nastopila kot predskupina velikih – Nicka Cava in skupine Franz Ferdinand. Pevko je v nadaljevanju glasbene poti zaradi takšnih in drugačnih zapletov zaneslo v Francijo, natančneje v Pariz, kjer se je pridružila skupini Nouvelle Vague in sodelovala pri njenem tretjem albumu. Z omenjenim francoskim kolektivom je nastopila tudi na njihovem prvem ljubljanskem koncertu v Kinu Šiška. Superlativi so bili zasluženi. Ob koncu sodelovanja z Nouvelle Vague se je Nadeah lotila pisanja in snemanja svojega avtorskega projekta. Beseda je dala besedo, glasba je ustvarila gibanje, Nadeah se je odpravila na turnejo in verjeli ali ne, ta četrtek bo nastopila v Katedrali Centra urbane kulture.

Včasih se nam dogajajo neprijetne stvari, takšno je pač življenje. Sprememba sranja v prelepo in doživeto melodijo zahteva poseben talent. Z drugimi besedami, je sranje lahko gorivo za ustvarjanje umetnosti? Zagotovo. Če bolečine ne uporabimo za ustvarjanje umetnosti, ob tem tudi rastemo in se razvijamo v bolj sočutne osebe, kakšen je potem njen namen? Ena izmed mojih profesoric je dejala: "Bolečina ustvarja odlično umetnost." V življenju se držim tega principa, obenem tudi ne čutim več potrebe po lovljenju bolečine.

Vsi dobri umetniki morajo trpeti in se smejati, doživeti tiste najbolj žalostne in tudi najlepše stvari v življenju. Ali se tudi sami pogosto ujamete v takšne ekstreme? Rada bi rekla, da ne, vendar ni tako preprosto. Ne morem namreč razumeti ali doživeti življenja s katerekoli druge perspektive kot s svoje. Najbližji prijatelji bi zame na to vprašanje verjetno odgovorili z da.

Vaš prvi album nosi naslov Venus gets even (Venera se maščuje). Komu se maščuje – moškim, življenju ali ljubezni? Vsemu naštetemu.

Prvič v življenju ustvarjate sami. Kako se počutite na samostojni glasbeni poti? V tem trenutku nepopisno uživam, ampak naj poudarim, da nisem nikoli povsem sama – moja muza in glasba, ples in pisanje, kuhanje in kopalna kad so moji dobri prijatelji. Družimo se vsak dan.

Če bi bila glasba Nadeah opisana kot deklica, bi bila zabavna in predrzna mala razposajenka, ki stopa skozi kraljestvo rocka, folk glasbe, bluesa in indie popa. Menite, da je prihodnost glasbe v iznajdljivem mešanju žanrov? Pravzaprav ne vem popolnoma nič o prihodnosti glasbe. Vse, kar vem, je, da so ljudje vedno ustvarjali glasbo in da jo tudi vedno bodo. Če je hibridni žanr glasbe tisto, kar ljudi zbudi, sprosti in odpelje, potem naj bo tako. Sama na te stvari ne gledam na analitičen način – preprosto slišim le tisto glasbo, ki mi vzbudi določeno čustvo, ob kateri mi zaigrata srce in duša, me nekako prepriča, mi pripoveduje zgodbo. Ne razmišljam toliko o samem žanru.

Kako izbrati prave sestavine za poslušljivo glasbo in se obenem izogniti (preveč) popularni pasti dolgočasnega glasbenega vsakdana? Veliko ljudem je všeč dolgočasna glasba in kdo sem jaz, da bi lahko rekla, naj jim ne bo. Preprosto jo začutijo. Žalostno je, da obstaja toliko fantastične, bogate glasbe, ampak ljudje bodo na koncu še vedno drveli v McDonalds. Na to preprosto nimam vpliva. Morda nekateri govorijo, da je moja glasba dolgočasna, s tem ni nič narobe, vsak naj dela po svoje. Po drugi strani pa – če se osredotočim na besedilno plat – menim, da bi moral biti vsak avtor, ki zaradi pesmi svojega nekdanjega partnerja pretvori v romantičnega polboga, izobčen. Govorim o besedilih v stilu: "Dragi, potrebujem te, ti si moj svet, ne morem živeti brez tebe, usojena sva si." Resnično bi moral vsakdo, ki misli, da je tovrstno ovekovečenje tega mita sprejemljivo, doživeti razsvetljenje, da ni tako. Tovrstna besedila so mentalno onesnaževanje mlajše generacije, so čista laž. Resnična ljubezen, ne le navezanost, je čudovita stvar, poželenje je močna stvar, če se zavedaš, da gre za igro na kratek rok. Vendar pa je potreba po ljubezni ali potrditvi neke osebe le zaradi prepričanja, da je to edini način za srečo ali življenje – "I can’t liiiiiiiiiive, if living is without you" (Ne morem živeti, če živim brez tebe, pesem Whitney Houston, op. a.) – čista iluzija. Izjeme so seveda tisti, ki nagovarjajo stvarnika, Alaha, Jezusa, Krišno. Kot tekstopiska nosim odgovornost, da ne onesnažujem razuma mladih deklet in fantov.

Se vam zdi, da ste že našli svoj reprezentativni zvok ali se Nadeah kot skupina še vedno giba v težkih letih glasbene pubertete? Kaj je srce vašega glasbenega telesa? Nikakor, in to me močno veseli. Želim si, da bi vedno rasla, se razvijala in spreminjala. Srce moje glasbe je zelo preprosto. Se me glasba, ki jo ustvarjam, kakorkoli dotakne? Ali je ta glasba pristna? Dokler sama glasba in njeno sporočilo nosita v sebi stvari, ki so mi v tistem trenutku ljube, preprosto nadaljujem.

Številni znani glasbeniki nimajo praktično nič ali pa zelo malo zasebnega življenja, njihov vsakdan je posvečen izključno karieri. Se sami lahko distancirate od tega stereotipa? Žal nisem prav nič drugačna, še ena v dolgi vrsti klišejskih umetnikov.

Svetlolasa navihana zapeljivka že dolgo časa Pariz imenuje za svoj dom. Ste francosko glavno mesto izbrali, ker je takoj za Kanalom? Vedno sem ljubila Pariz, vendar pa sem se zanj odločila, ker je bilo to edino glavno mesto, do katerega so moji prijatelji najlaže preselili mojo prtljago, ko so mi oblasti prepovedale vstop v Anglijo.

Torej je res, da so vas po desetih letih bivanja vrgli iz države? Zakaj se je to zgodilo? Ja, zgodba je resnična. Zakaj? Ker sem grobo užalila zaposlene na imigracijskem uradu. Precej grobo.

Rojeni ste v Melbournu, uspelo vam je v Londonu, razvoj glasbene kariere nadaljujete v Parizu. Katero je naslednje počivališče na vaši glasbeni in življenjski poti? Amerika, otroci, psi, ampak za zdaj le še ena pesem.

Pogosto vas primerjajo z Brigitte Bardot, francosko igralko, ki je imela kratko romanco s slavnim glasbenikom Sergeem Gainsbourgom. Vam ta primerjava laska? Imate tudi vi svojo muzo, pa naj bo ženskega ali moškega spola? Ja, prava mrha je, vendar pa je dejstvo, da nihče ne bi delal te primerjave, če bi imela črno barvo las. Brigitte je izredna plesalka, jaz sem na zelo dober dan le okej. Zaljubljena sem v Patti Smith in Leonarda Cohena. Pred desetimi leti, ko sem prvič videla The Kills, sem se nemudoma zaljubila v Alison Mosshart.

Pred Francijo ste očarali London, kjer ste bili vokalistka skupine The Lovegods. Nastopali ste kot predskupina Nicka Cava in zasedbe Franz Ferdinand. Kako se spominjate tistih dni? Bilo je naravnost briljantno – ljubila sem svojo skupino glasbenikov, ljubila sem tudi svojo skupino oboževalcev.

Pozneje ste švignili čez Kanal, se zaljubili v Nouvelle Vague, z njimi ste posneli album in se podali na svetovno turnejo. Pot vas je pripeljala tudi v našo deželico. Kako se spominjate prvega obiska v Sloveniji? Vedno sem nadvse uživala, ko smo nastopali v vzhodnoevropskih državah, saj so ljudje resnično kultivirani, strastni in zelo iskreni. To močno cenim.

Vašo odrsko prezenco opisujejo kot zapeljivo. Slovenski fantje so hitro očarani, ko vidijo lepo žensko. Če bomo doživeli kombinacijo mikavnega glasu in zapeljive predstave, lahko postane precej divje. Kako bi nadzorovali takšen položaj? Če bi se to zgodilo, jih nikakor ne bi brzdala, stvarem bi pustila prosto pot, pravzaprav bi jih spodbudila k množični orgiji.

Ali mislite, da je treba življenje zajemati z veliko žlico, tudi če njena vsebina ni vedno zdrava? Kar mislim ali rečem, pravzaprav ni pomembno. Pomembno je tisto, kar naredim.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin