Moderni časi na zaplankanem podeželju

Odgovor na to boste našli v slabi dve uri dolgi hudomušni, na čase pikri predstavi Lovske scene iz spodnje Bavarske z uigranimi in razigranimi člani igralskega ansambla Prešernovega gledališča iz Kranja.

Besedilo, v tokratni slovenski izvedbi preoblikovano v gorenjski dialekt, je izpod peresa takrat dvajsetletnega nemškega dramatika in igralca Martina Sperra nastalo leta 1965. Provokativna vsebina – mladeniča zaradi njegove homoseksualne usmerjenosti izobčijo vaščani provincialne vasice – je razburjala takrat in še kako razburja danes. Bolj aktualnega kot je nasilje nad drugače mislečimi in drugačnimi danes niti ne moremo najti.

Režiserju Ivici Buljanu je uspelo delikaten problem današnjega časa prikazati na izjemno dopadljiv način. Zgodbo o Abramu, nosilnem (anti)junaku, o čigar nemoralnem obnašanju – zapeljevanju moških – vedo prebivalci vasi povedati več, kot bi bilo treba, in ki se ga sramuje celo lastna mati, je prikazal deloma v maniri situacijske komedije, deloma napetega trilerja, deloma srhljivke. Navdih za to je zagotovo našel tudi v izjemni igralski ekipi kranjskega gledališča z gosti, ki so se mojstrsko poigravali s sočnim in barvitim besediščem gorenjščine.

Barbaro, dninarko in nesrečno mater, ki si najbolj od vsega želi, da bi jo sin, ki ni po njenem okusu in okusu preostalih vaščanov, pustil pri miru in bi lahko končno nekje pognala svoje korenine in v miru živela do svoje smrti, je domiselno, doživeto in tankočutno odigrala Milena Zupančič. Njena prezenca na odru je izjemna, obvladovanje odra dovršeno, interakcija s kolegi navdušujoča. Gonjo proti njenemu sinu Abramu je z železno trdnostjo in v vrhunski formi dveh največjih opravljivk oddirigiral tandem Vesen, Jevnikarjeve v vlogi nabrite Zente, dninarke pri županu, in Slaparjeve kot Mesarice. Sploh zadnja je z eksaktno odmerjenim smislom za humor, izvrstnim občutkom za "vojaško" dramatičnost in natančnost in z obilo realne "fantazije" poskrbela za, meni osebno, najbolj prisrčen lik v predstavi.

V vlogah Abrama in Tonke, služkinje, ki jo Abram v veri, da se bo otresel slovesa neželenega nemoralneža zavede, ji naredi otroka in jo v usodnem preobratu celo umori, sta se dosledno in prepričljivo znašla Klemen Mauhler in Vesna Vončina. Prav tako se je pogumno in domišljeno s svojo vlogo spopadel Anže Zevnik kot vaški tepček Rovo, Marijin sin.

Pretenciozni odrski kreaciji sta v paru (in posamič) uprizorila Darja Reichman kot kmetica Marija, pri kateri živi Abram, in Marko Mandić kot kriplasti Volker, Marijin hlapec. Njuni izbruhi nebrzdanega poželenja drug po drugem (v Volkerjevem primeru pod vplivom alkoholnih hlapov tudi po drugi ženski) so le dokaz, da so tudi vaščani krvavi pod kožo in kljub svoji zaverovanosti v vero in boga podležejo nečistim mislim in dejanjem.

Idilično življenje na vasi, ki pod tančico prevar in laži skriva gnilobo in zavrtost njenih prebivalcev, ki jim je vsaka sprememba in drugačnost neljuba, s svojim burkaštvom in "zdravo" pametjo dopolni še zbor čudakov, idealistov in realistov: župan Pavel Rakovec, Igor Štamulak kot Georg, županov hlapec, grobar Peter Musevski, župnik Primož Pirnat, mali kmet Aljaž Tepina in Vesna Pernarčič kot vaška frfotavka Paula, ki jo njeno delo v mestni tovarni – tako vsaj ona misli – povzdiguje nad vse druge.

Ogled predstave, ki gledalca nasmeji, ga pahne v obup, ga prisili k razmišljanju o sebi in družbi, o naših dejanjih in besedah, močno priporočam.