Matiček se ženi ali Nežka se moži? To je zdaj vprašanje …

Navdih za duhovit in iskriv vpogled v življenje treh akterjev, ki jih dana situacija poveže v nezavidljiv ljubezenski trikotnik, kjer oba moška želita njo, ona pa se nikakor ne more odločiti, koga bi izbrala, je avtor poiskal pri znamenitem delu Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Le da je tokrat v ospredju mlada Neža, ki meša štrene nekdanjemu partnerju Tončiju, prodajalcu avtomobilov, in zdaj Matiji, srednješolskemu učitelju slovenščine, ki čas preživlja v "nezdravem" okolju svojega doma, kjer se za vsak nasvet obrne na žaro, polno pepela svoje pokojne matere. Malce srhljivo, a za zaplet več kot dobrodošlo.

V hudomušne like te dopadljive igre so se izvrstno vživeli Nina Valič kot Neža, Bojan Emeršič kot Matija in Jurij Zrnec kot Tonči. Vsak od njih je z izvrstno fizično kondicijo (za take vrste komedije, kjer je tempo neizprosen, je ta več kot dobrodošla) ter dobršno mero čustvenih in komičnih trenutkov poskrbel za stopnjujoči razvoj svoje vloge. Potencial je izkoriščen do maksimuma.

Neža Nine Valič, v prvem delu predstave odeta v predpasnik s podobo Botticellijeve Venere, je "Venera", ženska v pravem pomenu besede. V času renesanse, ko je Botticelli živel in ustvarjal, bi lahko bila muza slehernega slikarja in zato ni čudno, da tako silno vpliva na moške čare. Je predrzna v svojem prepričanju, da želi moškega samo zase, in prava podoba ljubečega angela, ko je skupaj s svojim izbrancem. Njena dvoličnost bi bila lahko moteča, a jo Valičeva prikaže tako prikupno (podajanje duhovitega besednega materiala ji ne dela nikakršnih preglavic, še več, v tem je suverena in izredno prepričljiva), da ji tega človek ne more zameriti.

Moški del uigrane ekipe nikakor ne zaostaja za energično igralko. Emeršič in Zrnec sta znova dokazala, da zasedata prestol slovenskega komičnega Olimpa. Emeršič s svojo dobrohotnostjo, hudomušnostjo in navihanostjo poskrbi, da njegov Matija ni le nek povprečen slovenski učenjak, "mamin sinko", ampak tudi komična, kompleksna kreacija, ki čuti in doživlja (ne)srečno ljubezen. Na drugi strani Zrnec v vlogi Tončija postreže s paleto komičnih dražljajev (predvsem s pomočjo dovršene obrazne mimike). Za fasado živčnega moškega, "pravega kerlca", ki želi – sicer z majhnim uspehom – skrbeti za svojo žensko (Nežinim "skromnim" željam po izletih ne more ustreči, saj mu ogledi nogometnih tekem to neprestano preprečujejo), se skriva lomljiva podoba nesamozavestnega moškega srednjih let. Nežo najprej hoče, ko pa jo dobi (s tem seveda stre srce Matiji), pa jo po nekaj mesecih skupnega življenja želi vrniti/vrne Matiji. Kot da je nekakšna pokvarljiva roba. Če uporabim športni termin, Zrnec je v vrhunski formi.

Zgodba o zlagani ljubezni, podani na humoren način, ima številne zaplete, zasuke, vrhunce in padce, vodi pa v presenetljiv konec, ki ga tu ne želim izdati. Režijsko je predstava čista in tekoča, scensko dobro izpeljana.

Če želite podoživeti kanček Linhartovega razsvetljenstva v moderni formi in modernem času, je igra o žari in slovenskem besednem zakladu več kot dobrodošel posladek letošnjega repertoarja predstav v slovenskih gledališčih.